Na silo z občutkom

2

popraviloPred kratkim sem popravljal strojček, ki ga je naredil moj oče. Strojček je dobro služil namenu rezanja utorov v lesene kocke za učenje matematike. Na žalost pa se je pokvaril motorček in ga je bilo potrebno zamenjati. Običajno je to v veliki meri napravil oče. Zadnje čase pa bolj slabo vidi in sem moral glavnino prevzeti sam. Oče je bil kot mojster na voljo, kar je prispevalo k procesu mojstrskega učenja.

Ob vsem ostalem sem se naučil ene precej pomembne reči: včasih lahko nekaj popraviš ali razstaviš nežno, drugič pa je potrebno uporabiti pošteno silo, če sploh hočeš kaj doseči. Odtegovanje dolgo zategnjenih vijakov je že taka stvar. Najprej sem poskušal zelo nežno, potem malo bolj močno in potem sem se ustavil. Malo sem se bal, da bi kaj polomil ali odtrgal.

Ko sem poklical očeta, je običajno uporabil res veliko silo, ki jo je še povečal z vzvodom oz. z daljšo ročico.

Recepta in pravila, kakšno silo moramo uporabiti, ni. Mojstri to vedo in to vedenje je rezultat občutka, ki temelji na izkušnjah. Pri vijakih velja, da je potrebno privijati z občutkom, odvijati pa s takšno silo kot je potrebna, prevelika skoraj ne more biti. Potrebno je le pravo in dobro orodje.

Ob tem strojčku so se pojavili še drugi izzivi, kjer sem moral preko mojega miselnega okvira. Kakšno stvar je bilo potrebno odrezati, kam zarezati ali pa uporabiti silo na kakšen drug način.

Sam morda kdaj preveč razmišljam. A obenem ugotavljam, da me razmislek in hkrati ciljna usmerjenost najbolje vodita k želenim rezultatom. Strojček danes že veselo deluje.

Iščem vzporednice z ostalim delom mojega življenja in s širšo družbeno situacijo. Nisem revolucionaren duh. A takrat ko ne gre, potrebujemo nekaj več sile in to še vedno s pravim in dobrim orodjem.

Všeč mi je, kako se je Vasja Veber lotil težav, s katerimi se v Sloveniji soočajo ponudniki storitev preko Airbnb. Ni čakal. Uporabil je pritisk in dobro orodje. Žalostno je sicer, da na koncu ugotavlja, da se enih stvari ne da premakniti in ga je postalo strah, v kakšni državi živi, a pravi, da se ni vdal. Preko javnosti želi pritiskati naprej. Z veseljem dajem tisto malo moje sile, da to delim. In kakšno silo uporabiti, če se nič ne spremeni.

Neki drugi koncept se uporablja na oblikovanju Vizije Slovenije 2050. Soustvarjanje predanih posameznikov gradi vizijo – pogled na to, kakšna bo Slovenija 20150. Nekateri udeleženci delavnic za oblikovanje te vizije so rekli:
● Na tej delavnici razmišljamo izven okvirov.
● Spoznali smo, da obstajajo tri , štiri stvari, o katerih vsi govorimo, a uporabljamo vsak svoj jezik.
● Slovenci končno ne bomo več proti nečemu, ampak za Slovenijo.

Na način uporablja silo skupnega pogleda naprej. Ta sila je zelo močna. A velik izziv je, da mora biti vizija deljena. Deliti jo mora veliko ljudi. Veliko ljudi tudi mora prevzeti tveganje, da te zagotovo dobre ideje uresniči. in potem bo lahko 20150 res tako kot so oblikovali in zapisali: “Slovenija je leta 2050 generator številnih uspešnih zgodb. Prebivalci Slovenije smo aktivni državljani na vseh področjih dela in življenja, kjer kritično in tvorno sodelujemo tudi v vseh družbenih procesih. Preko zaupanja ter odprte in inovativne družbe ustvarjamo pogoje za boljšo kakovost našega življenja, ki ga omogoča proces vzgoje in izobraževanja kot tudi opolnomočenje posameznika. Brez tega doslej ne bi bilo številnih pozitivnih sprememb v razvoju družbe in države, kot tudi skupnih vrednot, ki posledično utrjujejo identiteto slovenske države.“

In potem je še sila predanosti celoti, ki presega posameznika. V tej luči vidim Gandija, Luter Kinga, Mandelo pa tudi Opeko in še koga. To so ljudje, ki dajo sebe, darujejo sebe ter navdihnejo in potegnejo ljudi. To je sila, ki se ji na daljši rok težko kaj upre. Te sile za zdaj ne vidim v Sloveniji. Malo se je zaiskrila ob minulem referendumu tako na eni kot na drugi strani. A bili sta seveda dve strani.

Vsi prej omenjeni voditelji izkazujejo silo silne predanosti in odločnosti, a hkrati tudi osebne ponižnosti. Kombinacija tega dvojega pa ustvarja voditelje, ki uspejo svoje organizacije peljati iz dobrega v odlično. Tako je vsaj ugotovil Jim Collins v svoji knjigi Good to Great. Raziskoval je sicer poslovni sektor, a vsaj tukaj ni v političnem prostoru neke velike razlike.

Obstaja pa še seveda tudi gola sila, ki sem jo sam uporabljal, ko sem odtegoval vijake. Pa še tukaj ni čisto zares gola sila. Uporabil sem ključ in ga s cevjo še podaljša. Nastal je vzvod. Pomembna ni le sila, ampak tudi ročica. Silo ustvarjamo vsi skupaj, ko pritiskamo. Ročico pa ustvarja skupna vizija. Bolj je vizija deljena, bolj hitro se bo vijak zavrtel, pa čeprav sila pritiska ni tako zelo velika. Če pa dovolj veliko posameznikov počno pritisne, pa kljub majhni ročici lahko premaknejo vijak. Veliko je odvisno tudi od vijaka, kako močno ga je nekdo zategnil in kako dolgo je ostal zategnjen.

Na koncu ne morem mimo osebne vloge in osebne odločitve pri ustvarjanju sile za doseganje sprememb. Brez postavljanja tega vprašanja se nič ne premakne. Odgovori so seveda lahko različni: pisanje, opozarjanja, sodelovanje in vse gre veliko bolje, če v dani stvari postanemo mojstri. Tudi mojstrstvo prispeva k pravi sili ali vsaj k izbiri pravega orodja.

2 KOMENTARJI

  1. Odlično. Taki članki in take osebe mi dajejo upanje, da bomo premagali socialistične klone vseh barv, tudi tiste, ki se skrivajo za religijo in domoljubje. Dovolj bo že, če jih odrežemo od korita.

Comments are closed.