Na pieteto se sklicuje samo nekdo, ki potrebuje alibi

2

Publicist Lenart Rihar je bil zelo aktiven že v študentskih letih. Med njegovimi najodmevnejšimi projekti iz tistega časa je prestrukturiranje Študentske založbe ter ustanovitev štirih novih edicij, med katerimi sta še posebej uspešni Beletrina ter Claritas. Diplomiral je na teološki fakulteti in sicer iz življenja in dela ekonomista, filozofa in pisatelja dr. Marka Kremžarja. Nekaj let je bil svetovalec v Državnem zboru in na Ministrstvu za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo. Bil je dolgoletni odgovorni urednik revije Tretji dan. Je član različnih uredništev, tudi Slovenskega časa. Že več let je ravnatelj Rafaelove družbe, ureja pa tudi revijo za Slovence po svetu Naša luč. Svoje kolumne redno objavlja tudi na spletnem portalu Časnik.si.

Začniva z dogodkom, ki je v zadnjem času še posebej zaznamoval slovensko družbo. V soboto, 13. aprila, so v ljubljanski stolnici po več kot petdesetih letih pokopali škofa Gregorija Rožmana. Kako bi ocenili simboliko tega dogodka?

Pokop škofa dr. Gregorija Rožmana v Sloveniji je izjemno velik dogodek. Kdo bi pred pol leta sploh pomislil, da je v doglednem času mogoč. Ne glede na izrabljenost besede tukaj upravičeno govorimo o zgodovinskem dogodku. Zlasti zato, ker je vtis, da gre zaenkrat dejansko bolj za zgodovinsko kot pa za simbolno dejanje.

Kot veste, je bil dan pokopa do zadnjega tedna skrivnost. Ob nenavadni »tihi vrnitvi«, kot so jo označili intelektualci, trpko čutili pa tudi preprosti ljudje, seveda ni prostora za oblikovanje simbolike, ki bi znatneje delovala na celoten slovenski prostor. Kljub občutku izgubljene priložnosti je navzočnost škofa Gregorija med nami stvar, za katero smo vsem zaslužnim iz srca hvaležni in ki bo z razkrivanjem resnice pridobivala zdravilno moč.

Kako bi ocenili sam dogodek pokopa v ljubljanski stolnici?

Seveda je bil lep. Zelo lep. Odgovorne bo pred morebitnimi kritikami reševalo kar nekaj izjemno močnih doživetij, ki jih je potenciral spomin na pokojnika. Denimo veličastnost, ki jo že sam na sebi diha slovesni obred maše, dvakrat postoterjena polglasnost duhovnikov pri povzdigovanju: »Ko je šel prostovoljno v trpljenje …«, intenzivno ozračje, ustvarjeno z množico vernikov-izbrancev, ki so do zadnjega kotička natrpali stolnico. In seveda Mozart. Njegov rekvijem sem poslušal neštetokrat, a nikoli med obredom. Hvaležen sem, da sem liturgični kontekst dočakal prav ob tej priliki. Božanska glasba od strašnega dne, ki se je za klevetanega trpina, smo prepričani, iztekel v častitljivo liričen blagoslovljen, ki prihajaš

Čeprav se je zdelo, da je v času gospodarske in socialne krize neprimerno opraviti takšen pokop, pa se zdi, da večina javnosti ne nasprotuje pokopu na domačih tleh. Vas je to presenetilo?

Ni dvoma, da bi bil splošen revolt lahko sprožen z migljajem nekega mezinca. Presenečenje je kvečjemu v tej odsotnosti. Od tam naprej, ko mediji sledijo migljaju ali ne-migljaju, množice pa medijem, presenečenj že dolgo ni več. Ne poznam ozadja, a se je težko upirati vtisu, da je bil pokop prilagojen tranzicijskim razmeram, kakor jih pač razumeta ena in druga stran. Bržkone bi ljudska modrost malo robato rekla kaj o kolikor toliko sitem volku in o kozi, ki upa, da je ostala čim bolj cela.

Kljub temu pa je ime škofa Rožmana še vedno oblateno, pripisujejo mu izdajo, pa tudi beg iz domovine. Bi lahko rekli, da namesto zgodovinske resnice še vedno dobivamo na pladnju neke vrste mitologijo?

Tudi o tem ni nobenega dvoma. Hvala Bogu ni bilo izgredov, a poskrbljeno je bilo, da očrnjenost škofa ni bila bistveno načeta. Prav tako ostaja zgodovina njegovega časa še naprej zavita v isto lažno mitologijo. Rožmanov prihod je bil tako točkoven, omejen na par ur dogajanja, da seveda ne bo v ničemer ogrozil sistemov (šolskega, gospodarskega, pravosodnega, medijskega idr.), ki to mitologijo vzdržujejo.

Govori se, da naj bi se to zgodilo predvsem zaradi nekakšnega privoljenja nekdanjega predsednika republike in pred tem CK ZKS Milana Kučana. Je to morda dokaz, da je on še vedno vpliven »stric iz ozadja«?

No, s tem stricem so predstavniki Cerkve, kot smo brali vsepovsod, že na prvi tiskovni konferenci »utemeljevali« prekop. Za ljudmi in mediji iz njegovih vrst je potem vesoljna Slovenija ponavljala besedico pieteta, ki je postala rešilni kompromis, sprejemljiv za vse. Ste kdaj slišali, da so Janeza Pavla II. ali škofa Šuštarja pokopali zato, ker je to pietetno dejanje …?! Na pieteto se mora sklicevati nekdo, ki rabi alibi ali pa mora postrgati za zadnjim koščkom človečnosti.

Nehvaležno je špekulirati, lahko tudi krivično, a vseeno nikakor ne moremo izključiti možnosti, da bi brez tega »nekakšnega privoljenja« ne bilo pravega poguma za izvedbo. V tem primeru moramo biti za kanček hvaležni tudi stricu … Ampak cinizem na stran. On je hotel prekop ob koncu svojega mandata. Po njegovem scenariju bi vprašanje Rožman skušali zapreti s tem, da bi za vedno pokrili grobnico nad nekom, ki ga bremeni nedotaknjen pravni kontekst brutalnih laži. K sreči mu Vatikan ni šel na limanice, ker sodba še ni bila razveljavljena. Pri tem velja posebej opozoriti na zvesto, naklonjeno in strokovno roko Antona Drobniča, mimo katere kakih resnih naporov za rehabilitacijo Rožmana ni bilo opaziti. Niti v Cerkvi, kaj šele kje drugje. Tudi škof Uran, ki se ga omenja, seveda ni sam pisal dokumentov …

Če bi izhajali iz resnice, iz razumetja zgodovine in poznavanja škofa Rožmana, potem bi se ljudi na dogodek pripravljalo. Imeli bi več kot par uric, da se od pastirja poslovimo. Primernega nagrobnega govora (prekrasnega, Mauserjevega, a petdeset let starega) nam ne bi bilo treba poslušati šele po radiu Ognjišče, ko smo se vozili s pogreba domov … Sicer je zadnja Družina prinesla veliko kakovostnega branja o škofu, a moral si jo dobiti precej pred uradnim izidom, če si se hotel z njo uglasiti na dogodek.

Je bil v ozadju strah pred triumfalizmom?

Točno tako. Triumfalizem je poleg pietete druga ključna beseda, ki je bila vržena v javnost, da je pridno odigrala svojo vlogo. Že vsaka jasna, morda celo zanosna beseda glede škofa bi bila označena za triumfalizem. In smo lepo pridno ostali znotraj tega, kar so nam predpisali za korektno. Na Odmevih sem dan pred dogodkom ujel notorično tomišeljsko sociologinjo, ki je svarila celo pred obiskovanjem Rožmanovega groba. Ljuba duša, ali smo med kočevskimi brezni leta 65?

Tole s programiranimi besedami je preizkušen mehanizem. Z začetka tranzicije se vsi spomnimo, kako je podobno vlogo igrala beseda revanšizem. Z njo se je blokiralo ljudi, da so se odvrnili od odkrivanja in izrekanja resnice o medvojnem in totalitarnem obdobju. Do revanšizma, ki ga seveda nihče ne mara, bi bila še dolga pot. V drugo smer … Skratka, s tem se je zavrlo prečiščevanje spomina, izgubljala se je orientacija, pešal pa je tudi demokratični zagon. Tako smo neslavno obtičali v žaltavi tranziciji in okradenem gospodarstvu.

Ali po vaše lahko pokop Rožmana prispeva k narodni spravi?

Prizmo bi obrnil: če nismo sposobni Rožmana pokopati doma, tudi za spravo ni možnosti. Kar pomeni, da je bolj od pokopa samega pomembno rešiti zgodovinske zagate, ki jih partizanska mitologija koncentrira v Rožmanu. Zato tudi nakazujem obžalovanje, da ob prekopu nismo napravili večjega koraka. Nekaj zaplat slovenske njive, kjer bi lahko vzklilo posejano zrno resnice, bi se vendarle lahko našlo.

Veste, kateri molitveni namen prinaša buenosaireško Oznanilo pretekle nedelje: Za vrnitev dobrega imena škofu dr. Gregoriju Rožmanu … To bi bilo mogoče samo ob tem, da se razkrije resnica in z vsemi posledicami obsodi totalitarni čas. Vidite, šele potem bi se na obzorju lahko začela svitati sprava. Tako močno sta usodni slovenski Zaplet in potencialna sprava povezana z našim škofom.

Vendar se zdi, da bi moral biti pokop škofa Rožmana, glede na aktualne politične in gospodarske razmere, »drugorazredna tema«, če smem uporabiti razvpito sintagmo prejšnjega predsednika republike. Kako sicer na splošno ocenjujete sedanje politične razmere?

Demokrat je nad razmerami v Sloveniji nujno zaskrbljen. Verjetno so časi taki, da bodo nekoč inštituti izdajali debele strokovne knjige o tem, kaj se je dogajalo našem posttotalitarnem obdobju. In v glavah tranzicijskega slehernika. V tem je, ob kratkem, tudi srčika omenjene skrbi: namreč kaj je v tej deželi sploh demokratično, kaj pa so bodisi ostanki bodisi zgolj površinske preobrazbe totalitarizma. To, da demokratična stran nima nobene moči nikjer, razen deloma v politiki, je strahota, ki nas vodi najprej v bankrot države, potem pa … No, upam, da bo to za streznitev zadoščalo.

Se nadaljuje jutri  ….

Najprvo je bil pogovor (tudi foto) objavljen v tedniku Demokracija.


2 KOMENTARJI

  1. Hvala za lep intervju.
    Mimogrede: ali je še kdo slišal kaj o tem, da naj bi bil Rožmanov pokop “spodbujen” iz strani komunistov v okviru priprav na predvidene volitve (in predvolilno kampanjo), ki naj bi se zgodile sedaj, pa jih ni bilo?

  2. Oj, boljseviki vsi sveta,
    Vsa nasa je Slovenija,
    Big bang, vesolje, bitja vsa
    vse je nastalo brez Boga.
    Poboji, rop, materija,
    to nasa je religija,
    In sredstvo revolucija.
    Oblast ostaja nasa vsa,
    tud, ce je Rozman spet doma.

Comments are closed.