Na treznjenje v Kočevski rog

12

Kočevski rog trezni glavo, trezni dušo, trezni telo! Že samo ob misli, ob pisanju o tej temi se počutim nelagodno, ko s polnim želodcem sedim na udobnem stolu, poslušam prijetno glasbo (pa čeprav je to težki Beethoven). Kočevska brezna pač ne dopuščajo udobja, mehkužnosti, polovičarstva, relativizma. Ti gozdovi so ena sama jasnost, preproščina, duhovne vaje par excellence.

Sedaj tudi že uradna zgodovina prizna, da v slovenskih breznih ležijo kosti skoraj sto tisočih, ubitih brez sodnih procesov. Z današnjega zornega kota sta torej (tudi če izključimo pri nas običajno vrednostno presojo) več kot očitna vsaj dva zločina: umor in trupla, ki jih še vedno nismo pokopali. Smrtna kazen je danes pri nas prepovedana, na pokop trupel pa nas je pred kratkim spet opozorilo Evropsko sodišče za človekove pravice. Na teh krajih se torej srečujejo življenje, krvoločnost, trpljenje, smrt. In molk.

V Rog se ponavadi odpravimo z avtomobili ali z avtobusi, redki tudi s kolesi. Ko prideš tja, je ob soočenju z vsemzgoraj navedenim jasno, da bi moral priti po kolenih ali vsaj bos. Da bi se prej moral postiti. Da bi moral ob stiku življenja s smrtjo obnemeti.

V taki drži bi se seveda tudi misli zbistrile. Politika bi vedela, kaj je skupno dobro, gospodarstvo bi služilo človeku, državljani pa bi se zavedali svojih pravic in dolžnosti. Vse bi se postavilo na pravo mesto, če bi bile osnovne civilizacijske norme jasne in bi po njih tudi živeli. Nepomembne misli bi ob roški realnosti zbledele, ostala bi le nepremagljiva želja po življenju. Nedavno sem dejala, da človek v Rogu postane bolj človek, kristjan pa bolj kristjan. A je vsekakor tudi res, da brez osnovne drže telesa, brez sklonjene glave in brez klečanja ne bomo v polnosti dojeli posvečenega kraja. Lani na Teharjah me je na primer neka gospa prav trdo »prijela«, ker sem izrazila nestrinjanje z izborom knjig za Cankarjevo priznanje (takrat je bila to ravno vroča tema). Češ, ali sem sploh prebrala knjigi, ali vem, kaj v njih piše, ali sem umetnica, da bi lahko presojala, kaj je umetnost, oziroma pedagoginja, da bi vedela, kaj je za otroka dobro … Po prvem šoku, da moram o takih rečeh diskutirati na takem kraju, sem ji poskušala obrazložiti, a popolnoma brez uspeha. Kraj sam torej ni dovolj. Mogoče bi daljši postanek v spominskem parku kaj bolj zalegel, a bistvena je drža, s katero tja pridemo. Prepričana sem, da ta gospa niti o tamkajšnjih dogodkih ni imela kaj dosti pojma. Verjetno je morala le pripeljati svoje starše in hočeš nočeš poslušati govorance. Nenazadnje je bil tam tudi marsikdo od naših vodilnih, pa očitno ni zaleglo.

Rog, Teharje, Huda jama in vrsta drugih grobišč so kraji preprostosti, ki je v današnji kompleksnosti življenja (vsaj v naših očeh je nadvse kompleksno) ne zaznamo več. Niti kristjani večinoma ne. Zgražamo se nad »drugorazrednostjo« teme, naša dejanja pa pokažejo, da je tudi za veliko večino od nas ta tema resnično drugorazredna (da ne rečem še česa slabšega). Število ljudi, ki se tam zbira, je takorekoč  zoženo na svojce pobitih. Takih pa je seveda vedno manj. Kje so torej tisti, ki svoje prepričanje, da gre za prvorazredno temo, tudi živijo? Bo čez dvajset let, ko bodo svojci pomrli, pri spominski maši le še peščica »ideološko nadudlanega« podmladka?

Ko tole pišem, se mi zazdi čudno, da še nihče v Kočevskem rogu ne organizira duhovnih vaj v tišini. Asketski kraj, soočanje z onostranstvom, prava gora spremenjenja! Pa se ob tej misli le nasmehnem. Ne, ker ne bi bila na mestu, ampak ker niti marsikateri duhovnik (kaj šele, da bi to pričakovala od laikov) ne zmore iti v Rog le kot človek. Brez ideologije in predsodkov. Le kot človeško bitje – kot del stvarstva, ki je zaradi tam storjenih grozodejstev še vedno ranjeno (če se tega zaveda ali ne).

Trdim, da prave krize, o kateri sicer neprestano govorimo, ne v državi ne v Cerkvi še ni. Ko bo, se bomo toliko streznili, da bomo sposobni odvreči balast, utihniti in razumeti jasno sporočilo Roga, ki ni nič drugega kot preprosto povabilo vsakemu od nas: Bodi človek!

Foto: Siol

12 KOMENTARJI

  1. “Sedaj tudi že uradna zgodovina prizna, da v slovenskih breznih ležijo kosti skoraj sto tisočih, ubitih brez sodnih procesov”, je zapisala avtorica.
    To misel večrat navajam za primer, kako resnica nezadržno pride na dan. V Jugoslaviji je bilo govorjenje o povojnih pobojih strogo sankcionirano, češ, da se širi LAŽI in sramoti Jugoslavijo in njeno “družbeno ureditev”. Poboje danes priznavajo tudi najbolj zadrti komunisti. In tako bo z vsemi resnicami, ki jih danes še tajijo zagovorniki Tita, NOB in komunizma. “Izdajstvo” bo prikazano v popolnoma drugačni luči, da je bilo le odpor proti komunističnemu terorju, da so ljudje ravnali tako v obupni borbi za življenje, kajti okupatorja nima nihče rad, se je pa prisiljen zateči k njemu za pomoč, če je ogroženo življenje posameznika in njegove družine. Komunisti niso imeli nikakršne pravice znašati se nad domači ljudmi. Imeli so le pravico znašati se nad okupatorjem. Zato je resnično in pošastno izdajstvo komunistov nad lastnim narodom. Izdali so ga z napadom na narod v pogojih tuje okupacije.
    Resnica nezadržno prodira. Zagovorniki laži lahko samo ponižno sklonijo glave in priznajo resnico. V prihodnosti bo še mnogo takega sklanjanja glav.
    Z udeležbo na prvi maši v Kočevskem Rogu sem zaradi specifičnosti moje službe tvegal sramotitev. In sem jo tudi doživel. Jutri pojdem v Rog kakor vsako leto. Na sveti kraj. Na sveti kraj vseh Slovencev!

  2. Pozdravljena Urška,

    z zvedavo radovednostjo sem začel prebirati Tvoj članek, saj nisem pričakoval, da bom na to temo lahko izvedel še kaj novega, kakšno drugačno sporočilo in razsežnost, ki daje upanje in pogum! Doživel sem prijetno presenečenje, neko čudovito notranjo svežino, polno pravega in iskrenega optimizma, ki človeku vzbudi blagodejni mir, hkrati pa ga vzpodbudi k razmišljanju in pred vsem k akciji… Vse, kar si napisala (ne gre za laskanje), je tako preprosto, hkrati pa me je osvojilo. Pomembno je, da se nisi zapletala v ideološke stigmatizacije, ki ljudi tako zelo razdvajajo in delijo. Tvoja ideja o duhovnih vajah zasluži vso pozornost. Želim Ti, da jo čim preje uresničiš in pri tem Ti lahko dobrohotno pomagam, To morajo biti posebne duhovne vaje med roškimi brezni in v okrilju širnih bukovih gozdov, ki so na poseben način posvečen in svet kraj, ki so enkratna priložnost za našo notranjo metanojo (spreobrnitev) in resnični kairos (milostni trenutek), da bi v teh teških časih postali boljši ljudje, ki bi zmogli drug drugemu odpuščati in se medsebojno spoštovati in ljubiti…
    Urška, hvala Ti za polepšan dan.

    Franci Koncilija

  3. Napisal sem tekst na to temo pa ga ne morem oddati niti pod drugim člankom. Admin, sem morda izbrisan?

  4. mar ni že čas , da ugotovimo kdo so ljudje vrženi v roška brezna? Vsak od njih je imel ime in priimek.

  5. Zagotovo je hitrost in površnost poleg relativiziranja, neumnosti in ignorance danes značilnost množic in skoraj vsakega človeka.

    Srečati se s smrtjo, z bolečino – tako globoko je skoraj nemogoče, če nisi sorodnik oz. ne poznaš grozljivih dejstev in se zavedaš, da je bilo večino teh ljudi nedolžnih.

    Spodbujam duhovnike in redovnike, da v Kočevskem Rogu pripravljajo duhovne vaje v tišini.
    Koliko ljudi se pri bogoslužju sploh globje zaveda besed, ki jih skupinsko govorimo npr.
    “… Tvojo smrt oznanjamo Gospod in Tvoje vstajenje slavimo, dokler ne prideš v slavi ..”

    Duhovno močan članek. Hvala, Urška.

  6. bravo. tehtna tema in uštiman slog.
    apetitlih spisano.
    tole je strašno dobro rečeno (iz tega bi lahko potegnila tudi na esej in nekoč do rožanca;)

    “Na teh krajih se torej srečujejo življenje, krvoločnost, trpljenje, smrt. In molčijo.”

  7. Kar vpije pa je naš odnos do linča, revolucije, časti in pravičnosti.
    A bomo zmogli besedo o tem? Ali zmoremo kaj reči o Nagodetu, ki je bil obsojen na smrt brez možnosti pritožbe? To mi ni jasno, kakšne so te naše rehabilitiacije??? Kakšen sistem je to? Kje mi to živimo?!

  8. Joj, Alfe, čist si me deprimiral. Osebno ugotavljam, da je pri nas pravica prepovedana. Pravičnost pri nas pomeni, da se krivica godi vsem, ne samo nekaterim! Ne vem ali je drugod po svetu kaj drugače, ampak tu pri nas je tako.

  9. Vse še živeče zločince , PSEUDONIMA CIRILA , s predsednikom STANOVNIKOM vred, bi gnal v kočevski ROG , pred BARBARIN ROV , da še enkrat podoživijo svoje ” dosežke revolucije ” ! ČE drugače nebi šlo , tudi zvezane !

Comments are closed.