To sem prebral na zidu ob parkirišču pri železniški postaji. Neštetokrat sem šel mimo neprizadet. Sedaj pa, ko se je predvsem v Mariboru in Ljubljani »zgodila razbijaška ulica«, me je prizadelo. Kljub temu namreč, da je po Churchillu demokracija samo najboljši med slabimi političnimi sistemi, je to sistem, na katerega prisegam. Posebno še zato, ker sem bil od otroških let naprej priča njeni rasti v našem okolju. Pozneje sem v šoli zvedel, da se je človeštvo do njega dokopalo z velikimi intelektualnimi in drugimi napori ter žrtvami, na drugi pa je pred mojimi očmi naša demokracija rasla celo iz krvavih tal.
Demokracija! V čem je?
Gre za način vodenja družbene skupnosti. Do nekaj stoletij nazaj so take skupnosti (s svojimi ekipami) vodili posamezniki, kralji, cesarji, ki so vsi prišli do oblasti z nasiljem ali dedovanjem. Ravnali so odvisno od svojih človeških lastnosti, sposobnosti in okolice, ki jih je obdajala. Za lažje obvladovanje položaja so si lastili avreolo božanskosti.
Demokracija, v današnjem pomenu, je popolnoma nov način urejanja skupnih zadev. Vodenje je izročeno v roke izbrancem (parlamentu), ki jih izvolijo volivci na osnovi splošne volilne pravice. Če ti izbranci in tisti, ki od njih prejmejo dodatna pooblastila (t.j. vlada), ne bi imeli navadnih človeških slabosti ( razumska omejenost, laž, kraja, prevare), bi imela demokracija vse pogoje, da bi prinašala človeštvu rešitev blizu idealne in demokratični sistem ne bi bil samo najboljši med slabimi, ampak več. V prihodnosti bo boljši samo, če bo človeštvo duhovno napredovalo. To se mora pokazati ne samo pri izvoljencih, ampak tudi pri volivcih in strankah, ki bi morali vedno evidentirati le najboljše kandidate in jih na volitvah tudi izbrati.
Ker volitve ne morejo biti vsak mesec , so potrebni mehanizmi za sprotno odpravljanje nepravilnosti s sodišči (druga veja oblasti) in opozarjanje medijev na nepravilnosti, (tretja veja oblasti). Kot zadnja pride na vrsto »ulica«. Vsem tem »institucijam» je določena korekturna vloga, ki pa mora biti vedno samo graditeljska, nikakor pa ne razdiralna.
V naši mladi državi se vseh teh vlog šele učimo. Pri tem nismo posebno uspešni. To se je pokazalo ob sedanji krizi. Ta ni samo gospodarska, uvožena, kot posledica svetovne krize, ampak predvsem tajkunsko – moralna. En del narodovega bogastva so si nagrabili ali pa zapravili tajkuni , ostali pa smo ob preteklih ugodnih gospodarskih razmerah preveč razsipavali. Še vedno nismo sposobni pogledati nazaj in ugotoviti, da so bile naše mize v zadnjem desetletju preobložene in da je potrebno sedaj zategniti pas. Na to pa nismo pripravljeni . Kot otroci kričimo in cvilimo že ob manjših vladnih posegih. Zgleda, da niso najbolj glasni tisti, ki so najbolj prizadeti. Po deželi pod Triglavom se širi črni pesimizem, katerega glasniki so v veliki meri mediji.
Nazadnje se nam je zgodila »razbojniška ulica« z vrhuncem v Mariboru. Ni samo opozorilna, kot bi morala biti, ampak je razdiralna, razbijaška. Resnično demokracijo skupaj z vrednotami odvažamo na smetišče, zraven se pa čudimo, kot otrok nad pridelkom v nočni posodici.
Kaj storiti?
Najprej se moramo umiriti. Ulica brez izgredov ja, razbojništvo ne! Strinjam se, da je treba mladim razbijačem pohode preprečiti tudi s silo, če ne gre drugače. Posebno še ker sem prepričan, da so metalci kamenja in petard iz družin, ki jih kriza ne prizadeva bistveno. Večina bi rada ohranila ugodnosti, ki jih je doslej nudil študentski status. Seveda pa kriza niti mlade generacije ne more obiti. Upam, da jo bo samo oplazila in da se bo v nekaj letih povrnilo staro stanje, saj je po vsem jasno, da moderna uspešna družba sloni na mladih, ki jim moramo omogočiti čim lažji dostop do čim več znanja. Me pa zanima, koliko je med razbijači dobrih študentov?!
Nadalje se moramo znebiti črnega pesimizma. Ta ni samo posledica krize, saj ga širijo predvsem tisti, ki jih kriza ni prizadela in samo ponavljajo medijsko stokanje. Da bi se izkopali iz krize je predvsem pomembno, da se mediji odpovejo tej bolezni. Odpovedati se morajo marnji, da so samo slabe novice, dobre novice. Časopisi naj vpeljejo posebno stran dobrih novic.
Vsak, ki je pripravljen, da bi se vpregel v voz naše demokracije, da bi ga skupaj pomagali potegniti iz blata, bo (upamo) v oporo. S svojimi obljubami, novo izvoljeni predsednik republike, ki zagotavlja, da bomo pod njegovo taktirko in prišepetavanjem medsebojno prisluhnili drug drugemu. Da ne bomo tako kot labod, ščuka in rak v znani basni, ki bi radi čoln iz obrežja potegnili na suho. Vsak je poprijel na svojem koncu. Ker se je labod vzpenjal pod nebo, rak je vlekel nazaj, ščuka pa je silila v vodo, se čoln ni premaknil. Poskusili so še večkrat. Kdo je kriv za neuspeh pa do danes niso mogli razčistiti.
Končno pa se moramo vsi zavedati nauka, da demokracija ni nikoli dokončan proces. Na obzorju vedno ostaja nekaj kar je treba izpopolniti, izboljšati.
Foto: sveti z besed
