Po odločitvi Ustavnega sodišča je še bolj jasno, da tisti, ki se zavzemajo ukinitev zakonske zveze žene in moža, nimajo pravnih argumentov. Imajo zgolj interese.
Zakonska zveza je utemeljena na predpostavki zvestobe. Zakonske zveze nima smisla sklepati, če ni volje, pripravljenosti in obljube, da bi bila trajna. Seveda to pogosto ne uspe. Pridejo nepremostljive težave. Pa vendar hrepenenje po dopolnjujoči zvesti ljubezni ostaja. Na nek način zakonska zveza žene in moža temelji na odpovedi svobodi, kot jo precej splošno razumemo. Npr. zame to pomeni, da sem se odpovedal vsem ženskam tega sveta, razen eni. Pravzaprav bi lahko na zakonsko zvezo v tem smislu gledali, kot na najhujšo ječo samico! A pomembna je kvaliteta, ne kvantiteta. Kvaliteta odnosa med žensko in moškim širi prostor svobode preko obzorij, ki jih ponuja kvantiteta. Ali kot je podobno, a veliko lepše povedal papež Frančišek: »Zvestoba obljubam je zares mojstrovina človeštva!«
Drugi temelj zakonske zveze je narava. Ljudje smo dveh spolov, razen za aktiviste ideologije, ki hoče uničiti zakonsko zvezo žene in moža ter nas in naše otroke prepričujejo, da si mora spol vsak sam izbrati. En moški in ena ženska skupaj tvorita celoto človeka. Najbolj intimna združitev te najmanjše celote človeka je edina in nujno potrebna za naravno spočetje novega človeškega življenja. Tako ni samo pri človeku, ampak pri veliki večini živega sveta. Tiste civilizacije, ki to razumejo, preživijo in uspevajo, druge pač ne. BDP, gospodarska rast in tehnološka naprednost so sorazmerno nepomembne stvari, če nekaj generacij neke civilizacije pozabi na te stvari. Ali še huje, če to namerno uničujejo.
Jaz bi rad bil del civilizacije, ki hoče preživeti. Pomemben odgovor na to bomo verjetno dali in dobili na eno od decembrskih nedelj. Ali bomo spoštovali najmanjšo celoto človeka? Ali jo bomo postavili v središče naših življenj in se je veselili? Od tega je odvisno marsikaj. Npr. naša sreča in sreča naših otrok. Naša svoboda. Pa tudi, ali se bo v teh krajih čez nekaj desetletij še govorilo slovensko. Begunci niso nič krivi. Narod z 1,5 otroka na žensko tudi teoretično ne more preživeti. Posebej, če bi rad imel tak standard, kot ga hočemo imeti mi. Prisluhnimo nadškofu Zoretu. Begunci so velika priložnost, da se vprašamo, kaj bi radi, kdo smo in kako naprej. Račune za pretekle napake sedaj drago plačujemo. Ali ne bi bil čas, da bi se iz te drage šole nekaj naučili?
