Na križišču

Karkoli si že kdo misli o demonstracijah, ki so se iz Maribora razširile po Sloveniji, je jasno, da so izraz resnične stiske vedno širše populacije brezposelnih, upokojencev, mladih. Seveda drži tudi, da je pojav demonstracij že instrumentalizirala opozicija za majanje vlade. Toda to ne spremeni dejstva, da je javni protest pač integralni del vsake demokracije.

Nedvomno protesti najprej izražajo splošno željo po etični prenovi političnega in gospodarskega življenja. Toda v protestniški retoriki je že mogoče razbrati radikalni dvom v demokratične institucije in sploh v nekatere temeljne demokratične postulate. Ta dvom je zaenkrat dokaj slabo artikuliran, toda očitno je, da je množična frustracija nad stanjem slovenske družbe bolj vnetljiva, kot je kdorkoli pričakoval in vprašanje je, kam se bo usmerila in kje se bo ustavila.

Res je, Slovenci po nastopu krize sicer že nekaj let govorimo o nelagodju, toda zdaj se prvič spogledujemo s kaosom. V fukuyamovski konec zgodovine oz. v srečni scenarij, po katerem nas prej ali slej čaka demokracija zahodnega tipa in uspešno tržno gospodarstvo, smo verjeli še kako poldrugo desetletje po sprejemu demokratične ustave. Razumljivo, približevanje in vstopanje v evroatlantske povezave je imelo izjemen utopičen naboj, ki je v nekdanji socialistični guberniji določal cilj in tudi pot, po kateri je potrebno hoditi. Drugače kot v drugih postjugoslovanskih državah je bila pri nas med političnimi elitami o tej poti ves čas visoka stopnja konsenza.

Ti časi so zdaj minili. Recesija je razkadila tudi nerealna pričakovanja in nekdanji optimizem, ki je prekrival resne strukturne težave. Zdaj je čas črnogledosti in tudi fatalizma. Pri nas je Ivo Kerže pred kratkim opozoril na aktualnost znamenitega dela Oswalda Spenglerja Zaton zahoda (v dveh delih izšlo 1918 in 1923). Kerže govori pretežno o problemu slovenske in evropske demografije, toda Spengler je aktualen še na drug način: kot priča kriznih časov s povsem napačnimi odgovori na prava vprašanja.

Spenglerjev pesimizem je v času med obema vojnama dobil močno noto kritike liberalizma in parlamentarizma weimarske republike. Ni naključje, da je bil v tem, čeprav konservativni predstavnik starega nemškega militarizma, soroden svojim sodobnikom z levice. Demokracija je bila za Spenglerja gola plutokracija, dojemal jo je kot orodje kapitalističnega denarnega stroja. Ta je izrazito destruktiven, po Spenglerju lahko diktaturo denarne ekonomije preseže le »pravi pruski socializem«.

Kljub vsemu ne živimo v tako turbulentnem času, kot je bil čas med obema vojnama, toda gospodarska kriza, v kateri se nahajamo, vedno bolj spominja na tisto iz tridesetih let. Tudi ravnokar omenjeni motivi, ki jih najdemo pri Spenglerju, zvenijo slovenskim ušesom nenavadno znano. V takšnih ali drugačnih variacijah jih namreč brez posebnega problematiziranja producirajo in amplificirajo dominantni mediji, oblikovalci javnega mnenja in sindikati.

Predsednik Svobodnih sindikatov je npr. novembra, med pripravami na sindikalne proteste, mednarodne finančne institucije in celo Evropsko komisijo že označil za nič manj kot za kolonizatorje:

“Ni suverenosti držav, parlamenti, ki so izvoljeni, nimajo nobene moči, razen, da potrjujejo. In kolonizatorji so v prispodobi v trojki, ki jo predstavljajo Evropska komisija, Mednarodni denarni sklad in Evropska centralna banka, ob veliki podpori bonitetnih hiš, ki z istimi mikroekonomskimi kriteriji ocenjujejo konkurenčnost narodov, kot da smo podjetje.”

Seveda sindikalno nasprotovanje reformnim poskusom ni omejeno samo na Slovenijo. Nenazadnje so novembra stavkali celo uslužbenci institucij EU (sic!) v Bruslju in Luksemburgu, sicer med najbolje plačanimi uradniki na svetu. Slovenska posebnost je v tem, da prehaja retorika nasprotovanja reformam v splošno kritiko, ne samo slovenske politike pač pa tudi v kritiko temeljnih postulatov tržnega gospodarstva kot takega. Pri tem se ukrepe, ki so potrebni za izhod z krize, ki so vendarle dokaj jasni in priporočeni s strani institucij in mednarodnih organizacij (Evropska komisija, OECD, IMF), vedno pogosteje in povsem nekritično odpravlja kot gole ideologeme v funkciji nekakšne neoliberalne razgradnje evropskega sveta oz. socialne države, kakršno smo poznali.

Ob dokončno nasedlem slovenskem razvojnem modelu se je zdaj z zamudo vendarle začela razprava o bistvenih vprašanjih. Namreč, kakšen je naš družbeni dogovor in v kakšni družbi sploh hočemo živeti. Predsedniške volitve so pokazale, da si volivci želijo povezovanja in sredinskih rešitev. Politika mora slišati frustracijo ljudi in skupaj najti rešitev za nastalo situacijo. Razprava se mora z ulic preseliti v institucionalni okvir, ki je temu namenjen. Nobenega neizogibnega spenglerjanskega somraka ni pred nami, je pa nekaj križišč, nekaj odločitev, od katerih je odvisno, ali bo naša družba dinamična in konkurenčna, ali pa bomo na krilih prazne retorike in uličnega radikalizma nepovratno zaostali.

Foto: readingrockets