Na goro, da naberemo moči

0
271

pijaca gore hvaleznostVsako drugo postno nedeljo poslušamo evangeljski odlomek o Jezusovi spremenitvi na gori, ki ima bogato sporočilo ne samo za naše postne, temveč tudi za življenjske boje. V življenju vidimo kar malo preveč črno, ko pridejo ovire, križi in težave, se ne vidimo iz njih. Evangeljski odlomek nam pokaže, kako življenje ni samo neko fizično bivanje na tej zemlji in medčloveški odnosi, temveč je temeljna realnost tega življenja tudi duhovnost. Brez te razsežnosti gledamo na vse skupaj preveč enoznačno in ozko. Kot pokaže že sestava besedila samega, imamo vzpon, potem čas na gori, nazadnje pa povratek. Lepa podoba kristjanovega življenja.

Od kod se moramo vzpeti in kam? Vzpon pomeni dvig iz nekega sveta ali okolja v drugo okolje. Za nas to pomeni dvig iz našega avtoreferenčnega življenja, če si lahko sposodimo papežev izraz. Priznajmo si, da smo preveč zazrti sami vase in v naše težave, preko katerih sploh nismo sposobni pogledati. Ves čas si govorimo, kako smo ubogi, kakšne krivice se nam dogajajo. Ves čas si, v prenesenem pomenu, tipamo zapestje in čelo, da bi videli, če je z nami vse v redu, ker smo v strahu za svoj obstoj. Pred seboj nimamo cilja, ampak je vsak od nas cilj in referenca samemu sebi. Prav zato nas je tudi strah. Vsak najmanjši piš, ki razmaje naše negotove in krhke temelje, nam nažene grozo v kosti. Da se potem bojimo odnosov in ljudi, ker nas lahko ranijo in prizadenejo, je logična posledica. Vse, kar delamo, je to, da bežimo. Bežimo, ker upamo, da bomo vendarle našli kako gotovost, kak varen pristan, a vse to iščemo na napačnih naslovih. Nazadnje smo, ko se vse to sesuje v prah, še bolj prazni in razrvani kot prej.

Rešitev je samo v vzponu na goro. Ta v Svetem pismu pomeni Božjo bližino. Jezus nas vabi prav tja, ker je navadno tudi on sam v pogovoru z Očetom. Temu rečemo “sveto”. V to nas vabi Jezus, ker nas želi potegniti iz zadušljivosti sivega vsakdana. Kliče nas na goro v molitvi, v branju in premišljevanju Božje besede, še zlasti pa nas kliče v cerkev. Tam je sicer vedno navzoč, vendar pa je tam še posebej z nami v zakramentih. Na goro se je tako treba povzpeti vsak dan, v smislu molitve in Božje besede, vsaj enkrat na teden pa smo poklicani tudi k vzponu na še višjo goro, ki jo predstavlja nedeljska sveta maša. Ta je, v povezavi z zakramentom svete spovedi, ki je zakrament Božjega usmiljenja, najosnovnejše duhovno zdravilo.

Seveda na goro nihče ne kar pride, ampak je potreben vzpon. Ta vzpon zelo pogosto ni lahek. Kaj bi hodili na goro, ko je dovolj udobno doma. Kaj bi molili, kaj prebirali in premišljevali Sveto pismo, kaj hodili k maši in spovedi. Bomo že našli sami rešitev iz naših težav. V svoji površnosti ljudje mislimo, da so naše človeške težave le nekaj površinskega, a je zadeva precej globlja, ker gre v končni fazi za vprašanje zla in smrti. Tega dvojega pa mi sami ne moremo rešiti. Potrebujemo pomoč “od zgoraj”. Zanimivo, da se ta pomoč skriva ravno v tako banalnih zadevah, kakršna je molitev npr. rožnega venca. Kakršno je branje Svetega pisma, ki ga je treba samo vzeti, odpreti in brati. Kakršno je pomuditev v cerkvi za par minut. Kakršno je ne nazadnje udeležba pri sveti maši. Tako malo je treba, pa vendar veliko. Pa če že se našteto naredimo, je najtežje k sveti spovedi, pa se potem čudimo, zakaj imamo tako majhne duhovne koristi od molitve in svete maše, ko pa se nismo najbolje pripravili in očistili? V nas se nekaj ali nekdo upira, ker je zdravljenje včasih tudi boleče ali ker so zdravila grenka, pa to vendarle potrebujemo. Na svetu in v nas je mnogo vrst zla in ran, ki se ne dajo zdraviti medicinsko, kakor tudi ne samo človeško, v smislu, da rečemo: »Oprosti!« pa je stvar rešena. Imamo zlo kot nadnaravno in duhovno stvarnost, proti kateremu ljudje sami nismo učinkoviti. V nas so rane, ki so duhovne narave, pa jih sami ne moremo zaceliti. Vzpnimo se torej na goro.

Težak je ta vzpon, a ga je treba premagati. Treba je odgovoriti na ta klic, da iz smrti vstanemo v novo življenje – na gori se namreč naše borno življenje, če ga le znamo izročiti Gospodu, poveliča, vstane od mrtvih. Zato imamo na voljo zakrament, ki mu vzhodni kristjani ne zastonj pravijo »drugi krst«. To je seveda zakrament svete spovedi, kjer odpremo svoje srce Gospodu, kjer mu povemo, kaj nas v življenju muči. Kot duhovni dar na oltar pa smo povabljeni položiti svoje življenje tudi pri sveti maši. Zato se je dobro vsaj par minut pred njenim pričetkom zaustaviti in pomisliti, kaj se nam je zgodilo dobrega in lepega, pa se za to zahvaljujemo. Pomislimo, kateri ljudje so del našega življenja – v dobrem in slabem. Kaj je bilo težkega in obremenjujočega čez teden? Kaj smo sami naredili slabega, za kaj se nismo dovolj potrudili? Kaj lahko v prihodnjem tednu popravimo ali naredimo bolje? Če bomo takšno vajo ponavljali vsak večer, potem bomo pa sploh vselej pripravljeni tako na zakrament svete spovedi kot tudi svete evharistije. V vsakem primeru pa bo povratek v vsakdanje življenje, kar predstavlja sestop z gore, drugačen. Pred nami bodo še vedno življenjski boji, vendar bomo šli vanje drugačni, z novim zanosom in močjo.

Besedilo je homilija na drugo postno nedeljo. Andrej Vončina je kaplan v župniji Nova Gorica, sodelavec tednika Novi glas, piše tudi na blogu Vončotov portal.

Prijava

Za komentiranje se prijavite