Veliki uspehi, ki jim jih nakloni okolica, vplivajo na ljudi različno. Kljub znani Hobbesovi misli Honores mutant mores, sed raro in meliores verjamem, da ob njih marsikoga navda globoka hvaležnost in se trudi izkazano zaupanje tako ali drugače povrniti. Drugi isto zaupanje razumejo kot absolutno izročitev ljudi svoji popolni in vseobsegajoči moči in oblasti. Prepričani so, da je po mnenju tistih, ki so jim zaupanje podelili, prav vse, kar naredijo, četudi ob tem stopajo čez iste ljudi.
Čakali smo samo štiri ure
O razsežnostih veličastnega uspeha Zorana Jankovića sem se že razpisal. Njegov dosežek je nesporen še danes. Čeprav se je v ponedeljkovem jutru izkazalo, da je dejanski odstotek glasov kar nekaj točk nižji od izidov vzporednih volitev in da njegova lista kljub vsemu ni dosegla absolutne večine oddanih glasov. In čeprav se mora ob izjemno nizki volilni udeležbi in skromni opozicijski ponudbi zdeti, da je to sočasno že županov zenit. Visok, ampak zenit.
Na pokazatelj, kako si svojo bleščečo zmago razlaga on sam in kako si jo razlagajo njegovi bližnji, je bilo potrebno čakati samo štiri ure. In prvo znamenje nikakor ni razveseljivo. Tistemu, ki v trenutku zmagoslavja ob sebi ne more trpeti nikakršnega glasu kritike, bodo kmalu začeli presedati še lastni privrženci. Po dokaze za omenjeno trditev pač ni potrebno iti daleč.
Je to vse, kar zmore levica?
Sam domala po nobeni opredelitvi nisem levičar in niti ne trdim, da sem. Zato bi bilo pošteno, da pometam pred lastnim pragom in ne modrujem, kakšna je, kakšna ni in kakšna naj bo slovenska levica, saj bi me njeno stanje začelo zares skrbeti šele, ko bi se jele besede Jankovića mlajšega uteleševati. Za kar vendarle ne vidim resnih možnosti.
Kljub temu se sprašujem, ali je sijajni nedeljski zmagovalec res vse, kar ta častivredna in vsakemu političnemu prostoru potrebna politična druščina zmore. Seveda mi je jasno, da se morajo stranke “levega trojčka” ob pomanjkanju dobrih novic drugje kolektivno obešati na pravljični rezultat gospodarja prestolnice. Ampak kaj kmalu bo še koga drugega in ne le mene zanimalo, do kdaj bo še trajal neomejeni kredit, ki so ga SD, Zares in LDS v nedeljo Jankoviću znova nesebično podaljšale.
Utvara o čistokrvnem liberalcu
Ali je ta kredit res v zadostni meri zavarovan zgolj z nekaj anahronističnimi manifestacijami v duhu polpreteklosti? Kako je z županovo socialno naravnanostjo, smo namreč že imeli priložnost videti. Po nedeljskem izpadu pa ga je moral s stisnjenimi zobmi pokarati celo človek, ki je nedolgo tega sanjal o njem kot o borcu za liberalne vrednote v vsakem vremenu. Prav lupina liberalnosti se je 10. oktobra malo pred polnočjo najbolj nevarno odluščila. Vzklikanje gesel na paradi enih pač še ni zadosten znak pristne svobodomiselnosti, če si hkrati lastiš pravico hoditi po drugih.
In tu nekoliko čudi molk Zaresa, ki se je za nedeljski blišč zmage župana Jankovića in še bolj njegove liste najbolj samožrtvoval. Celo do te mere, da v mestu, kjer zagotovo nagovarja krepko več kot desetino, morda tudi petino volivcev, nima niti enega svetnika. Potem pa možakar, ki ni zgolj predsednik državnega zbora, marveč tudi eden od ideologov stranke, pošlje nastopaštvo vplivnih očeta in sina v črno kroniko, nekam med gostilniški pretep v Jakobskem Dolu in vožnjo z 1,8 promila po Sinji Gorici.
Še Katarina Kresal je zmogla svojo običajno mantro o obsojanju vsakršnega nasilja, za kar ji je treba izreči priznanje. Seveda – njena stranka je bila edina toliko poštena, da je svoje glasove Zoranu Jankoviću poklonila kar javno.
Foto: Pozareport
