Site icon Časnik

Na Pirjevcem in Partizani smo lahko resno zaskrbljeni

Pirjevec skuša bralstvu pod krinko podtakniti, da so slovenski partizani več seksali, drugod po Jugoslaviji pa naj bi zbolevali kot »jurišniki« zaradi komunistično ukazane pretirane spolne abstinence.

»Jože Pirjevec: Ljudje, ki kritizirajo partizane, niso državotvorni« Taka in podobna sporočila akad. prof. dr. in politika Jožeta Pirjevca so pogosta med propagandno turnejo za promocijo knjige Partizani. Značilno je, da slovenski žurnalizem, ki je zvest partizanski diskurzivni koaliciji, vsa ta sporočila objavlja brez vsake kritične distance.

Žal pa smo lahko nad Pirjevcem in Partizani resno zaskrbljeni

Skrbi nas njegova identifikacija s stalinističnim terorjem. Jože Pirjevec namreč sam pravi, da bi bil lahko bratomorni morilec. V Partizanih je za dr. Lamberta Ehrlicha zapisal, da je bil »edini kvizling v Evropi«. Edini kvizling v Evropi? Nobene razumne podlage ni za tako trditev, je izmišljena, podlo podtikanje. Toda Pirjevec gre še dlje. Na eni od predstavitev Partizanov je izjavil: »Nekateri nasprotniki so bili vredni, da se jih pobije, nekateri so bili majhne ribe, nekatere pa bi tudi jaz streljal, recimo Ehrlicha …« Pirjevec torej ne samo upravičuje partizanske vojne zločine, ampak jih je sposoben celo ponoviti.

Pirjevca niti partizansko trpljenje ne zanima kaj dosti

Vendar Partizani niso samo spričevalo Pirjevčeve genocidne nastrojenosti proti nasprotnikom komunizma. Pirjevec z nekakšno naslado navaja najbolj sočne opise, kako ljudje mrcvarijo drug drugega. Pri tem se ne ubada s tem, da je npr. Jože Javoršek skrajno sporen vir za take navedbe. Toda obenem je vidno, da Pirjevca niti partizansko trpljenje ne zanima kaj dosti.

Med vrhunce Pirjevčeve cinične brezčutnosti sodi povzemanje interpretacije švicarskega kirurga in kasneje psihiatra Paula Parina (navaja njegove spomine, ne pa strokovnega članka iz leta 1947, njegove refleksije o odhodu iz Jugoslavije prek Trsta …). Pirjevec skuša bralstvu pod to krinko podtakniti, da v Sloveniji ni bilo jugoslovanskih travmatskih motenj, t. i. »jurišnikov«.

Psihiater Parin meni, če rečemo po domače, da so slovenski partizani več seksali, drugod po Jugoslaviji pa naj bi zbolevali kot »jurišniki« zaradi komunistično ukazane pretirane spolne abstinence.

Ta teza nikakor ne zdrži kritične presoje. Zavrnil jo je že Hugo Klajn, srbski Jud, pomembnejši freudovec kot Parin. Toda Klajna žal Pirjevec ne pozna.

Slovenski partizani so imeli zaradi spolnosti enake težave kot drugod po Jugoslaviji

Sicer pa so glede spolnosti slovenski partizani imeli podobne težave kot na jugoslovanskem jugu. Kar so si lahko privoščili nekateri, je bilo drugim prepovedano. Primeri partizanske bolezni pa so bili seveda tudi v Sloveniji, vendar se jih ne da razložiti s freudovskimi metodami. Partizanski »jurišniki« so drseli v travmatske krize iz različnih vzrokov. Tako zaradi prestanega trpljenja kot zaradi tega, ker so ubijali neoborožene soljudi. To bi Pirjevec vedel, če bi poznal vsaj kako sodobnejše delo o vojnih travmah.

Tako v zapisu v Časniku kot v oddaji Moja zgodba na Radiu Ognjišče 21. junija letos sem dokazal, da Pirjevec ne pozna ne osnovne literature ne virov o slovenskem partizanskem gibanju oz. partizanskega gibanja v njegovi zapletenosti niti ne razume (pa tudi za druge jugoslovanske republike ne kaže nič bolje). Zato je tudi o tem potrebna razprava tako v SAZU kot v drugih segmentih strokovne in druge javnostih.

Pirjevec je akademik, ki ni sposoben dialoga

Pirjevec se doslej ni bil sposoben odzvati na kritične pripombe. Prav tako je manj verjetno, da bi slovenski žurnalisti, prežeti z duhom partizanske diskurzne koalicije, zmogli dojeti, da gre pri Partizanih za strokovno, etično, moralno in ideološko skrajno problematičen produkt. Toda strokovni kolegi, ki knjigo berejo, obupujejo nad njo. Eden ugotavlja, da gre za »jezikovno nemarno, podatkovno površno in ideološko preparirano delo«.

Vsekakor bi bilo umestno, da se SAZU odloči za preverjanje, ali ima v svojih vrstah člana, ki javno zagovarja stalinistične zločine in bi jih ponovil, ki se ideološko-partijsko opredeljuje, ki ima v svojih Partizanih množico faktografskih napak, ki ni sposoben dialoga …

Skratka, opazujmo, kako daleč gre lahko SAZU pri toleriranju Pirjevčevega početja, ki je daleč pod etičnim minimumom, kot ga je opredelil dr. Jože Trontelj, nekdanji predsednik SAZU.