Ali more z Vzhoda priti kaj dobrega?

2

Letos je ob prazniku treh modrih z Vzhoda kar v zraku vprašanje: ali more z Vzhoda priti kaj dobrega? Kup asociacij nam lahko sproži to vprašanje: novi virus, begunci in migranti, terorizem, totalitarizem … Ko se vprašamo, kaj pa prejemamo z Zahoda, se nam tudi ne prikaže dosti drugačna slika. In vendar: ex Oriente Lux (Luč z Vzhoda). Seveda s tem prestopimo v simbolno govorico in Vzhod ni več geografski pojem, marveč duhovni.

Kdor iskreno išče Kristusa, je pripravljen vedno znova preverjati sebe, svoje ideje, prepričanje …

Božični čas, ki se počasi izteka, nam predstavlja Kristusa kot vzhajajoče Sonce odrešenja. V tem pomenu so tudi trije modri iskali to vzhajajoče Sonce, čeprav so morda geografsko potovali proti zahodu. O svetih treh kraljih ne vemo praktično nič zgodovinskega, nam pa njihov dan ali praznik razglašenja Gospodovega sporoča skoraj vse o njihovem načinu iskanja (življenja) in da se Bog da najti tistim, ki ga iskreno iščejo. Zares išče pa tisti, ki si upa tvegati, ki si upa samega sebe postaviti pod vprašaj. Prav to so storili trije modri. Prišli so od daleč, odpravili so se na dolgo pot in morali zapustiti svojo varnost.

In smo pri prvi značilnosti iskrenega iskanja: pri pripravljenosti preveriti samega sebe, svoje ideje, gotovost, prepričanje …; in predvsem ne za vsako ceno ostati v območju svojega ugodja. Odpraviti na pot, je pogoj iskanja novega, boljšega, zares pravega … Modri potujejo celo ponoči, ko stvari niso povsem jasne in je pot lahko tudi nevarna, a je edina možnost, da lahko sledijo zvezdi.

Iskanje resnice je zahtevna in tvegana naloga, saj se preveč oklepamo levega ali desnega svojega prav

Nemajhen izziv za sodobnega Slovenca, ki se trdovratno oklepa levega ali desnega svojega prav, ki se niti okoljskim grožnjam navkljub ne more skobacati iz svoje cone ugodnega potrošniškega načina življenja, ki ga iz nje ne more potegniti niti epidemija bolezni covid-19, ki se še kar širi, čeprav že pišemo ’21 …

Kdor išče in želi napredovati, mora iskati prave informacije – še ena pomembna ugotovitev. No, to pa je danes pravi mačji kašelj ob toliko sredstvih obveščanja, si bo kdo oddahnil. Žal. Kljub mnogim sredstvom obveščanja in neštetim virom informacij – ali pa prav zaradi tega – je vedno teže dognati, kaj se v globini okoli nas dogaja. Sprašujem se, katere vire informacij izbiramo. Nehote izbiramo informacijske kanale, ki potrjujejo naša prepričanja in poglede. Samo za primer: tisti, ki redno prebirajo Slovenske novice, verjetno redko prebirajo Slovenski čas ali Časnik. Pomiri nas, če najdemo informacije, ki so skladne z našimi idejami.

Zagovorniki teorije zarot iščejo informacije tega tipa … Kakorkoli že, danes je težko priti do resnice, če koga sploh še zanima. Iskanje resnice je vedno bolj zahtevna in tvegana naloga: sodobnega človeka pravzaprav ne zanima toliko, kaj mislijo drugi, ampak stavi na svojo presojo, ki pa po navadi ribari v enoumnem ribniku idej. Zato ne prihaja do novih perspektiv, sicer pa mu zadoščajo lastne. Ta mentaliteta pa ni tuja niti kristjanom: verjetno bi našli kakšnega, ki niti Boga ne želi več zares iskati, ker mu zadoščajo njegove religiozne navade ali celo le folklorni običaji prednikov … Če bi modri z Vzhoda tako ravnali, bi še vedno bili kar tam nekje, na istem mestu …

Sledenje hrepenenju nas potiska naprej, ko več ne hrepenimo, pa se življenje ustavi

V moči česa so bili modri sposobni pričeti dolgo in neznano pot? Zagledali so zvezdo. Ne bomo razpravljali o morebitnih takratnih astronomskih pojavih, saj je tudi zvezda simbol. Zanimivo, da v latinščini zvezda, ozvezdje (sidus) spominja na hrepenenje (de-sid-erium). Da, zvezdno nebo nam prebuja hrepenenje, želje. Hrepenenje nas privlači, je moč, ki nas potiska celo v tveganje; sili na pot, tudi ko stvari niso povsem razvidne, tudi ko ne vemo, ali bo iskanje sploh učinkovito. Kljub temu sledenje hrepenenju, prav tako kot modrim sledenje zvezdi, povzroča veliko veselja, daje občutek živosti. A zvezde se vidijo le v temi. Podobno tudi tam, kjer je vse jasno, kjer vse že vemo in poznamo, ni prostora za hrepenenje. Brez resničnega hrepenenja pa se ne odpravimo na pot. Ko več ne hrepenimo, se pravzaprav življenje ustavi, smo negibni, po svoje že mrtvi.

Ko ob pomembnih tridesetletnicah naše lastne države spremljamo razne razprave, spomine in skomine …, zaznamo kar nekaj tega smrtnega zadaha. No, hvala Bogu, ne samo tega; tudi nekaj iskrenega iskanja in tveganja in zaziranja v Sonce z Vzhoda in iskanja novega sožitja je vmes. In to je upanje za »smer nova zemlja« (Rebulov izraz).

Modri z Vzhoda so s ponižnim pogumom sprejeli svojo nezadostnost, vprašali in se potem pustili presenetiti

K načinu iskanja modrih spada tudi pogum priznanja svoje nezadostnosti na poti in zato tudi pogum vprašati. Kdor misli, da že vse ve, da ima edini resnico v zakupu (pa naj gre za zgodovinsko ali znanstveno ali kakšno drugo resnico), se je že ustavil in kvečjemu tava v začaranem krogu lastne megle. Kdor ni dovolj ponižen, da bi si pustil pomagati, bo zelo težko napredoval v iskanju. Spraševati pa je tvegano: tudi modrim se je zgodilo, da so vprašali napačne ljudi. A nazadnje se jim je tudi to obrnilo v dobro, ker so bili odprti novemu še naprej. Kdo si ne bi želel takšnih obratov tudi v pričetem letu?

Modri so imeli vgrajeno kategorijo presenečenja: pustili so se presenetiti. Njihov razum je vključeval tudi možnost presežnosti, možnost zares novega. Nimajo problema usmeriti svoje potovanje proti Betlehemu, čeprav se zdi neverjetno, da bi kralja našli v neznanem in pozabljenem kraju. In izkaže se, da se Bog da najti prav tam, kjer ga ne pričakujemo. Običajno pa ga najraje iščemo tam, kjer smo ga do sedaj vedno srečevali: v navadah, na krajih, ki jih imamo za dostojne, v ustaljenih načinih molitve … Bog pa se razodeva, kjer se hoče, in nas vabi, da se pustimo presenetiti. Ta zakonitost velja še danes.

Kristjani smo poklicani, da na svojih področjih hodimo za zvezdo in tudi s tveganjem prihajamo do novih spoznanj

Modri so lahko tudi zgled poguma, da se kdaj odrečemo principu vedno smo tako delali. Modri so spremeniti pot: niso se vračali po poti, po kateri so prišli in so jo sedaj že poznali, ampak so po novih spoznanjih spremenili smer. V življenju pot, ki nam je enkrat pomagala najti iskano, ni za vedno prava. Kdor je odprt novosti, ne vztraja trdovratno na določenih poteh samo zato, ker jih dobro pozna. Morda prav na teh shojenih poteh Boga več ne opazimo. Pravilo novih poti velja tudi za vsa druga področja življenja. Veliko poguma je treba imeti, da si v politiki ali gospodarstvu ali znanosti sposoben ubrati drugo smer – je tvegano, a lahko tudi privede do potrebnih novosti za pristen razvoj teh področij. Kristjani smo gotovo tudi na drugih področjih poklicani, da hodimo za zvezdo, ne zgolj za svojim v popek zazrtim pogledom (cerkveni očetje imenujejo popkogleda tistega, ki se z grehom zvije vase in gleda le svoj popek).

Herod, pismouki in judovski duhovniki niso bili pripravljeni iti na napovedan kraj in osebno doživeti Novorojenega

Praznik treh modrih pa v evangeliju predstavi tudi značilnosti tistih, ki v nasprotju z modrimi niso sposobni iskanja. Na primer Herod je predstavljen kot praktično negibna oseba. Vztraja v svoji palači, čeprav izve, da se je rodil novi Kralj. Niti za trenutek ne zdvomi nad seboj, ampak ostane zasidran v svoji gotovosti. V njem lahko prepoznamo tiste, ki so že na koncu poti in jim zato nikoli več ni treba vzeti poti pod noge. Ostane jim samo še, da manipulirajo z drugimi, da dosežejo svoje. Verjetno ne bo težko pri človeku prepoznati te drže: ne le pri drugih, tudi pri sebi. Zelo blizu Herodu in tistim, ki jih predstavlja, so tudi pismouki in duhovniki iz evangelija. Njihova naloga je omejena na branje in razlaganje Pisem. Ne pride pa jim na pamet, da bi odšli na napovedan kraj in neposredno doživeli izkušnjo Novega. Če kdo pozna Božjo besedo v globino, to še ni zagotovilo, da se ji pusti voditi v osebnem iskanju Boga in osebnem ter družbenem življenju.

Praznik Gospodovega razglašenja nas vsekakor izziva

– da pričnemo razločevati hrepenenje, ki ga Bog zbuja v nas,

– da pogumno postavimo pod vprašaj samega sebe in dosedanjo gotovost,

– da se ne zadovoljimo z načinom življenja, ki ga trenutno živimo,

– da obudimo zavest, da lahko pričnemo tudi po drugi poti iskati Boga in njegovo bližino ter vse, po čemer v srcu resnično hrepenimo.

2 KOMENTARJI

  1. Vsekakor g. Turinek, z vzhoda prihaja Jezus Odrešenik za vse čase in iz Vzhoda prihajajo tudi ubežniki pred režimom, ki nosijo sporočilo, da je komunizem nagnusna zavedenost zla tukaj in sedaj ter ne vodi v raj

  2. Modro razmišljanje,ki pa me kljub vsem tehtnim iskricam najbrž ne bo pripravilo do prebiranja Slovenskih novic,Dnevnika,Mladine ali portala Necenzurirano namesto Časnika,Družine, Slovenskega časa in Demokracije.
    Kanček zdravega sebeljubja mora končno ohraniti tudi nenehni iskalec.

Comments are closed.