Na drugi strani velike luže

amerikaV ponedeljek sem se vrnil z nekajdnevnega obiska Univerze v Michiganu, kjer sem se z referatom udeležil konference z naslovom Onstran hladne vojne, ki s(m)o se je udeležili predstavniki univerz Ljubljane, Reke, Michigana in Seon Gong Hoe iz Južne Koreje. Naj v naslednjih vrsticah strnem svoje vtise.

V deželi svobodnih

Let iz Zagreba do Amsterdama in nato do Detroita je minil presenetljivo hitro. Na letališču nas (poleg sta bili kolegici iz Reke) je pobral taksist. Prvo vprašanje ob omembi Slovenije je seveda bilo, ali smo se mi ločili od Češke. Očitno je zamenjava Slovenije s Slovaško globalni fenomen. Američani so se sicer izkazali kot izredno prijazni in odprti ljudje. Ljudje na ulicah so izredno zaposleni, 3 dcl kave ali več, večina pije med potjo, spet skoraj polovica je venomer na telefonih. Na oddelku za zgodovino imajo 85 profesorjev, s čimer jih v Sloveniji vsi štirje oddelki (Maribor, Ljubljana, Koper, Nova Gorica) ne dosežemo. Ker me je zanimal način dela, sem se pred pričetkom konference udeležil predavanja oziroma seminarja. Študentje, manjša skupina 10 študentov, sedijo v krogu s profesorjem. Debato o prebrani knjigi vodijo študentje sami, sami pišejo po tabli, delajo miselne vzorce, iščejo rdečo nit knjige. Profesorica se javlja k besedi zgolj tedaj, ko skrenejo iz poti. Popolnoma drugačen sistem kot pri nas, kjer večina profesorjev odpredava svoje, in to je to.

Konferenca

Na konferenci sem z velikim zanimanjem poslušal prispevke korejskih kolegov. Čeprav so ti tako rekoč v en glas poudarjali, kako se njihova zgodovina 20. stoletja, še posebej po letu 1945, razlikuje od drugih žarišč hladne vojne, je vzporednic s slovensko/jugoslovansko zgodovino precej. Od bratomorne vojne, vojnih grobišč in represije obveščevalnih služb tamkajšnjega avtoritarnega režima do razdvojenosti korejske družbe. Brez izjeme so govorili o ZDA kot okupatorjih, ki so zgolj zamenjali Japonce. O jugoslovanski zgodovini se jim nekaj svita. V glavnem seveda neuvrščeni, nekaj malega o samoupravljanju, za katerega njihov profesor Kim pravi, da so v tistih časih v Koreji gledali na samoupravljanje kot realno zamenjavo sovjetskega socializma, da pa o praktični uporabi ne vedo veliko. Eden izmed njihovih doktorskih študentov je športni novinar, s sicer slabšim znanjem angleščine. Ob sproščenem klepetu pred večerjo mi pove, da piše tedenske kolumne za neki korejski dnevnik. Reče, da je lani »Czicek« (Slavoj Žižek) predaval na njihovi univerzi, da ga je poslušalo 2000 ljudi. Seveda je sledilo obojestransko imitiranje slovenskega filozofa, pri čemer sem korejskega kolega prekosil. Slednji se je namreč tako smejal, da sam ni mogel več »tekmovati«. Na telefonu mi kaže staro kolumno, napisano v korejščini. Ko mi s prstom pokaže na sliko »Czacovica« (Zahović), mi je bilo hitro jasno, da je napisal kolumno o naši izbrani vrsti, ko je ta igrala na svetovnem prvenstvu v Južni Koreji in na Japonskem leta 2002. Kolegicama s Hrvaške pa razkazuje kolumno, ki je nastala ob 10-letnici zgodovinskega uspeha, ko so kockasti osvojili 3. mesto na SP v Franciji leta 1998.

Na poti domov

Na detroitskem letališču sem sedel pred vrati A30 za vkrcavanje skoraj dve uri. Poleg mene je sedel Američan Andrew, ki je z ženo Susan tako kot jaz potoval v Pariz, na obisk prijateljev v Nemčijo. Za Slovenijo ve, kje je, vendar južneje od Avstrije še ni šel. Povabim ga, naj obišče »dežele na sončni strani Alp«, na kar pravi, da mogoče nekoč zares pride, saj da je slišal, da je Slovenija zelo lepa. Ker se je na velikem ekranu na letališču odvijala tekma ameriškega nogometa, je Andrew komentiral, da ve, da imamo mi »soccer« (nogomet). Sledil je klasičen prelet različnih športov. Spomnim ga, da smo septembra gostili evropsko prvenstvo v košarki, čemur pritrdi in pravi, da to ve. Tudi za Gorana Dragiča je že slišal, prav tako za Anžeta Kopitarja. Na letalu sem sedel zraven starejšega Francoza, ki se je vračal domov v Lyon. V ZDA je obiskal hčer in svojega novorojenega vnuka. Ko mu povem, da sem iz Slovenije, mi pravi, da je pri nam svetovno znano smučišče – Kranjska Gora. Rečem mu, da tam smučajo svetovni pokal moški, ženske pa na Pohorju v Mariboru. Sledil je njegov potrdilni »oui«. Ko mu razlagam o namenu svojega obiska, mi pove, da za tega Milovana Đilasa (tema mojega referata) še ni slišal, da pa ve, da je Univerza v Michiganu zelo znana. Najin pogovor je nato zašel v čisto življenjske zadeve.

Ob koncu ugotavljam, da k promociji naše države v svetu največ prispevajo naši športniki in športni dogodki, ki jih v Sloveniji organiziramo. Ob tem se spomnim na vprašanje, ki ga je odprl Primož Kozmus. Bi morala država športnike za njihove izjemne uspehe bolje nagrajeni?

Foto: Tomaž Ivešič