Na Račjem otoku na Brdu smo enotno rekli: Gremo do konca!

0
Lojze Peterle / Avtor Office of the Prime Minister

V četrtek, 28. aprila 2021, so na Račjem otoku na Brdu odkrili znamenje v spomin na sestanek predsednikov Demosovih strank in nekaterih takratnih ključnih slovenskih voditeljev na istem kraju 28. aprila 1991, na katerem je prišlo do odločitve o sklepnem delu osamosvojitve, torej, da se osamosvojitev izpelje. Račji otok so za sestanek izbrali zaradi tega, ker so bili le tam dovolj daleč od javnosti in možnosti za prisluškovanje. Pobudo za sestanek sta dala ministra Igor Bavčar in Janez Janša, vodil pa ga je voditelj Demosa Jože Pučnik. To je bil zadnji strateški sestanek koalicije Demos.

Spominske slovesnosti so se udeležili predsednik vlade Janez Janša, takratni predsednik vlade Lojze Peterle, Dimitrij Rupel, Igor Bavčar, Janez in Marjan Podobnik, Franci Feltrin in Vitomir Gros. Slavnostna govornika sta bila Dimitrij Rupel in Lojze Peterle.

Dimitrij Rupel se je poleg tega, da so se takrat zbrali, da bi rešili glavno vprašanje, »ali bomo pravočasno pripravljeni na samostojnost ali ne«, osredotočil na sedanje politične probleme.

Rupel se med drugim ni mogel ogniti temu, da se slovenska levica označuje za levi Demos, kar je označil za nekaj takega kot »desna osvobodilna fronta«.

Lojze Peterle pa je v govoru osredotočil na takratno dogajanje in objavljamo v celoti.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.

Na Račjem otoku na Brdu je bil zadnji strateški sestanek koalicije Demos

Spoštovani gospod predsednik vlade, ministrice in ministri, člani osamosvojitvene vlade, predsedniki Demosovih strank, gospe in gospodje!

Pred nekaj urami sem se na poti domov ustavil v Gonarsu. S spominom na očeta, ki je gnil in komaj preživel na Rabu in v Renicciju, sem se vprašal, v katerem taborišču bi se znašli voditelji osamosvojitvenega projekta, če nam z njim ne bi uspelo – v Kočevski Reki, recimo, ali kje bliže Beogradu. Mogoče taborišče sploh ne bi bilo potrebno, zadostovale bi Žale.

Spomnimo se, kako nam je na dan izvolitve Demosove vlade JLA napovedala vojno z razorožitvijo teritorialne obrambe. Potem se je govorilo o spiskih, razglasitev samostojnosti so pozdravili MIG-i, slišali smo grozeče besede generala Adžića, doživeli smo vojno.

Zakaj smo pred tridesetimi leti po stoletjih sanj, želja, deklaracij in pozivov uspeli?

Aprilske volitve 1990 so dale zmago Demosu, ki je nastopil z državotvornim programom

Osmega aprila 1990 so se lahko Slovenke in Slovenci prvič na demokratičnih volitvah opredeljevali za samostojno in demokratično državo. Izkoristili so priložnost in večinsko podprli Demos, ki je nastopil z državotvornim programom.

Zmaga Demosa je pomenila prevzem zakonodajne in izvršilne oblasti, kar je bil do takrat nikoli doseženi predpogoj za dosego zgodovinskega cilja. Voljo volivcev je bilo treba pretočiti v uspešen projekt. Odgovornost za operativno izvedbo osamosvojitve je prevzela vlada.

Majska praznična romantika ni dolgo trajala. Čestitka iz Beograda je jasno napovedala, da pot do samostojnosti ne bo lahka. Priprave na obrambo smo začeli takoj po razorožitvi, ne šele po plebiscitu ali po 28. aprilu. Nismo se pripravljali samo na obrambnem področju. Decembra 1990 smo že poskrbeli za rezervni denar. Decembra smo se dogovorili in zakonom o plebiscitu določili končni rok osamosvojitve – najkasneje šest mesecev po plebiscitu.

V teh mesecih so resorji pripravljali osamosvojitvene operacije. Na dinamiko priprav pa so vplivali notranji in zunanji dejavniki, predvsem dejstvo, da Beograd ni kazal volje po dogovorni razdružitvi v skladu z ustavo. Vse bolj je bilo treba računati na trdi scenarij. Čim bolj smo se bližali roku, tem bolj sta rasla zahtevnost in tveganje.

Demos marsičesa, kar se je dogajalo v slovenski politiki, ni razumel kot podpore osamosvojitvi

Kot je z vidika demokratične legitimnosti pomembna odločitev v Poljčah za plebiscit, tako med strateškimi srečanji Demosa z izvedbenega vidika izstopa koalicijsko srečanje 28. aprila 1991 na tem mestu. Šlo je za presojo situacije pred vstopom v finale osamosvojitvenega procesa.

Treba je bilo izreči končni DA.

Situacija je bila izredno sitna. Po mirovniški deklaraciji je aprila sledila interpelacija proti vladi, česar nismo razumeli ravno kot podporo osamosvojitvi. Odstopil je podpredsednik vlade dr. Jože Mencinger, z njim tudi minister za finance dr. Marko Kranjec. Karavana predsednikov jugoslovanskih republik ni prinesla nobene rešitve, politični in armadni vrh v Beogradu sta bila vse trša.

Imeli smo temeljit pogovor o bistvenih vprašanjih. Ministri Bavčar, Janša in Rupel so predstavili sliko z vidika svojih resorjev, jaz sem se bolj posvetil gospodarstvu. Ne zaradi razlik med Mencingerjem in Sachsom ali provociranja opozicije. Slabo gospodarstvo bi bila slaba popotnica za mednarodno priznanje.

Po temeljiti in kritični razpravi o stanju pripravljenosti in politični situaciji so se vsi predsedniki Demosovih strank na Pučnikovo izrecno vprašanje izrekli za finale osamosvojitve in dokončno prevzeli obvezo za njeno uresničitev. Tu smo sedeli z različnimi odgovornostmi, vendar zavezani skupnemu cilju. Jaz nisem bil tam samo kot predsednik SKD, ampak kot predsednik vlade z odgovornostjo za izvedbo projekta.

Na Račjem otoku na Brdu  smo enotno rekli: Gremo naprej in gremo do konca! Šli smo in uspeli smo!

Če bi v takem duhu enotnosti sledili še strateški sestanki Demosa, bi bilo zdaj v Ljubljani manj kolesarjev

Če ne bi uspeli, bi najprej križali predsednika vlade in njegovo stranko. Ne vem, če bi politično vstal od mrtvih.

Na Račjem otoku na Brdu  je bil zadnji veliki, strateški sestanek Demosa.

Če bi jim v istem duhu enotnosti po razglasitvi samostojnosti sledili strateški sestanki o demokratični preobrazbi Slovenije, bi imeli danes v Ljubljani ob petkih manj kolesarjev.

Tega dne se spominjam z veliko hvaležnostjo do vseh, ki so podprli Demosov osamosvojitveni projekt, še posebej do vladne in poslanske ekipe. Hvaležen sem tudi Igorju Bavčarju, da je v finalu na moj predlog prevzel medsektorsko tehnično koordinacijo priprav.

Na koncu se želim zahvaliti predsedniku vlade Janezu Janši za pobudo in za povabilo k počastitvi tega pomembnega dne. Uspeli smo, ker smo bili odločni, pogumni, enotni in pripravljeni.

Naj živi samostojna in demokratična Slovenija!

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.