Na poti v Grčijo

Letošnje predčasne volitve, posledica vladnega poloma kontinuitetnega trojčka in njihovih satelitov, so z odlično pripravljeno medijsko podporo spet spremenili v nekaj povsem nenavadnega in popačenega. Dve desetletji demokracije nam še niso prinesli rutine in samoumevnosti pri zamenjavi upravljavcev države. Očitno je, da še vedno velja Dolančev izrek »KP je na oblasti in nikoli ne bo drugače«. Kaj vse so pripravljeni storiti, da bi ostali na oblasti, doživljamo v tem mesecu dan za dnem, ko medijsko silovito in pristransko promovirajo novega mesijo in diskriminirajo stranke slovenske pomladi. In vendar je opcija za isto, kakor zadnjih 60 let, nevarna, ker se z njimi nadaljuje »pot v Grčijo«.

Finančna kriza – zaton Zahoda

Ko je pred nekaj leti eksplodirala svetovna finančna piramida, ni nihče mislil, da bo le-ta pospešila zaton Zahoda. Civilizacija, ki jo je rodilo protikrščansko razsvetljenstvo in je zavladala svetu s kolonializmom, ki je uspešno premagala socialistični blok v hladni vojni, je začela zaostajati tisti hip, ko se je odrekla otrokom. Splav, »svoboden« seks, razporoke in strahoten individualizem so povzročili nepojmljivo staranje prebivalstva. Otroci in družine v naši družbi ne pomenijo ničesar, največjo težo imajo ostareli. Ko se v demokraciji težišče moči prenese od aktivnega prebivalstva k upokojencem, takrat je vsako tekmovanje z mladimi narodi nemogoče. Indija, Brazilija, Turčija in celo Kitajska, da ne omenimo muslimanskega sveta, imajo prihodnost, ker imajo mladino. Res je, da imajo velike probleme, vendar imajo tudi možnosti in pogum, da se z njimi spoprimejo. Evropa pa, ki potrebuje že danes milijone priseljencev, doživlja s tem svoj propad, saj ne gre za dodatne sile kakor v Ameriki, ampak za nadomestne sile.

Finančna kriza pa je razodela tudi ekonomsko šibkost kapitalistično-liberalnega Zahoda. Bogastvo, ki ga sedaj ta del sveta uživa, je že nekaj desetletij lažen, ker sloni na zadolževanju pri »prihodnjih rodovih«, na tiskanju denarja, finančnemu zatiranju drugih delov sveta, ipd. Zdaj se že uradno obračamo na Kitajsko, da nam pomaga. Ta pomoč pa ne bo zastonj, pišejo časopisi po vsem svetu… Zaton Zahoda je torej že pred vrati.

Kakor v Sloveniji, tako se tudi v svetu, finančna moč čedalje bolj koncentrira v ozkih krogih ljudi, ki se med seboj dobro poznajo. Slovensko finančno stanje lahko poenostavimo na nekaj preprostih vzorcev. Zloraba NLB in drugih bank za pridobivanje poceni kreditov s katerimi izbranci (zaščiteni s kakšno tajnostjo osebnih podatkov!) osebno bogatijo. Banko potem vlada »dokapitalizira« (dokapitalizacija je izraz s katerim se maskira prenos denarja iz državne blagajne v privatne roke) in krog se ponovi. Zloraba državnih organov za podpisovanje prijateljskih pogodb pod katerimi nikoli ni podpisan dejanski pobudnik, ampak tisti, ki to »mora storiti« ali pa izgubi službo kakor je bilo npr. NPU. Zloraba zakonov za ustanavljanje »neodvisnih agencij« na katere se prenese eksekutivne pristojnosti. Ker tam uradno niso »državni uslužbenci« so plače visoke, dela malo, časa za lobiranje in prijateljevanje z novinarji, ki jim krijejo hrbet pred javnostjo veliko. Če temu dodamo milijone, ki jih zmečemo proč za tkim. »borčevske penzije in druge dodatke«, ki jih prejemajo sorodniki od že pokojnega, ter druge podobne privilegije, potem smo hitro v finančno katastrofalnem stanju, ki ga je zaostrila sedanja vlada.

Spremeniti to smer pomeni najprej od-voliti sedanjo garnituro.

Mesija

Ljudstvo, ki je sedelo v kontinuitetni temi je zagledalo veliko luč. Po pripošnji in klečeplazenju ostarelih veljakov, se je utelesilo upanje, da bomo ostali še vedno na oblasti v ljubljanskem šerifu Jankoviću. Rdečemu ljudstvu in mnogim naivnežem, ki so prepričani, da je voditelj SDS-a največja nevarnost njihovi svobodi in poslom, so zažarele oči v upanju »zdaj pa bo!« Medijska trobila so namenila vsemu cirkusu okoli najbogatejšega ne-kandidata in njegovi stranki toliko lepih in dobrih besed, da se je v enem samem tednu zavihtel na vrh javnomnenjskih lestvic. Nič čudnega. Vsak bi se.

Vendar kaj lahko Slovenija pričakuje od tega kandidata, saj do včeraj ni bilo jasno, ali bo kandidiral za poslanca. Moramo se ozreti na njegovo zgodovino, ki se je začela, ko ga je Rop politično postavil na vrh Mercatorja, kakor smo mogli gledati svoj čas po internetu. Tam je v tipično tajkunski maniri, zelo uspešno in vedno na robu zakonitosti, nabral veliko premoženje. Zdaj se igra nadaljuje v MOL. Medtem, ko je mestna blagajna prazna in bo težko plačati dolgove, premoženje družine Janković raste tudi tako, da uspešno kupuje kmetijska zemljišča, ki se praviloma spremenijo v zazidalna. Oče seveda trdi, da s sinovi ne govori o tem zato je povsem verjetno, da je vmes jasnovidka, ki sinovom prišepne kaj morajo kupiti.

Mesija obljublja odrešitev od »neučinkovite« države, ki so jo najprej novinarji priskutili državljanom. Vse je lepo uigrano. Mesija pošilja apostole od medija do medija, da ustvari enoten medijski cunami s katerim bodo zasuli naše predstave, da bomo ja prav volili. Ob tem bomo gladko spregledali, da je že prvo soočenje na tv pokazalo, da je ta mesija obupno slabo pripravljen na državne stvari. On se razume na tisto, kar je začel pri Mercatorju. Ne smemo pa pozabiti, da bo – tudi če zmaga – mogel vladati sam, nima pa nobenih izkušenj in tudi nobene naravnanosti na dialog in kompromise, ki so del politične stvarnosti.

Mesija deluje kot združevalni katalizator na zimski strani slovenskega političnega spektra. DeSUS in TRS, celo SNS so postali odveč. Ankete jim napovedujejo velik osip: ZARES in LDS so že sedaj na robu političnega preživetja, vendar si ne belijo glave s tem, saj bodo preživeli v Jankoviću. Pri mesiju so iskali pribežališče vsaj trije poslanci, ki so že poskrbeli, da bo stranka obravnavana kot »parlamentarna«, čeprav je še pred mesecem dni ni bilo. Vse že videno! Na novo predelana goljufija izpred treh let. Legalno? Morda. Prav? Vsekakor ne!

Razbojnik na desni ali deli in vladaj

Zakaj je Virant ustanovil svojo stranko še ni jasno. Dejstvo je, da se postavlja med SDS in levega mesijo ter lovi glasove razočaranih, ki nosijo v sebi toliko antipatije do slovenske pomladi, da ji nikoli ne bodo dali svojega glasu. Mediji ga postavljajo »na desno«, kar pomeni, da je tam nastal pravi dren in so mnogi volivci negotovi. Zanesljiva zmaga pomladi se je naenkrat spremenila v pravo loterijo.

Viranta poznamo kot ministra, ki je tik pred koncem mandata uveljavil nepriljubljeno plačno reformo, kar je vsekakor pripomoglo k slabšemu izidu pri volitvah. Njegov Zbor za republiko je bil zanimiva druščina, zdaj je to preteklost. Glas zanj je glas z veliko neznanko, saj je njegova stranka ena od tistih, ki se pred vsakimi volitvami pojavimo iz nič in se vrnejo z majhno bero glasov v nič. Vendar je tokrat malce drugače, ker ga kontinuitetni medijski aparat (99% vsega!) postavlja na drugo mesto pri njihovih preferencah.

Fašistoizem obeh strank

Obe omenjeni stranki, kakor tudi SNS, veljajo za izrazito »osebne« stranka. Predsednik je »bog i batina« brez njega stranka v hipu razpade kajti nima prave ideološke podlage. To pomeni, da ljudi ne druži ideja oz. prepričanje, ampak samo karierizem in klientelizem. Vse to pa je tipično fašistično. Franco ali Musolini sta za seboj imela prava gibanja, ki pa so usahnila z velikim vodjem.

Čeprav je fašizem pri nas izrazito negativen, pa doživljamo prvič v zgodovini, veliko simpatijo nad novimi izvedbami starih političnih gibanj, ki so obljubljala bolj učinkovito državo in gospodarski preporod na račun zakonitosti in svobode, spoštovanja drugačnega in različnega.

Tretja liga

Osebno mislim, da bo o prihodnji vladi odločala tretja liga v slovenski politiki. Vprašanje, ki ga bodo odgovorile volitve bo ali bodo SLS, DeSUS, LDS, SNS, ZARES in NSi prišle v parlament ali ne. Prepričan sem, da se bo usoda prihodnje vlade odločala z usodo NSi-ja. Če se bodo vrnili v parlament, potem bo vlado vodil Janša in bo parlament pomladni. Sicer bomo dobili zimsko-kontinuitetno vlado ljubljanskega šerifa. Glede na to, da to skupino mediji diskriminirajo v korist Jankovića in trdorokcev, volivci že skoraj ne vemo, da obstajajo, kar pomeni, da jih večina v naslednjem parlamentu najverjetneje ne bo.

Pred tremi leti je NSi plačala drago ceno za svojo strankarsko nedelavnost in medijsko nepriljubljenost pokojnega finančnega ministra, ki je postal najboljši minister na tem resorju šele po smrti, ko torej levici ni mogel več škoditi. Zdaj je njena naloga »vrnitev v parlament« herkulska in je odvisna le od tega ali bodo uspeli prepričati svoje najbolj zveste volivce, da ne volijo SDS-a, da sploh gredo na volitve in to brez pomoči cerkvenih uradnikov in medijev. Ostane jim dobesedno pot od »vrat do vrat«. Za Slovenijo pa je ta napor in njegov uspeh odločilnega pomena.

NSi v parlamentu pomeni, da bomo državljani izbrali pot, ki vodi proč od Grčije, čeprav bodo sindikati spet začeli s stavkami in rovarjenjem »za ohranitev delavskih pravic«, ki jih vsa leta zimskih vlad malo brigajo, še najmanj zadnja tri leta. NSi v parlamentu pomeni, da bo tam tudi SLS in druge male stranke, ki omogočajo pluralnost našega političnega prostora in pestrost možnih koalicij.

Medijski cunami

Kakšno moč imajo sodobni mediji se je (spet) pokazalo v tednih, ko so ustanavljali nove stranke. TRS, ki je bila rezervna stranka do Jankovića, je doživela svojih pet minut in je že pozabljena. Zaradi Jankovića in Viranta hočejo na RTVSLO prekršiti zakon in zato prirejajo okrogle mize s pravniki, ki po svojem političnem prepričanju razlagajo pravila igre tako, da jih najprej razglašajo za preživeta in da jih lahko zato kršijo. POP TV in A KANAL z množico drugih medijev so v privatnih rokah in odkrito in neusmiljeno, pristransko in diskriminatorno navijajo za Jankovića in sejejo nejevoljo zoper SDS in povsem ignorirajo ostale, predvsem NSi.

Uporabniki oz. potrošniki slik, glasov in natiskanih besed se moramo zavedati kako spretni in prefinjeni so ustvarjalci novic in javnega mnenja. Zato se ne smemo varati. Potrebno je vedeti, da nad nas prihaja medijski cunami in ne le vsakodnevna medijska ploha. Cunami ima en sam namen: omogočiti večno odhajajočim, da ostanejo na oblasti tudi po tokratnih volitvah in tako spet podaljšajo »tranzicijo«.

Slovenija pa nujno potrebuje vsaj osem let čisto pomladnih vlad, da bomo končno prišli po redni poti do novih obrazov, novih ljudi in novega načina politike in državnega upravljanja.