Na našem pašniku se pasejo bolne krave

2
46

Neodgovornost elit in nosilcev vzvodov odločanja je postala odsev stanja slovenske družbe.

Slovenci smo v zadnjem času postali samozadosten narod. Plitkost soočanja s samozadostnostjo nas je pahnila v začaran krog družbene tolerance, ki prodira v vse družbene pore.

Da je stanje duha v Sloveniji prišlo na eno od najnižjih točk v sodobni zgodovini, nikakor ni duhovita domislica kakšnega od sanjačev, ki trmoglavo zre v apokalipso slovenske družbe. Trhli so temelji države, kjer veljajo dvojna merila in kjer bodočim rodovom postaja samoumevno, da državni aparat ne služi ljudem, ampak ljudje njemu. Zdi se, da je mladež slovenske družbe v nekakšnem krču negotovosti. Ugotovitev ni nova, a novo ni niti dognanje, da ugotovitev traja predolgo. Le redki so tisti, ki upajo na glas priznati, da slovensko družbo nekaj duši.

Ne gre oporekati očitnemu napredku slovenske države skozi razvoj demokracije. Toda ali se lahko Generacija Y, ki ji pripadam tudi sam, optimistično ozre v prihodnost domovine, ki bo temeljila na odprtosti, solidarnosti, zaupanju, pravni državi in podjetnosti?

Za hlapce rojeni, na pašniku vzgojeni?

Hlapčevski sindrom inferiornosti, »vsiljen« pomurskemu narodu in pokrajini, je le eden od pokazateljev zgrešene politike razvoja Slovenije. Pomurska regija je plačala državni davek zaostalosti, za katerega ni odgovarjal nihče. Neodgovornost elit in posameznikov, ki nosijo vzvode odločanja, smo pometli pod preprogo. Le redki so ljudje, ki so zaradi napačnih odločitev nosili breme odgovornosti, s tem pa nastavili ogledalo ne delovanju pravne države. Le-ta poleg provincializma na stežaj odpira vrata za izhod vsem, ki se jim sistem, v katerem se je znašla slovenska država, gnusi.

Tranzicijski grehi, ki našo državo dušijo še danes in jo bodo očitno še nekaj naslednjih let, so trdno podkovani z nekaterimi tipičnimi vrednotami slovenskega naroda, med katerimi izstopa predvsem zavist. Kreativni zanos, na katerem bi moral sloneti materialni in duhovni razvoj slovenske družbe, hitro postane za nos privlečena želja. Sproščena Slovenija, o kateri sanjamo, je v takšnem stanju lahko zgolj sploščena. V trenutku, ko bomo nehali razmišljati o grehih, ki nas dušijo, moramo graditi družbo prihodnosti.

Do takrat pa nas bodo kolektivni in dodobra oboleli miselni vzorci stiskali kot dušni pastir slovenstva, ki se popase na vsakem pašniku, na katerem bi lahko vzgojili zdrave krave. Družba prihodnosti sloni na njih. In ne pozabimo, pašnik je naš.

Tadej Buzeti je glavni in odgovorni urednik spletnega naslova Pomurec.com 

http://www.pomurec.com/

2 KOMENTARJI

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite