Večina Slovencev živi v prepričanju, da je general Rudolf Maister z znamenitim stavkom 1. novembra 1918: ”Maribor razglašam za posest Države Slovencev, Hrvatov in Srbov in prevzemam v imenu svoje vlade vojaško poveljstvo nad mestom in vso Spodnjo Štajersko,” odvzel avstrijskim Nemcem in rešil za Slovence drugo največje mesto slovenske države.«
Miselni vzorec za nov pogled na zgodovino slovenskega osamosvajanja
Skupina vrhunskih poznavalcev zgodovinskih resnic iz vrst častnikov nekdanjega jugoslovanske TO je na svojih srečanjih v Radovljici pod vodstvom generala Janeza Slaparja in pod mentorstvom Milana Kučana prišla na podlagi globokega uvida v samo bistvo zgodovine do revolucionarnega odkritja, da je to ne samo zmotno, ampak žaljivo za vse napredno misleče. Maister je pridobil Maribor za Državo Slovencev, Hrvatov in Srbov, ne pa za Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev oziroma Jugoslavijo. Glavne zasluge za to pripadajo regentu oziroma kralju Aleksandru. Ugotovili so tudi, da je kot častnik služboval pri avstrijskih domobrancih, od leta 1913 pa pri črni, kmečki vojski, prednici bele garde oziroma MVAC. V nekdanjih Jugoslavijah, tako prvi kot zlasti drugi, so se tega zelo zavedali. Očitali so mu, da njegov generalski čin ni pravi, ker je pri napredovanju preskočil vmesne čine. To se je kazalo tudi pri njegovih odlikovanjih in predčasni odpustitvi iz vojaške službe. Dejansko so osvoboditev Maribora izpod avstrijske oblasti izvedli avstrijski oficirji in vojaki, ki so sneli avstrijske vojaške oznake in samo začasno stopili pod njegovo poveljstvo. Dejansko pa so ostali zvesti prisegi črno-žolti monarhiji.
Kult čaščenja generala Maistra, ki ga tako v stari Jugoslaviji in v novi do Kardeljeve smrti ni moglo biti, je plod fantazij slovenskih nacionalistov in separatistov, nasprotnikov Jugoslavije in bratstva in enotnosti. Posebno opozarja na Maistrovo protidelavsko in protisocialistično naravnanost, ko je ukazal odpreti ogenj na množico preko 10.000 socialističnih spodnjih Štajercev. 13 jih je obležalo mrtvih. Enak protirevolucionaren odnos je pokazal tudi do socialistične Prekmurske republike.
Komisija nekdanjih častnikov jugoslovanske TO v Sloveniji pod vodstvom Milana Kučana in ZB pod vodstvom Tita Turnška, ki ta odkritja ne samo pozdravlja, ampak se jim pridružuje, ter vse napredne družbene sile se obvezujejo, da bodo odkritja kar najhitreje postale predmet novih zgodovinskih učbenikov, za katere bo poskrbel prof. dr. Božo Repe ob pomoči vseh antirevizionističnih slovenskih zgodovinarjev.
Vrednote NOB in revolucije bodo ponovno zasijale v polnem sijaju
Gornja zgodba ni znanstvena fantastika, tudi neduhovita kozerija, ampak miselni vzorec za nov pogled na zgodovino slovenskega osamosvajanja. Slovencem se po 10. oktobru napoveduje nova, srečna prihodnost. Končuje se obdobje čaščenja Jožeta Pučnika, norenja Janševih osamosvojiteljev, nepotešenega Krkoviča, Peterletovega igranja na orglice, dueta bratov Podobnik, Ruplovega jecljanja, stalnega prilagajanja, predvsem pa zagovarjanja Nata in Evropske zveze in drugih karikatur kvazidemokracije. Osamosvojitev Slovenije bo končno tako osebno kot glede ideologije pripadla tistim oficirjem jugoslovanske TO oziroma Socialistične republike Slovenije, ki so jo v resnici izvedli.
V sredo bodo pod vodstvom predsednika države in poveljnika vojske Republike Slovenije in ob asistenci predsednika parlamenta ter številnih nekdanjih častnikov SFRJ – vsi so bili člani komunistične stranke, ki imena spreminja, značaja pa ne – razglasili 1968. vzpostavljeno jugoslovansko TO za pobudnico in izvršiteljico slovenske osamosvojitve. Ta namreč ni izhajala iz želje vsakega normalnega naroda po lastni državi, želje Matije Majarja Ziljskega, da bi Slovenci v Sloveniji živeli po slovensko, programa Združene Slovenije iz leta 1848 in taborskega gibanja 1868-1871 ter številnih Slovencev, ki so sanjali o lastni slovenski državi, ampak iz odpora proti idejam in delovanju srbskega vodža Miloševića in njegove klike, ki so poteptali idejo bratstva in enotnosti tovariša Tita in uničili čudovito in nadvse uspešno državo samoupravnega socializma s človeškim obrazom. S tem, da bodo stvari v Sloveniji končno postavljene na svojo mesto, se tudi zaključuje obdobje lažne demokracije, ki je rodila na sto tisoče revežev in brezposelnih. Ponovno bomo živeli v smislu idej Karla Marksa in V. I. Lenina, kot nam jih je razložil in prilagodil žal prezgodaj umrli Edvard Kardelj.
Vrednote NOB in revolucije bodo ponovno zasijale v polnem sijaju. Dovolj nam je preštevanja kosti, govorjenja o moriščih in oddaj Pričevalci! Nove politične sile bodo namesto lažne meščanske demokracije, tako kot je bilo nekdaj v samoupravni socialistični Jugoslaviji, zagotavljale pluralnost interesov, družbenih pogledov in misli. Edina dovoljena stranka bo Zveza borcev. Njene spominske čete bodo ob pomoči Sove, kateri bodo zagotovili kar največ pooblastil in oblasti, vzdrževale red in mir ter nevtralizirale negativne ideološke elemente. Nove čase bo kot opozorilo vsem tistim, ki ne priznajo nove socialistične stvarnosti in še vedno sanjajo o demokraciji in človekovih pravicah naznanila povorka rezervnih oficirjev nekdanje JLA izpred parlamenta do Gospodarskega razstavišča, ki jih bo pred tem »blagoslovil« predsednik slovenskega parlamenta in Združene liste.
Trdno voljo po novi poti Slovenije v prihodnosti bodo na proslavi ob 50. obletnici TO s svojo navzočnostjo podprli in se zavezali k njeni uresničitvi vsi najvišji slovenski politični funkcionarji z predsednikom Republike Slovenije na čelu. Njegova fizična navzočnost, politična podpora projektu in obveza pomoči v prihodnje je tudi najbolj udarna zavrnitev očitkov, da gre za enkratno potvarjanje slovenske zgodovine, kršitev ustave, žalitev ustavno določenih državnih simbolov, človekovih pravic, kot so jih opredelile številne sodbe ustavnega sodišča na čelu s sodbo o Titovi cesti.
Dogodki 10. oktobra dokazujejo, da je z političnim nasiljem mogoče marsikaj doseči, da je laž, ki je bila najuporabnejše orožje pretekle dobe, še vedno učinkovita. Potrjuje se pravilo, da volk svojo dlako menja, nravi pa ne.
Kakorkoli stvari obračamo, resnica slej kot prej pride na dan. Njeni ponarejevalci pa se nepopravljivo izpostavijo stoletnemu posmehu zgodovine.
