Mnogo ljudi se je minuli konec tedna spomnilo dvajsete obletnice 11. septembra. Že blamaža, ki so jo Američani doživeli v Afganistanu prav ob obletnici, je dovolj, da je spomin še bolj grenak, kot bi bil sicer. A če se zdi, da so Američani kot poglavitne žrtve napada apokaliptičnih razsežnosti v Aziji dvajset let tekli v prazno ali še kaj hujšega, zbuja vsaj pri ljudeh moje baže začudenje tudi popolnoma spremenjenja kulturna krajina v Evropi in ZDA, ko gre za razumevanje tistega, kar se je zgodilo 11. septembra 2001.
Že v osnovi dve razlagi
Seveda je treba priznati, da sta se že takoj po napadu v obtoku znašla dva v izhodišču različna poskusa razlage dogodka. Vsaj spočetka je med Američani prevladovala interpretacija, da je šlo za napad tuje, nazadnjaške sile na “naš” liberalni otok z njegovim svobodnjaškim načinom življenja. V zraku je bila potreba po strnitvi vrst v obrambi tega liberalnega otoka. Čeprav tiše, pa se je že takoj oglasilo drugačno razumevanje.
V njegovem jedru je bil občutek krivde. Pojmovanje, da je bil napad delo zlobnih vladajočih zahodnih elit samih, se je sicer pojavilo, a je ostalo obrobno. Pač pa se je precej bolj uveljavilo prepričanje, da so napadi 11. septembra razumljiv, celo upravičen odgovor na dolga desetletja krivic in zaničevanja drugih in drugačnih, ki naj bi si jih privoščil zahodni človek, po drugi svetovni vojni najbolj poosebljen v ameriškem svetovnem policaju. Kar nekaj let ni bilo jasno, katera od obeh razlag bo prevladala. Še sredi prvega desetletja 21. stoletja je lahko nastala naivna hvalnica liberalnemu otoku s popreproščenim prikazom zahodno-vzhodnega nasprotja, kakršna je priljubljeni film 300, postavljen v grško antiko.
Nato se je začelo kolo dramatično obračati. Teza o lastni krivdi je v omikani javnosti na zahodu do danes skoraj povsem prevladala. Samozavest zaradi lastne dediščine, zlasti če jo skuša kdo utemeljevati na krščanstvu, je praktično prepovedan sad. Dežele srednje in vzhodne Evrope, ki so bile v letih takoj po 11. septembru 2001 iz ZDA deležne pohval kot nosilke sveže krvi, so sedaj na sramotilnem stebru, ker v svoji zaostalosti ne dojamejo znamenj časov.
Zelo globoki temelji
Res lahko ta preobrat pripišemo dejstvu, da se je samo stopnjeval trend prevlade tistega toka v zahodni misli, ki se vse od časa uničujočih verskih vojn 16. in 17. stoletja upira vplivu organizirane religije oziroma krščanstva v javnem prostoru. Ta trend je pomembne pospeške začel dobivati že vsaj v šestdesetih letih 20. stoletja. Samospraševanje o krivdi za eksplozijo nasilja leta 2001 je potem pač obrnil v svoj prid.
A z nekoliko domišljije lahko težko razumljiv občutek sramu zaradi domačega izročila, kot danes prevladuje v zahodni intelektualni javnosti, zasledujemo tja do svetopisemske Stare zaveze. Občutek krivde, tega, da “smo delali, kar je hudo v Gospodovih očeh“, je ena osrednjih rdečih niti starozavezne pripovedi, čeprav kajpak tekmuje z močnim občutkom izvoljenosti. In lahko bi rekli, da je prav omenjeno miselno blago v dveh desetletjih po 11. septembru 2001 doseglo enega vrhuncev. Ob tem pa je vseeno naravnost zabavno, kakšno metamorfozo je ob grozi intelektualnega main streama zaradi Donalda Trumpa doživelo javno dojemanje takratnega predsednika Busha mlajšega, o čemer sem nekoč že pisal. Prebiranje zapisov o njem iz let po 11. septembru 2001 bo pozne vnuke navdajalo z mislijo, da pri njem leta 2021 ne gre za istega človeka.
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
