Na poti h Karlovi republiki?

7
39

Lokalne volitve so p0kazale svojo moč in poskrbele za zanimive premike v tokratni Delovi redni raziskavi javnega mnenja. Vendar največje presenečenje ni, da se opozicijska SDS in vladajoča SD še naprej kot klop držita vodilnih mest. Čeprav ne ena ne druga pravzaprav ne počneta ničesar, SDS pa se je s svojim pišmevuhovskim odnosom do (sicer res vnaprej izgubljenih) ljubljanskih volitev za nameček krepko ponorčevala iz volivcev in je najzaslužnejša za nizko volilno udeležbo v prestolnici in za majhen, ampak impresiven plus pred Jankovićevim dosežkom.

Fatamorgana upokojenske stranke

Ne, resnično presenečenje je – kot že na lokalnih volitvah samih – prava eksplozija Erjavčeve upokojenske stranke. Če je verjeti anketarjem, bi Desus pobral kar 13,6 odstotka glasov. Verjetno se bomo skoraj vsi strinjali, da je to “huda” številka. Sicer je Slovenija, kar zadeva upokojensko stranko, že tako med evropskimi izjemami. Posebne politične združbe državljanov v pokoju so se resda pojavile v marsikateri sodobni demokraciji, a so se po enem ali dveh mandatih poslovile od političnega parketa. Najbolj sveži primer je verjetno usoda izraelskih v stranko organiziranih upokojencev. Le v malih Luksemburgu in Sloveniji so se tovrstne organizacije spremenile v parlamentarni inventar in niso ostale zgolj politična fatamorgana.

Stranka protesta, ki je vedno v vladi

Toda kot je ob bajeslovnih izidih ljubljanskega župana zgrešeno s prstom kazati proti Fužinam, je zgrešeno uspeh Desusa razlagati samo s krilatico “saj je penzionistov tako ali tako največ”. Prepričan sem, da upokojenska stranka, kakršna trenutno je, v dolgočasnem in kar duhamornem političnem vsakdanu ponuja vsaj volilno perspektivo marsikomu in ne samo svoji neposredni klienteli.

Nekaj razlogov za to se skriva kar v njeni naravi. Po eni strani gre za tisto politično silo, ki je najbolj zavezana svetlim revolucionarnim izročilom našega naroda in je bila že večkrat najbolj iskreno zaskrbljena zaradi možnosti, da bi kakšno drobtino z državne mize dobili tudi okupatorjevi sodelavci. Ampak sočasno Desusu starostna struktura njegovega volilnega telesa po nekaterih raziskavah prinaša status stranke, ki ima za Novo Slovenijo največ vernih privržencev. Titovka na glavi in rožni venec v rokah (ali vsaj v žepu, da se ne vidi) – ali ni to na Slovenskem prava zmagovita kombinacija?

Vrhu vsega razvoj zadnjih mesecev napeljuje na misel, da se je Desus namesto Slovenske nacionalne stranke ugnezdil kot glavno pribežališče protestnih volivcev. Kar je še en paradoks, saj demokratični upokojenci praktično vseskozi od svoje osamosvojitve sedijo v udobnih vladnih klopeh in so državotvorno držali svečo še vsakemu kabinetu razen Bajukovega.

Pa vendar gre za uspeh enega človeka

Kljub doslej povedanemu je trenutni Desusov zenit zasluga zgolj enega človeka. Tistega, ki se bo še vsaj do nedelje nasmihal s plakatov v vsaki slovenski vasi in ustvarjal vtis, da kandidira za župana vseh naših občin. Karl Erjavec svojo stranko trenutno pooseblja veliko bolj kot Jelinčič nacionaliste. V ozadju SNS je vendarle nekakšen, čeprav do skrajnosti preprost program. Program upokojenske stranke je zgolj njen predsednik.

Slednjemu ni nerodno kar naprej nastopati v Piramidi, ni mu nerodno pripovedovati cenenih gostilniških šal, ni mu nerodno niti trositi obljub v obliki puhlic, za katere on sam in njegovi volivci vedo, da se na tem svetu ne morejo uresničiti. Ker zmore pogolniti celo precej dovtipov na svoj račun, je v naši politični puščavi tudi zame ena pozitivnejših političnih osebnosti. Tako ni čudno, da se vse obtožbe na njegov račun od njega preprosto odbijejo in da je Desus vse močnejši, četudi sta mu hrbet pred nedavnim obrnila njegova najbolj avantgardna in duhu polpreteklosti, ki najbolj spravlja v jok večino desusovcev, najbolj predana poslanca.

Kot vsakemu voditelju, ki je sočasno stranka, Erjavcu seveda grozi nemajhna nevarnost, da se bo postopoma spremenil v Desusovega pahorja. V figuro, ki jo bodo demokratični upokojenci sicer potrebovali za ohranitev svojih stolčkov, a bo med njo in stranko zeval vse večji prepad. Potem bo zgodba o neverjetnem vzpenjanju h Karlovi republiki spet samo politična fatamorgana.

Foto: Wikipedia

7 KOMENTARJI

  1. Desus deluje kot sidikat in je tudi razumljen tako. Politika je po definiciji globalna, ker mora imeti vizijo o vsem in včkujevati vse. To , da v Sloveniji politika postane sindilkalno gibanje, pomeni samo to, da smo kot narod politično popolnoma nerazviti. Tako kot je Desus odkrito sindikalen , je veliko drugih strank deklarativno političnih, v praksi pa ne presega sindikalizma (oska srkb za svoje interese) Mogoče je prav zato Desus vse bliže ljudem, ampak ker ne poznam nobenega desusovega volica o tem ne morem soditi.

  2. Kot »sindikalna« stranka Desus nima jasnega političnega programa in s tem zapoljnjuje vakuum, ki ga puščajo za seboj vse bolj nepriljubljene politične stranke. Funkcionira torej enako kot »nestrankarski« župani, torej »pustimo politiko« in »delajmo«. Diskurz, ki v okoliščinah moralne krize in gospodarskega razsula vodi v populizem, morda pa tudi v konec demokracije.

  3. Demokracija je po definiciji vladavna ljudstva, torej ne izključuje nikogar. V tej točki se demokraicja sreča z politiko, katere interesi morajo biti reševanje veh problemov vseh ljudi. Seveda je to to nedoseljiv cilj tako za ljudi, kot za politiko. Ljudje se odpovedujejo svoji vlogi v demokraciji in politika se odpoveduje svoji univerzalosti. Tako preidemo nazaj v fevdalni sistem. Nesreča demokraicje je , da je njen temelj zgolj princip (mahanizem), ki deluje dokler je vsesplošen, univerzalen in odprt. Vsi drugi sistemi so materilalizirani, to je trajni in togi, ki klobujejo anomaljiam, dokler se ne zrušijo. Samo demokraicja se lahko kavlitetno spreminja, korigira.

  4. Politika kot univerzalna? Ne razumem povsem, politika kot boj za javno dobro mogoče? Idealno gledano. V praksi so pa politične stranke vselej zastopnice partikularnih interesov. Je tako prav? Edmund Burke je menil, da je.
    Kljub temu je fenomen Desusa pod Karlovo komando dokaj nenavaden ter se razlagi izmika. Aleševa šala o titovkah in rožnih vencih je bližje resnici, kot pa se kaže na prvi pogled, toda to je le en aspekt. Populizem? Mogoče, odvisno od definicije. Karizmatični voditelj? Zame ne, toda jaz nisem Desusov volilec. Edino, kar je še ostalo, potem ko so razočarali vsi ostali? Hmmm …

  5. Politika je svoji funkciji univerzalna, čperav je realno vedno parcialna (od tod vsi probelmi). Vsa zakonodaja, ki regulira in usmerja življenje družbe, se sprejema v parlamentu.

  6. Zanimivo, da nihče ni pomislil, da je javna podoba Erjavca del določene strategije. Kako naj si drugače razlagam sprenevedanje novinarjev ob sprejemanju pokojninske zakonodaje, ki jo predlaga Desusov minister Svetlik, da Erjavcu ne zastavi osnovno vprašanje “koga imate za norca”. Tako pa je v javnosti Erjavec nasprotnik idej za katere je v prvi vrsti odgovoren on sam. Karavana gre dalje, a tokrat so še psi obmoknili.

  7. Tu je težko najti pravo razlago. Sam menim, da je ljudem pomen in vloga politike v njihovem živlejnju precej nejasna, Veliko laže se orientirajo po podobi, ki jo kaže posamezen politik. Gre bolj za občutek (antipaitija, simpatija), ne pa za racionalen pogled in vrednotenje dela politika.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite