Na čem graditi zdravo Slovenijo?

23

Opazujem precejšnjo bedo slovenske družbe na mnogih področjih in se predvsem sprašujem, kaj storiti, da čez deset, dvajset let ne bo še vedno tako, kot je danes, ampak bolje. Trenutne politične mahinacije so zunaj mojega dometa in jih bodo morali reševati predvsem drugi, na dolgi rok pa je marsikaj v rokah vseh nas.

V tem duhu sem doživljala tudi svoj obisk slovenske skupnosti v Argentini konec minulega leta. Ni bil prvi (in – če bo Bog dal – gotovo ne zadnji), zato lahko rečem, da ne gre za »ljubezen na prvi pogled« ali čustveno poveličevanje neke »eksotične vrste Slovencev« tam čez Lužo. Na podlagi zdaj že večletnega stika z našo politično emigracijo lahko najdem veliko odgovorov na vprašanje, zakaj je pri nas tako in pri njih drugače.

Biti med našimi ljudmi v Argentini je kot biti doma. Zares doma. Ali na pravem oddihu, na duhovnih vajah. Ne potrebuješ filtrov, ne ko govoriš ne ko poslušaš, ker veš, da vsaj v temeljih nič od slišanega ne nasprotuje tvojim prepričanjem. Lahko le srkaš domoljubje, lepo slovenščino, veselje do življenja, svežino, se polniš z njihovo duhovno in intelektualno močjo. Od kod vse to?

1.        Poznavanje zgodovine

Pa ne le, da se jo učijo v slovenskih sobotnih šolah, ampak o njej poslušajo tudi od svojih starih staršev, se zavedajo njene pomembnosti za prihodnost. Ne govorim le o poznavanju resnice glede dogajanja med drugo svetovno vojno in po njej. Govorim o celotni slovenski zgodovini, iz katere je rastel slovenski značaj. Vsak pozna rojstne kraje svojih starih staršev, svoj rodovnik, življenjske zgodbe svojih prednikov. Tako ve, od kod prihaja in kdo pravzaprav je, in zato tudi, kam lahko gre.

2.        Odpuščanje

Politični emigraciji je bila odvzeta domovina, zaradi pobojev in izseljevanja je marsikdo ostal brez družine. Razlogov za žalost, travme, pesimizem in zamere gotovo ni manjkalo. Pa ničesar od tega ni čutiti. Mogoče le žalost, ko govorijo o stanju duha v Sloveniji. Sicer pa se od njih lahko učim, kaj za kristjana pomeni vstali Kristus – zmaga življenja nad smrtjo, odpuščanje namesto zamer, veselje namesto sovraštva, svoboda namesto zagrenjenosti. Če bi v Sloveniji ljudem dali orožje, bi me zelo skrbelo, da ga ne bi kdo tudi uporabil, tam pa je jasno, da se ga ne bi dotaknili, čeprav bi pred njimi stali njihovi krvniki.

3.        Skupni temelji

Slovenska skupnost v Argentini stoji na enotnih temeljih – črpa iz poznavanja resnice o slovenski zgodovini, zvestobe slovenstvu in trdnosti v veri. Morda je nekoč k enotnosti prispeval tudi komunizem kot zunanji sovražnik, a ga že dobrih dvajset let (vsaj formalno) ni več. Danes je očitno, da bi že propadla, če bi bila to njena edina vez. A skupnost živi dalje, ker je že od nekdaj živela zaradi višjih vrednot.

V Sloveniji imam vedno občutek, da sem v minusu. Karkoli začnem, se moram najprej izkopati iz blata, šele nato pa lahko gradim nekaj novega. Zapletamo se z najosnovnejšimi vprašanji, ki nam bi morala biti že zdavnaj jasna, če želimo kaj ustvarjati, zato ne pridemo nikamor. Če pa so, nasprotno, temelji vsem jasni, izhodišča nesporna, se lahko ustvarja. Nikakor ne morem reči, da med rojaki v Argentini ni razprtij, a ko govorijo o zgodovinskih, verskih, moralnih, domovinskih vprašanjih, so stvari jasne. Različnost mnenj, ki se pojavlja, je kvečjemu ustvarjalna – spodbuja zdravo tekmovalnost in inovativnost.

4.        Organiziranost

Po eni strani se zdi, da so naši rojaki ob prihodu v Argentino preprosto »čutili«, kaj vse potrebujejo, da bo skupnost zaživela in se ohranila, po drugi strani pa dobimo vtis, da je bilo vse skrbno načrtovano. Šolski sistem, mladinske organizacije, politična dejavnost, šport, kultura – nič se ni zgodilo kar tako, zato je nepošteno govoriti o »argentinskem čudežu«. Ni čudež, je sad trdega, vestnega, odgovornega dela.

Pomemben vidik organiziranosti pa je tudi dejstvo, da se tisti, ki so vključeni v te organizacije »spontano« učijo prevzemati odgovornost, delati v skupini, voditi, nastopati, pogajati se, delati za skupno dobro, strateško misliti, … Iz takih struktur rastejo odgovorni državljani.

5.        Šolstvo

Dobro šolstvo je temelj vsake skupnosti. Ob sobotah se od vrtca do srednje šole otroci in mladostniki zbirajo po slovenskih domovih. Pouk začnejo vsi skupaj – s slovensko in argentinsko himno ter dviganjem zastav. Potem jih čakajo slovenščina, slovenska zgodovina, verouk, petje, zemljepis Slovenije, etnografija, filozofija, svetovni nazori, retorika, … Primerjave z našim šolstvom si raje ne privoščim.

6.        Človek je telo, duh, duša

Ni treba posebej govoriti o mnogih dejavnostih, ki potekajo v slovenski skupnosti. Njeni voditelji niso hoteli ustvarjati elit ali je paralizirati s poudarjanjem le ene od komponent človeške osebnosti, ampak so razvijali vse razsežnosti in potenciale, vzgajali celotno družbo.

7.        Relativna zaprtost

Pogost je očitek, da je skupnost zaprta – najprej za Neslovence, pa tudi za ljudi, ki niso čisto po njenih merilih. Mislim, da deloma drži, a le to jo ohranja pri življenju. Samo poglejmo na primer Nemčijo, ki je že ugotovila, da jo pretirana odprtost vodi v pogubo. Jasno je, da vsesplošno sprejemanje vsega, kar »pride mimo«, ni sprejemljivo. Samo določena mera pravil in omejitev lahko zagotovi red in napredek. Ob tem je treba poudariti, da v skupnosti najdemo veliko število narodnostno mešanih zakonov, ki se odlično vključujejo, kar dokazuje, da ne gre za a priori odklanjanje drugih. Mnogim pa delovanje skupnosti in njena (delno toga) pravila ne ustrezajo, zato so jo zapustili, pa so kljub temu odlični ljudje, odlični Slovenci.

8.        Inteligenca

Politična emigracija je imela to srečo, da so z njo odšli tako rekoč vsi preživeli slovenski izobraženci. Ti so s svojim znanjem in modrostjo lahko držali skupnost pokonci, jo organizirali in vodili do danes. Ni manjkalo ne filozofske podlage ne duhovne oskrbe ne podjetniške žilice. Zdi se mi, da so odlično združili tradicijo z izzivi sodobne družbe, saj je zastarelost v jeziku in navadah le stereotip, ki ga imamo o politični emigraciji. Rekla bi, da gre bolj za konservativnost, ki nam v domovini sploh ne bi škodila. In predvsem, voditelji skupnosti so videli ne le štiri leta naprej, niti ne samo do svoje smrti, ampak so imeli pravo, dolgoročno vizijo za skupnost.

9.        Velike družine

Dr. Iva Keržeta smo na oktobrskem Zboru kristjanov na Otočcu lahko slišali govoriti o nuji, da bi imela vsaka dobra slovenska družina vsaj pet otrok. Tega se med Slovenci v Argentini niso zavedli šele sedaj ob črnih demografskih trendih v svetu, ampak je bil to sad logičnega razmisleka, zdrave pameti, preprostega ekonomskega izračuna, če želite. Sodobni trendi so sicer tudi med njimi zmanjšali družine, a kljub vsemu še vedno ostajajo daleč nad povprečjem.

10.    Zvestoba Bogu in domovini

Krona bitja, delovanja in obstoja slovenske skupnosti v Argentini je zagotovo zvestoba – Bogu in slovenstvu. Moti se, kdor še vedno misli, da je Argentina krščanska država. Nemorala in pranje možganov sta tam v nekaterih vidikih že presegla tovrstne »dosežke« v Sloveniji. Zvestoba krščanskemu izročilu tako ni samoumevna, ampak pravi biser v sicer razvrednoteni družbi. V državi, kjer kriminal in korupcija dobivata razsežnosti, ki si jih pri nas k sreči še ne znamo niti predstavljati, so Slovenci zgled delavnosti, vestnosti, odgovornosti. So najboljši ambasadorji Slovenije, ki je ne nosijo le na dresih naše nogometne reprezentance, ampak tudi na ustih in predvsem v srcu.

Ne gre se slepiti, da se tudi naše skupnosti po svetu ne soočajo s premnogimi težavami. Na tem svetu pač ni popolnosti, ni nebes. A kratko sem skušala pokazati, da je tudi slovenska družba lahko uspešna in polna življenja. Če seveda ne pusti, da jo zgodovina zasužnjuje. Če v Sloveniji zaradi ideološke ujetosti marsikdaj ne zmoremo razločevati, kaj je resnica in na čem graditi, postane ob duhu, ki veje med našimi rojaki v Argentini, to popolnoma jasno.

Foto: Urška Makovec

 


23 KOMENTARJI

  1. Briljanten članek o zdravih družbenih temeljih. Povsem uporaben za naše, slovenske razmere, ne le za Slovence v Argentini.

    Dodati je potrebno še našo specifičnost: Kaj je skupno dobro Slovenije in kako ga uresničiti
    Zaradi različnih pogledov do tega, si moramo spet pomagati s primerjavo družine.

    Družinska patnerja se morata medsebojno spoštovati, potem si bosta tudi zaupala ter bosta iskreno sodelovala pri iskanju zdravih skupnih ciljih in njihovi uresničitvi. Tudi ostali družinski člani jima bodo sledili, ker bosta imela podoben odnos do njih.
    In kaj je slovensko skupno dobro?

    Prav gotovo medsebojni odnos, ki temelji na resnicoljubju, pravičnosti, poštenosti, odgovornosti in solidarnosti.

    Čim imamo ta trden življenjski temelj je vse enostavno.

    Pred dnevi sem v nekem časopisu prebral, da se zdaj začne tekma za provizije od napovedanega lastninjenja. Če je temu tako, smo slabši kot mafijski jug Italije!

    Zakaj ignoriramo Boga, ki je jasno pokazal, da želi v Sloveniji strogo medsebojno kontrolo obeh poltičnih polov. Prav zaradi tega so volilni rezultati obeh polov podobni.

    Prav zaradi tega, da bi bila res močna in neizprosna medsebojna kontrola pravičnega in poštenega političnega delovanja.

    Zahvalimo se Bogu za to darilo in upoštevajmo njegovo voljo!

  2. Prav zaradi tega morajo biti v kotrolnih organi lastninjenja predstavniki obeh polov, ki bodo zagotovili pošteno lastninjenje in preprečili nastjanje medsebojnega nezaupanja.

    V slovenski družbi je potrebno ustvariti pogoje, ki gradijo medsebojno spoštovanje in zaupanje. Le na ta način bomo ustvarili nam in zanamcem življenske pogoje, ki bodo vzgled drugim narodom.

    Vrednota odgovornosti pa terja, da odstopijo tisti, ki so si svojim nepoštenim delom zapravili zaupanje. Brez tega ne bo pravega napredka.

  3. “Zares doma. Ali na pravem oddihu, na duhovnih vajah. Ne potrebuješ filtrov, ne ko govoriš ne ko poslušaš, ker veš, da vsaj v temeljih nič od slišanega ne nasprotuje tvojim prepričanjem. Lahko le srkaš domoljubje, lepo slovenščino, veselje do življenja, svežino, se polniš z njihovo duhovno in intelektualno močjo.”

    Pa to je raj na zemlji!

    😉

    Pardon, ma jaz res težko verjamem, da kaj tako krasnega obstaja in da je tu pri nas pa taka tema. Nenazadnje je tudi kakšna družina od tam prišla ‘nazaj’ k nam …
    In tudi ti si se vrnila – čemu?

    Argentinski način je možen tam, tu je pa možen nek srednjeevropskobalkanski način, s čevapčiči in dunajcem za isto mizo. Danosti so v pol stoletja razkola postale precej drugačne in ne moremo nazaj v slovenski 1054.

    Lahko sicer, da je to možen zgled, kako obstati – zapreti in hraniti na hladnem in suhem.
    A Slovenci tule nismo obstali na ta način (lahko pa da je v Argentini to možno), ampak na ravno nasprotni – bili smo venomer v sopari. In bolj bi verjel, da je naša pot še naprej takšna, četudi imamo zdaj za nekaj časa državo in izgledamo polnoletni. Smo še vedno deseti brat in ne bomo zdržali za domačo pečjo, ampak se uprli brez razloga in šli nekam drugam za hlapca, pa se spet strgali z verige in šli k tretjemu…
    Slovenec izgleda zapečkar, a je po duši cigan – trajna lastnina ga zmede.

    • “Argentinski način je možen tam, tu je pa možen nek srednjeevropskobalkanski način, s čevapčiči in dunajcem za isto mizo. Danosti so v pol stoletja razkola postale precej drugačne in ne moremo nazaj v slovenski 1054.”

      Se deloma strinjam. Ampak oni imajo slovenski način, ne argentinskega. Le, da ni deformiran z leti mrtvila. Zato pravim, da posnemajmo vsaj temelje, izhodišča in jih prilagodimo današnjim razmeram. Naravni red se v 70 letih pač ni spreminjal, samo umestiti ga moramo na novo.

      Če ne bi bilo treba za vse, kar sem opisala zgoraj, trdo garati, bi bila to res nebesa. 😉 Sicer pa je življenje v Argentini zaradi političnih razmer trenutno vse prej kot prijetno.

      • Žal ne moremo posnemati ničesar od njih. Njih je slovenski narod res pozabil. Slovenci jim ne priznamo da so naši. Kar naprej jim dajemo vedet da so odšli in naj se ne vračajo. Še Cerkev se tako obnaša. Torej jih ne bomo posnemali. Žal.

        • Zdravko, ne pretiravaj. Vredni so našega čudenja in v marsičem tudi posnemanja. V ljubezni do vere, družine, poštenja, požrtvovalnega dela, ljubezni do življenja in naroda vsekakor.
          Poznanstva z njimi tudi mene osebno zelo bogatijo. Slovenski narod jih ni pozabil, kot zmotno trdiš. So se pa določene sile zelo trudile, da bi jih celo izbrisale z zemlje, a Bog jih je ohranil in z njimi tudi pomembno pričevanje, ob katerem bodo mnogi še pošteno zardevali.
          Odkar vem, da je bil Karel Marks prostozidar in satanist, mi je vse bolj razumljivo. Vodilni komunisti torej niso bili brezbožci temveč so se borili proti Bogu. Ateizem so si nadeli le kot krinko, in da so lažje prelisičili ljudi, so mu nadeli še videz znanstvenosti. Vse skupaj je bil le velik bombastičen zgodovinski nateg. Znanost in vera si namreč ne nasprotujeta, temveč dopolnjujeta. Preprosto dejstvo, da sta komunističnemu bloku in Sovjetski zvezi zadala uničujoč udarec prav Kraljica miru(Medžugorje) in Janez Pavel II., ki se je celo s svojim papeškim geslom ves posvetil Nebeški Kraljici v dveh besedah “Totus tuus”(Ves tvoj), je jasno, kje je vir resnične moči in kaj le navidezna moč, ki se slej ko prej sesuje sama vase, ker nima temelja v Bogu. Gorje človeku, ki zaupa v človeka, nam svetuje starozavezni pisatelj v Sv. Pismu. Tudi v zamejstvu preživijo tisti rodovi Slovencev, ki so globoko zakoreninjeni v katoliški veri. To je preverjeno. Tudi mi znotraj slovenskih meja bomo obstali, če bomo poglobili svojo vero in v njej utrdili odnos z Bogom in s sočlovekom. Osebno vidim samo tu vrata v lepšo in mirnejšo prihodnost.

          • A lahko navedete verodostojen vir, da je bil Karl Marx prostozidar in satanist (kar sicer nima nobene veze eno z drugom, razen kot priročni termini za očrnjevanje nastropnikov)?

  4. Potrebna je zdrava samozavest in optimizem pa bo vse drugače.

    V resnici ni tako slabo pri nas, vendar nas poltika in mediji prepričujejo, da vidimo samo tisto, kar je slabo in zaradi tega postajamo malodušni.

    To se odrazi tudi v trgovinah in gostiščih. Čim spusti politika in mediji v javnost slabo vest, se ljudje takoj zaprejo med svoje zidove in gredo bistveno manj v trgovine in gostišča. To opazujem že nekaj časa in sem ugotovil, da obstoja ta medsebojna odvisnosti.

    Vpliv politike in medijev na razpoloženje ljudi je ogromen.
    Pri tem pa se žal pozablja na negativne posledice tega vpliva.

    Lahko bi bilo pa obratno. Lansirane novice so lahko takšne, da spodbudijo optimizem, jasno sliko kaj je potrebno storiti in zavest, da vse odvisi od naše zdrave samozavesti.

  5. Ne strinjam se z implicirano trditvijo, da zdrava družba ne more biti sekularna. Prav nasprotno, sekularanost je vrednota, ki drži skupaj EU.

    • Do določene mere ja. Namreč v tem smislu, da je omogočena verska svoboda. Bog nikogar ne sili, da veruje vanj.

      Vendar pa smo naredili napako, ko smo Boga povsem izgnali iz javnega življenja, potem se pa čudimo, da je toliko zla na svetu. Če ni Boga, je vse dovoljeno.

  6. Utrinki s popotovanja so poučni, ker ni treba, da bi za življenje v polnosti, v urejeni skupnosti, morali živeti v emigraciji. Nasprotno, članek nas poučuje, da argentiska država ni veliko prispevala k razpoloženju, ki ga je daleč od doma, a hkrati zares doma, zanosno doživljala Urška. Smisel primerjave torej ne more biti v svetobolju ali v tarnanju nad našo usodo – tako lahko denimo preberemo, da se naši mladi rojaki kakovostno poučujejo v slovenskih domovih in ob sobotah, avtorica pa to izkoristi za diskvalifikacijo domačega državnega šolstva – ampak v iskanju navdiha, vzora ali tudi samopotrditve. Vem namreč, da tudi v matici živijo številni kristjani, ki so zvesti Bogu in domovini, tako pa tudi jamstvo, da lahko z optimizmom zremo v prihodnost. Lani sem se s tako teto in mamico udeležil romanja po Sveti deželi in bolj od svetih krajev so nas prevzeli ostali popotniki, med njimi so namreč bili tudi svetniki.

  7. Sem v zadnjih letih spoznala dve Argentinki in enega Argentinca slovenskega porekla. Priselili so se nazaj v Slovenijo (že pred kakimi desetimi leti), tudi zato, da bi dokončno ubežali slovenski skupnosti v deželi ob Srebrni reki. Vsi mi zatrjujejo, da je ta skupnost ultrakonservativna, izključevalna in zatohla, še vedno se napaja iz obsedenega protikomunizma, sovraštva in revanšizma. Številni njeni pripadniki so pred desetletji aktivno sodelovali z vojaško diktaturo v Argentini in nekateri so tudi zločinci. Po njihovih besedah bi si večina (ne pa vsi!) njenih članov raje dala zvrtati luknjo v koleno, kot pa da bi priznali, recimo, da tudi v njihovih vrstah obstajajo geji, lezbijke, levičarji ipd., četudi morajo ti svojo takšno ali drugačno drugačnost skrbno skrivati, vsaj toliko časa, dokler se ne rešijo te nočne more po imenu slovenska skupnost v Argentini.

    Gojijo neko čudaško, arhaično, klerikalno slovenstvo 19. stoletja, ki je v matični domovini zgolj še marginalna subkultura (če sploh!) in upajo, da bomo tudi Slovenci v matični domovini prevzeli njihove zastarele poglede in navade. Tako, da ni nič čudnega, da se mladi, izobraženi in kozmopolitski argentinski Slovenci hitro samoizločajo iz te skupnosti, kot mi je povedala omenjena trojica. Jasno, samo tako lahko ohranijo zdravo pamet in pozitiven pogled na svet!

    • Vsaka skupnost ima svoje pluse in minuse. Kozmopolitizem DA, ne pa tudi izguba identitete.

      V ZDA, Kanadi in Avstraliji se je slovenska izseljenska skupnost ohranila v zelo majhnem številu glede na obseg priselitve. Otroci marsikaterega Slovenca ne govorijo več slovensko. V Argentini je drugače, pa kakorkoli že obrnemo zaradi vseh teh vojaških hunt, ki so tam bile na oblasti.

      • Pri tem je treba povedati, da so vojaške hunte pač manjše zlo od komunizma, ki je grozil Argentini.

        Seveda naši levaki pretiravajo v negativno smer, ko gre za desničarske diktatorje – isto glede Pinocheta v Chilu.

    • Tudi taki nestrpneži se najdejo, kot je Meta, ker jim ni všeč resnica, da so dejansko Slovenci v Argentini – tisto najboljše, kar smo pregnali leta 1945.

  8. Joj, Meta! Najprej, če bi se tako hitro samoizločali, potem ne bi bili več sploh skupnost. Pa so in še kakšna!
    To s priznavanjem gejev, pa ne vem kaj bi radi da drugi priznajo? A je to kakšno priznanje?
    Tudi jaz “ne priznavam” gejem, to pomeni, da jih nočem sramotit še bolj. Vam naprednim ateistom je sramotenje drugih in sebe normalno.

    Dajte tudi že ločit med kleriki in laiki da boste dojeli da klerikalci ne morejo obstajat. Da je to izmišljen pojem, brezveze. In tako dalje, dovolj bo, preveč.

    • Ohranjanje identite vsekakor, se pa sedaj postavlja vprašanja, katera je prava identiteta slovenskega naroda? Idealizirana in osnovana v preteklosti, kot jo doživljajo emigrantske skupnosti širom sveta, ali tista, ki se je razvijala na domačem ozemlju tekom pretresov 20. in 21. stoletja? Obstaja nek zanimiv dokumentarec o Slovencih v ZDA, in kako doživljajo Slovenijo kot tretja generacija emigrantov – nič kaj realno. Podobno je ugotavljal tudi avtor knjige Slovenija 1945, ko je intervjujiral Slovence, ki so se po osamosvojitvi vrnili v domovino po pol stoletja in so se jim porušile vse gojene predstave.

  9. Urška, hvala za izjemen prispevek.

    Ta prispevek o teh ljudeh nam je lahko v velik navdih kako prenoviti Slovenijo tukaj doma.

    Želim si, da bi bilo takšnih prispevkov na Časniku več, pa rajši malo manj politikantstva.

  10. Najprej cestitke avtorici Urski Makovec za izreden clanek.
    Zelim, pa tistim, ki ne poznate argentinsko skupnost v Argentini, da jo obiscete, spoznate in preverite resnice, ki so v tem prispevku napisane.
    Lep pozdrav!

Comments are closed.