Na križišču

7

Karkoli si že kdo misli o demonstracijah, ki so se iz Maribora razširile po Sloveniji, je jasno, da so izraz resnične stiske vedno širše populacije brezposelnih, upokojencev, mladih. Seveda drži tudi, da je pojav demonstracij že instrumentalizirala opozicija za majanje vlade. Toda to ne spremeni dejstva, da je javni protest pač integralni del vsake demokracije.

Nedvomno protesti najprej izražajo splošno željo po etični prenovi političnega in gospodarskega življenja. Toda v protestniški retoriki je že mogoče razbrati radikalni dvom v demokratične institucije in sploh v nekatere temeljne demokratične postulate. Ta dvom je zaenkrat dokaj slabo artikuliran, toda očitno je, da je množična frustracija nad stanjem slovenske družbe bolj vnetljiva, kot je kdorkoli pričakoval in vprašanje je, kam se bo usmerila in kje se bo ustavila.

Res je, Slovenci po nastopu krize sicer že nekaj let govorimo o nelagodju, toda zdaj se prvič spogledujemo s kaosom. V fukuyamovski konec zgodovine oz. v srečni scenarij, po katerem nas prej ali slej čaka demokracija zahodnega tipa in uspešno tržno gospodarstvo, smo verjeli še kako poldrugo desetletje po sprejemu demokratične ustave. Razumljivo, približevanje in vstopanje v evroatlantske povezave je imelo izjemen utopičen naboj, ki je v nekdanji socialistični guberniji določal cilj in tudi pot, po kateri je potrebno hoditi. Drugače kot v drugih postjugoslovanskih državah je bila pri nas med političnimi elitami o tej poti ves čas visoka stopnja konsenza.

Ti časi so zdaj minili. Recesija je razkadila tudi nerealna pričakovanja in nekdanji optimizem, ki je prekrival resne strukturne težave. Zdaj je čas črnogledosti in tudi fatalizma. Pri nas je Ivo Kerže pred kratkim opozoril na aktualnost znamenitega dela Oswalda Spenglerja Zaton zahoda (v dveh delih izšlo 1918 in 1923). Kerže govori pretežno o problemu slovenske in evropske demografije, toda Spengler je aktualen še na drug način: kot priča kriznih časov s povsem napačnimi odgovori na prava vprašanja.

Spenglerjev pesimizem je v času med obema vojnama dobil močno noto kritike liberalizma in parlamentarizma weimarske republike. Ni naključje, da je bil v tem, čeprav konservativni predstavnik starega nemškega militarizma, soroden svojim sodobnikom z levice. Demokracija je bila za Spenglerja gola plutokracija, dojemal jo je kot orodje kapitalističnega denarnega stroja. Ta je izrazito destruktiven, po Spenglerju lahko diktaturo denarne ekonomije preseže le »pravi pruski socializem«.

Kljub vsemu ne živimo v tako turbulentnem času, kot je bil čas med obema vojnama, toda gospodarska kriza, v kateri se nahajamo, vedno bolj spominja na tisto iz tridesetih let. Tudi ravnokar omenjeni motivi, ki jih najdemo pri Spenglerju, zvenijo slovenskim ušesom nenavadno znano. V takšnih ali drugačnih variacijah jih namreč brez posebnega problematiziranja producirajo in amplificirajo dominantni mediji, oblikovalci javnega mnenja in sindikati.

Predsednik Svobodnih sindikatov je npr. novembra, med pripravami na sindikalne proteste, mednarodne finančne institucije in celo Evropsko komisijo že označil za nič manj kot za kolonizatorje:

“Ni suverenosti držav, parlamenti, ki so izvoljeni, nimajo nobene moči, razen, da potrjujejo. In kolonizatorji so v prispodobi v trojki, ki jo predstavljajo Evropska komisija, Mednarodni denarni sklad in Evropska centralna banka, ob veliki podpori bonitetnih hiš, ki z istimi mikroekonomskimi kriteriji ocenjujejo konkurenčnost narodov, kot da smo podjetje.”

Seveda sindikalno nasprotovanje reformnim poskusom ni omejeno samo na Slovenijo. Nenazadnje so novembra stavkali celo uslužbenci institucij EU (sic!) v Bruslju in Luksemburgu, sicer med najbolje plačanimi uradniki na svetu. Slovenska posebnost je v tem, da prehaja retorika nasprotovanja reformam v splošno kritiko, ne samo slovenske politike pač pa tudi v kritiko temeljnih postulatov tržnega gospodarstva kot takega. Pri tem se ukrepe, ki so potrebni za izhod z krize, ki so vendarle dokaj jasni in priporočeni s strani institucij in mednarodnih organizacij (Evropska komisija, OECD, IMF), vedno pogosteje in povsem nekritično odpravlja kot gole ideologeme v funkciji nekakšne neoliberalne razgradnje evropskega sveta oz. socialne države, kakršno smo poznali.

Ob dokončno nasedlem slovenskem razvojnem modelu se je zdaj z zamudo vendarle začela razprava o bistvenih vprašanjih. Namreč, kakšen je naš družbeni dogovor in v kakšni družbi sploh hočemo živeti. Predsedniške volitve so pokazale, da si volivci želijo povezovanja in sredinskih rešitev. Politika mora slišati frustracijo ljudi in skupaj najti rešitev za nastalo situacijo. Razprava se mora z ulic preseliti v institucionalni okvir, ki je temu namenjen. Nobenega neizogibnega spenglerjanskega somraka ni pred nami, je pa nekaj križišč, nekaj odločitev, od katerih je odvisno, ali bo naša družba dinamična in konkurenčna, ali pa bomo na krilih prazne retorike in uličnega radikalizma nepovratno zaostali.

Foto: readingrockets


7 KOMENTARJI

  1. Winston Churchill: “The best argument against democracy is a five-minute conversation with the average voter.”
    (Najboljši protiargument demokraciji je pet minutni pogovor z povprečnim volilcem.)

    Če je bil v Churchillovih časih medijski prostor namenjen ljudem, ki so imeli kaj povedati, so sedaj povprečneži prevyeli pobudo. Demokraicja je dobra stvar dokler se lahko upria diktatu povprečnežev, žal pa nima mehanizma , da bi to preprečila. Glavno besedo pri odločitvah ima javno mnenje, zdrav razum nimajo nobene teže.

  2. Protestnice, pojdite raje kam zaplesat, boste bolje zadovoljene!
    Saj veste, veliko grmenja, malo dežja.
    Okrog vas so na protestih sami impotentni gobci!

  3. Popolnoma prav je, da so Slovenci obubožali, da so izkoriščani, razžaljeni, da so na robu obupa. Naj se samo spomnijo, koga so volili, koga so podpirali, komu so verjeli, zadnjih 20 let.
    Ker jim še verjamejo, je čas, da jim začnjejo strojiti kožo. Neumnim ni pomoči.

  4. Članek povzroči pri bralcu radovednost, tako v uvodu apologija javnega protesta kot integralnega dela vsake demokracije in izraz resnične stiske vedno širše populacije, a se zaključi, da se mora razprava preseliti z ulic v institucionalni okvir, ki je temu namenjen, hkrati pa je v protestniški retoriki mogoče razbrati dvom v demokratične institucije; ta dvom je sicer slabo artikuliran, a politika mora slišati frustracijo ljudi in skupaj najti rešitev; doslej sem mislil, da so predsedniške volitve pokazale, kdo bo naslednji mandat predsednik, toda ne, pokazale so namreč, da si volivci želijo sredinskih rešitev (ker so sredinske, so že zato dobre?), da si želijo povezovanja, prej pa vprašanje, kam se bo množična vnetljiva frustracija usmerila in kje končala, itd. Verjetno velja pozdraviti vsak konstruktiven pristop, a ne velja veliko, če ne temelji na resnici, tudi če jo večina označi kot skrajno. Zame so protesti pozitivna izkušnja, kolikor se je v meni prebudila zatajeno hvaležnost do policistov, ki s svojim delom zagotavljajo občutek varnosti.

  5. Ti naši novinarji so že dolgo z velikimi simpatijami pisali o protestih v arabskih državah, Grčiji in Španiji
    in končno dočakali, da se nekaj dogaja tudi pri nas.
    In zdaj ti protesti tem hujskačem dvigujejo adrenalin.
    Niso več zadovoljni, da lahko razgrajajo, se okajajo in omamljajo na Metelkovi v Študentu in v Rogu,
    zdaj lahko to počnejo v centru mesta in kradejo poštenim ljudem adventno veselje.
    Njihov bog je ljubljanski župan,
    vsi pošteni, delavni in ustvarjalni Slovenci so v njihovih rdečih pogledih zaplankani in nevedni “krščanarji” ali pa kar “belčki” in “kmetavzarji,
    sami pa urbana inteligenca,
    in kot nekoč rdeče brigade v Italiji so željni krvi.

    Koliko mrtvih in poškodovanih bi zadovoljilo njihovo ubijalsko slo?

  6. V Googlu napišite: “Die Strasse frei” – videli boste, kako je s to prosto cesto. Kdo bi jim zameril, bojevnikom za upanje, svobodo in kruh ? In prav po tej cesti je za njimi prikorakala pri nas peščica agentov Kominterne, ki so kar iz hoste poskrbeli, da je bilo za tisto, kar naj bi bila svoboda in kruh, trpljenja in mrtvih nekaj več in da se ne pozabi – čim slabše, tem bolje za ljudi s posebnimi potrebami, plavookim in našim.

Comments are closed.