Na robu preživetja

8
Foto: Flickr.
Foto: Flickr.

Te dni so bile naše ceste spet polne pločevine. Dolge kolone, še posebej proti Primorski ter pred mejnimi prehodi. Pa kolone v notranjosti države – zaradi prometne nesreče, okvarjenega vozila ali del na cesti. Vedno se nekaj najde, zaradi česar se še posebej v poletnih mesecih na naših cestah promet dobesedno ustavi. O tem, kako se počutijo ljudje, ko dolge ure čakajo, da bi vstopili ali izstopili iz države, nas redno obveščajo tudi novinarji. Že tako mnogokrat nejevoljnim šoferjem, ki so morebiti ravno uspeli za nekaj trenutkov utišati večurni živžav na zadnjem sedežu, pod nos pomolijo mikrofon in jih vprašajo najbolj butasto vprašanje: »A že dolgo čakate?«. Ne vem zakaj noben sogovornik na tako neumno vprašanje ne odgovori v stilu »Ne, ne čakam dolgo, ravno sem švignil mimo 5 kilometrske kolone, tu, tik pred mejo pa sem zavrl. Saj veste, da ne bi imel ravno sitnosti s policijo, če se še tu ne bi ustavil«. Ravno nasprotno, mnogi začnejo razlagati, da res že dolgo čakajo, da ni nihče še prišel mimo s kakšno vodo, da je to res grozno, da se tisti, ki skrbijo za ceste, res niso dobro pripravili na te razmere. Tujci radi temu še dodajo, da bi morala Slovenija bolj urediti svoje ceste, da bi morali poskrbeti, da do takih zastojev ne bi prihajalo (pri tem seveda pozabijo dodati, da so enako dolgo ali še dlje čakali tudi v vseh državah na poti do nas). Večina vprašanih pa svoja občutja največkrat deli z najbolj nejevoljnim in ogorčenim glasom. Kako se je moglo zgoditi, da na vrhuncu poletne sezone stojijo v kolonah in se, če imajo srečo, zgolj po polžje premikajo proti cilju. Nedopustno, res.

Ob poslušanju takega jamranja s terena, pa tudi ob prebiranju novinarskih prispevkov, ki so večinoma dobro ubrani s stokajočimi popotniki, vedno dobim »ponoritis« tudi sama. Pa ne zaradi stanja na cestah, da ne bo pomote, temveč zaradi ljudi, ki jadikujejo zaradi neznosnih razmer, ki jih morajo prenašati na poti na tako težko pričakovani oddih. Toda, kaj pa drugega lahko pričakuješ konec julija ali v začetku avgusta, ko se praktično cela Evropa premika iz enega konca na drugi?! Že preprosta logika ti pove, da več kot je avtomobilov na cesti, večja je verjetnost, da bo prišlo do zastojev, a ne. Še posebej, če gredo te številke v milijone. Biti presenečen, ker si obstal v teh dneh v zastoju, je res prvovrstna šala. Takim bi morali, če smo malo cinični, zaradi norosti skoraj vzeti vozniško dovoljenje. V resnici bi morali že od prvega trenutka, ko se odločimo za odhod na dopust v teh dneh, računati tudi na to, da bomo stali v koloni. Pa ne samo v Sloveniji, v vseh državah, ki jih moramo prevoziti, da pridemo do cilja. Ker drugače preprosto ne gre. Če bi to upoštevali že od začetka, bi se tudi na tako pot prav in pravilno pripravili. Z zadostno količino svoje vode, prigrizki, ki so užitni tudi, ko se nekaj ur kuhajo na vročem soncu, s pravilno delujočo klimo ter morebitnimi drugimi hladilnimi (nealkoholnimi) pripomočki. Ker vsi starši vedo, da ne obstajajo otroci, ki bi jih na začetku poti usedel v avto, nato pa bi mirno in brez glasu sedeli na zadnjih sedežih, bi bilo prav, da bi že prej pomislili, kako jih bodo ali se bodo kratkočasili otroci, medtem ko bo avto že vsaj uro stal na istem mestu (pa ne na parkirišču, da ne bo pomote). Če bi se že vnaprej pripravili na pot z zastoji, potem bi bili tudi odgovori novinarjem popolnoma drugačni. Nekako takole: »Ja, res stojimo že lep čas, ampak sem to pričakoval, tako da se sedaj zaradi tega prav nič ne sekiram. Te ure izkoriščam za oddih od naporne vožnje, čas imam opazovati druge voznike in življenje znotraj drugih avtomobilov. Pa še z ženo sva se pošteno nasmejala, ko sva pomislila, kakšna bi bila, če bi v tej vročini v koloni čakala s kabrioletom.«

Če bi se dobro pripravili na tako pot, bi bili vozniki tudi bolj strpni drug do drugega, saj bi se bolj zavedali, da so vsi že dolgo na cesti, da vsak sicer želi priti čim prej tja, kamor je namenjen, da pa si vsi želijo predvsem priti varno na cilj. Večja strpnost in prijaznost pa bi zagotovo prispevala k hitrejšemu poteku prometa, saj bi s tem, če bi bili bolj pozorni drug do drugega, zagotovo zmanjšali tudi število prometnih nesreč, ki velikokrat povzročijo nov zamašek. Morebiti bi celo kakšen od voznikov, ki tako rad trobi drugim, ki ne more drugače, kot da izsiljuje prednost in prehiteva po levi in desni, kjerkoli je vsaj malo prostora, ali pa se prilepi na zadek avtomobila, za katerega oceni, da gre po njegovem absolutno prepočasi, ugotovil, da zaradi tega ni prav nič hitrejši, temveč je le sam zaradi tega bolj nervozen, s tako vožnjo pa je v slabo voljo spravi tudi druge voznike.

Naj zaključim tole kratko (poletno) razmišljanje z željo, da bi res vsi, ki se odpravljajo na pot ob takih ali drugačnih konicah, imeli v mislih, da takrat razmere na cestah preprosto ne morejo biti drugačne. Lahko pa je drugačen njihov odziv nanje. Tistim pa, ki tega ne zmorejo, pa predlagam, da spremenijo svoje načrte. Naj gredo na morje pozimi. Takrat bodo ceste zagotovo prazne. Pa še vroče jim ne bo.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


8 KOMENTARJI

  1. Avtorica ima delno prav. Konci tedna zlasti v ferragostu, pa sploh nekje od srede julija do prvega vikenda po Velikem šmarnu so čas, ko se je tudi po mojem najbolje izogniti vožnjam proti morju.

    Delno so pa neznosni zastoji v tem času na slovenskih cestah posledica (ne)odločitev (prometne) politike na 3 odsekih: 1. neizgradnje slovenskega dela pirenske avtoceste, 2. neizgradnje povezave avtoceste do Kopra na istrski avtocestni ipsilon in 3. desetletij neizgradnje planirane blejske obvoznice.

    Mislim, da je Slovenijo lahko sram za vse te 3 neizgradnje.

  2. Hvaležni smo lahko Janševi vladi, da je uvedla vinjete, medtem, ko so na Hrvaškem , zlasti pri Zagrebu, večurne kolone zaradi plačevanja cestnine.

    Hrvati se naj nase jezijo, ne pa na nas, ker ne uvedejo vinjet, s katerimi bi odpravili velikanske zastoje.

  3. Večina zastojev na slovenskih cestah je že prazgodovinskih in imajo vzrok v socialističnem načinu izgradnje slabokvalitetnih AC in stalnem popravljanju teh cest. Vzdrževanje poteka slabo organizirano in neodgovorno. Zastoji so NORMALNI že vsaj 40 let. Rešitev pa ni.

    Spomnim se, kakšen užitek mi je bilo peljati se v Split po novi AC pred leti, ko so jim Američani s koncesijo naredili v enem letu 800km AC, medtem, ko so v Sloveniji gradili 250km AC 40 let in še vedno ni narejena večina.

    Zadnje čase se rad zapeljem na Krk, do koder so Hrvati naredili AC, le Slovenci nočemo povezati Postojne in Jelšan ob Ilirski Bistrici.
    Doživel pa sem šok, ko sem v nedeljo zvečer ob 9h zapuščal kamp – pa smo potem po celem Krku od 21h do 24h vozili tistih 30 km po polžje počasi. To bi par policajev moralo urediti.

    • Glede na našo provokatorsko obnašanje nasploh, bi rekel, da večina zastojev so ravno prvokacije, v stilu terorističnega marketinga. DARS namenoma to dela, za samopromocijo.
      Seveda, če gre za čezmejne gužve je drugo.
      Res je čudno da ne naredimo teh povezav južno od Postojne in tam tudi ne proti Zagrebu, tam v Prekmurju, ali kje je že tisti košček ceste potreben.
      In najbolj moreče je, da je to nam normalno.
      In zdaj ko je Zidar opravilno nesposoben, kdo nam bo gradil ceste. Njegovi dediči?!

    • pavel: “Večina zastojev na slovenskih cestah je že prazgodovinskih in imajo vzrok v socialističnem načinu izgradnje slabokvalitetnih AC in stalnem popravljanju teh cest.”
      ===========

      Peljite se kdaj skozi Švico. Tam so zastoji na AC vsakdanja stvar (ob prihodih in odhodih iz slub), ne samo ob turističnih sezonah. Zastoji tudi do 100 km kolonah, so občasna redna zadeva.
      Danes ima avto že skoraj vsak, če skoraj vsi hkrati navalijo na dopust jih ni avtocest na svetu, ki bi lahko bile pretočne.

  4. Končno nekdo, ki je tudi opazil butasto spraševanje novinarjev v kolonah stoječih. Včasih sem mislil, da je to provokacija, vendar za provokacijo je potreben vsaj kanček pameti, te pa v tem primeru manjka. Tudi to je eden od pokazateljev v kakšnem stanju je naše novinarstvo. Še nasvet za novinarje: ob najhujšem nalivu iščite ljudi brez dežnika in jih sprašujte kako se počutijo.. =)

Comments are closed.