Avtor: Manica Ferenc. Vir: tednik Družina, priloga Kažipoti. O zadnjih dogajanjih v javnem zavodu RTV smo se pogovarjali sedaj že z odstavljenim odgovornim urednikom MMC Urošem Urbanijo.
V teh dveh letih vašega urednikovanja MMC smo bili priča opaznim spremembam.
Osnovna uredniška politika, ki smo jo imeli, je bila zagotavljanje največje pluralnosti, predstavljanje najrazličnejših idej, pogledov, včasih tudi o istih težavah, ki so v družbi. Na isti problem lahko gledamo iz različnih zornih kotov, ker noben novinar, pa četudi tako številni menijo, ni varuh edine prave resnice. Posledica tega je bila tudi ta, da se je število uporabnikov stalno povečevalo 10 % letno, še bolj pa se je povečevalo število klikov.
Ste kot uredništvo sodelovali pri načrtovanju sprememb, reorganizacije?
Ne nismo, kar je še en velik problem. Mene kot urednika so obvestili o reorganizaciji, kakršna je danes, v petek, 23. decembra, ob šestih zvečer. Takrat sem dobil vabilo generalnega direktorja na pogovor o reorganizaciji. Tako rekoč na predbožični večer. Med prazniki sem bil potem seznanjen s to reorganizacijo. O njej se vodstvo ni pogovarjalo z uredništvom, torej z nami, ki delamo program MMC vsak dan. Posledica takšnega manevra so številne nedorečenosti in nejasnosti, ki danes obstajajo v MMC. Namreč, vodstvo je imelo edini odgovor na vprašanje, kako bo delo po reorganizaciji potekalo, da pač ne bo več enega odgovornega urednika, ampak ga bo zamenjalo 18 drugih odgovornih urednikov.
V enem od medijev so zapisali, da je bila na RTV noč dolgih nožev.
Res se je zgodila noč dolgih nožev. Sam celo menim, da se je zgodil puč. V tej hiši je tehnični direktor Matej Žunkovič, ki v skladu z zakonom nima nobenih pristojnosti nad uredništvom, izrabil svoja pooblastila in ob osmih zvečer poslal v uredništvo direktivo, da odstavlja vodjo notranjepolitične redakcije Aleša Žužka in vodjo zunanjepolitične redakcije Tino Vovk in na njuno mesto postavlja sindikalista Lana Dečmana, ki je to takoj sprejel. To je bilo zvečer ob osmih, pred tem je Aleš Žužek že poslal načrt dela za naslednji dan, z novo direktivo pa je meni nič tebi nič sindikalist poslal nov plan, s katerega je odstranil polovico prvotno načrtovanih novinarjev. Ob tem moram povedati, da novinarji v MMC niso plačani pavšalno, temveč po tem, koliko dejansko delajo.
Vprašanje, ki vam ga bom zastavila, bi bilo verjetno bolj primerno za direktorja Fillija, ki vztrajno trdi, da se bo reorganizacija uveljavljala postopno. Zakaj se mu je tako mudilo prav pri odgovornem uredniku?
Tudi mene je to začudilo. V redu, recimo da so zagovarjali teorijo reorganizacije, po kateri se je potrebno znebiti samo odgovornega urednika in ga zamenjati z 18 drugimi odgovornimi uredniki. Toda prav na noč dolgih nožev se je kristalno jasno pokazalo, da ne gre za reorganizacijo, temveč za čistko, saj so odstranili ravno tista dva novinarja, vodji uredništev, ki sta nasprotovala reorganizaciji. Na njuno mesto pa se je postavilo sindikalista, ki je reorganizacijo podpiral, kar je absurdno. Ali je bila vnaprejšnja podpora sindikalista reorganizaciji MMC pogojena z dejstvom, da bo prevzel novo funkcijo, je verjetno samo retorično vprašanje.
V vašem delu je vendarle moralo biti nekaj zelo motečega za obstoječe vodstvo, da vas je kljub uspehom moralo odstaviti.
Ne vem. Zanimivo pa je, da je generalni direktor 4. decembra, eno uro po zaprtju volišč, napisal na twitter, da čestita vsem novinarjem volilnih oddaj televizije in radia. Potem ga je nekdo vprašal: Kaj pa MMC? In odgovoril je, da MMC ni v čestitki in to ne pomotoma. To je bila prva šokantna izjava generalnega direktorja v javnosti glede MMC. Ne glede na to, ali se generalni direktor z menoj kot odgovornim urednikom ne strinja, ne more za to kriviti vseh novinarjev, ki delajo v tem uredništvu trdo in uspešno, tudi v času volilne kampanje. Konkurenčni mediji so nas celo ocenjevali kot medij, ki je v času volilne kampanje določal medijske poudarke vsem ostalim medijem.
Ta reorganizacija res spominja na neke druge čase. Ne razumem, zakaj vas preprosto niso odstavili, ampak so zaradi lepega videza celo spremenili statut.
No, metode so različne. Ob tem se pogosto spomnjam druge druge zgodbe. Na Slovenski tiskovni agenciji sem doživel, kako je direktor Bojan Veselinovič brutalno obračunal s tedanjim odgovornim urednikom Borutom Meškom. Dobesedno si je izmislil krivdne razloge in ga vrgel na cesto. To je bilo zares brutalno. Še bolj grozno je potem bilo, da je pol leta pozneje Borut Meško po hudi bolezni umrl. Veselinovič je naknadno sicer moral izplačati poravnavo, pri čemer se je celo izgovarjal na sočutje. Verjel bi, da je šlo tedaj res za sočutje, če bi Veselinovič poravnavo izplačal iz svojega žepa. Toda plačala jo je STA, kar pomeni, da je direktor s svojim ravnanjem povzročil hudo škodo podjetju, ki ga plačujemo vsi državljani. Upam, da bo nadzorni svet STA ustrezno reagiral in sprožil zoper direktorja Veselinoviča postopke, ki jih ob takšnem ravnanju in škodi mora sprožiti. Prav zato je bila pot, ki jo je izbralo vodstvo RTV pri reorganizaciji MMC ,v civilizacijskem smislu precej bolj humana.
Vas je mogoče podprlo Društvo novinarjev?
Protestiralo je le Združenje novinarjev in publicistov. Ob vseh tako evidentnih čistkah in zlorabi zakonov pa je tiho Društvo novinarjev Slovenije in Sindikat novinarjev Slovenije. Ker je odstavljene na MMC zamenjal sindikalist, še nekako razumem molk sindikata. Društvo novinarjev pa se lahko mirno registrira kot politična stranka in nihče ne bo opazil razlike, ko gre za strokovne poglede na eni strani in politične na drugi.
Kaj pa varuhinja pravic gledalcev?
O varuhinji ne bi zgubljal besed. Sem pa ravno danes dobil informacijo, da ustanavljajo neodvisni inštitut varuha gledalčevih in poslušalčevih pravic. To, kar trenutno obstaja, je sicer dobro plačana služba, ki si jo vsak želi, žal pa ne funkcionira in res je potreben neodvisen inštitut zunaj hiše, ki bo presojal in ocenjeval posamezne oddaje in prispevke našega zavoda.
Ali ste razočarani nad delom v medijih?
Ne več, sem bil pa zelo presenečen nad tem, kaj se govori in kako dejansko stvari potekajo. Že pri Društvu novinarjev sem izpostavil, da se lahko mirno registrirajo kot politična stranka. Razumem, da so razlike med nami, da imamo različne poglede, ideje. Toda v primerih, ko gre za čistke, ki so nezakonite, ne gre več za različne poglede na svet, ampak načelna stališča. Namesto tega pa se očitno držijo načela, da »naši lahko delajo in jim je dovoljeno vse, nenaši pa nimajo pravice, da sploh obstajajo, kaj šele, da javno delujejo«. To so dvojna merila, ki jih imajo številni novinarji tudi pri obravnavi enih in drugih politikov. V zadnjem času je zelo zanimiva afera Tomaž Majer, ki je večina medijev na veliko problematizirala. In to ni sporno, če bi veljalo enako tudi za drugo stran. Pa ne velja. Prišla je afera z ministrstvom za kulturo, ko so kulturniki novega kulturnega ministra napadli, da smrdi. Vprašajte se, kateri mediji so poročali o obeh dogodkih in kateri nismo. To so tista dvojna merila, ki v slovenskem medijskem prostoru ne bi smela obstajati.
Opomba: celoten pogovor je objavljen v tedniku Družina.
