Vse bolj se bližamo scenariju, ki osupljivo spominja na odmiranje Peterletove vlade v prvih mesecih leta 1992. Tudi ta je brez parlamentarne večine ostala pravzaprav vsaj že z razpadom Demosa konec prejšnjega leta, pa se potem še štiri mesece borila tako rekoč z oddelka za intenzivno nego. V tretjem poskusu jo je le uspelo zrušiti s konstruktivno nezaupnico, ko je kot mandatarski kandidat v areno vstopil Janez Drnovšek. Majhna ironija zgodovine je, da so takrat prav glasovi Janševih in Pučnikovih socialdemokratov tlakovali dolgoletnemu premierju pot na tron.
Če bi glasovali drugače …
Takratni položaj je današnjemu podoben tudi v tem, da nekaterih akterjev, ki so bili za uspeh nezaupnice ključni, v vladi formalno ni bilo. Če se bo vladna kriza dejansko končala z ustoličenjem nove ekipe, za nekatere že vemo, da bodo v njej blesteli s svojo odsotnostjo. Predvsem pa je razmeroma nedolžna zamenjava vlade v parlamentu zakoličila razvoj Slovenije za naslednjih dvanajst let, ko je Drnovškova stranka držala krmilo trdno v rokah, čeprav vsaj od začetka s prav skromno relativno večino volivcev. Marsikomu se danes močno toži po tistih časih in po voditelju Drnovškovega kova. Sam pa menim, da je prav zgodnje obdobje njegove vladavine prepustilo Slovenijo na milost in nemilost raznim samozvanim gospodarjem domovine v okviru koalicije “nacionalnega interesa”, ki je bila veliko širša in bolj večplastna, kakor se je takrat zdelo.
Verjamem, da bi marsikdo 22. aprila 1992 glasoval drugače, če bi približno slutil, kaj zgodnji povratek naslednikov, prej vladajoče organizacije povsem h koritu, prinaša s seboj. In najsi si nova parlamentarna večina nadene kakršno koli zunanjo podobo in si izmisli še kak boljši pridevnik, kot sta “projektna” in “tehnična”, je jasno, da bo omenjeno koalicijo znova naplavila na vrh. Morda bo tam celo ostala naslednjih dvanajst let.
Nepotrebna partija šaha?
Zato bo čez leta zelo nenavadno, če bomo ugotovili, da je vladna kriza nastala kot nekakšna šahovska partija med Virantom in Janšo. Virant v njej seveda ne more zmagati, saj bi bili glavna nagrada zanj v najboljšem primeru trije ali štirje dodatni poslanci. Če se Janković naposled ne bo omečil in ne bo odstopil kot ljubljanski župan, bo kljub vsej “projektnosti” nove vlade in kljub vsem modrovanjem res že ostarelega staroste slovenske demokracije izgubil še te. A niti Janševi obeti niso pretirano bogati. Z vztrajanjem na položaju je, kot že omenjeno, pomagal stranki in svoji politični poti, o vsem drugem se da razpravljati. Napenjanje loka s kadrovskimi odločitvami zadnjih dni pa celo omahljivce v še obstoječem delu koalicije nekako potiska v objem “alternativi”, ki se bo kajpak najprej spravila na slabo banko in državni holding in še vse druge zadeve sčasoma spravila v ustaljene tirnice, kolikor bodo pač dopuščale krizne razmere. Priznam, večina volivcev si ta trenutek bržkone želi prav to. Vendar je zlata Drnovškova doba zgolj fatamorgana.
Foto: Wikipedia
