Na čem graditi zdravo Slovenijo?

Opazujem precejšnjo bedo slovenske družbe na mnogih področjih in se predvsem sprašujem, kaj storiti, da čez deset, dvajset let ne bo še vedno tako, kot je danes, ampak bolje. Trenutne politične mahinacije so zunaj mojega dometa in jih bodo morali reševati predvsem drugi, na dolgi rok pa je marsikaj v rokah vseh nas.

V tem duhu sem doživljala tudi svoj obisk slovenske skupnosti v Argentini konec minulega leta. Ni bil prvi (in – če bo Bog dal – gotovo ne zadnji), zato lahko rečem, da ne gre za »ljubezen na prvi pogled« ali čustveno poveličevanje neke »eksotične vrste Slovencev« tam čez Lužo. Na podlagi zdaj že večletnega stika z našo politično emigracijo lahko najdem veliko odgovorov na vprašanje, zakaj je pri nas tako in pri njih drugače.

Biti med našimi ljudmi v Argentini je kot biti doma. Zares doma. Ali na pravem oddihu, na duhovnih vajah. Ne potrebuješ filtrov, ne ko govoriš ne ko poslušaš, ker veš, da vsaj v temeljih nič od slišanega ne nasprotuje tvojim prepričanjem. Lahko le srkaš domoljubje, lepo slovenščino, veselje do življenja, svežino, se polniš z njihovo duhovno in intelektualno močjo. Od kod vse to?

1.        Poznavanje zgodovine

Pa ne le, da se jo učijo v slovenskih sobotnih šolah, ampak o njej poslušajo tudi od svojih starih staršev, se zavedajo njene pomembnosti za prihodnost. Ne govorim le o poznavanju resnice glede dogajanja med drugo svetovno vojno in po njej. Govorim o celotni slovenski zgodovini, iz katere je rastel slovenski značaj. Vsak pozna rojstne kraje svojih starih staršev, svoj rodovnik, življenjske zgodbe svojih prednikov. Tako ve, od kod prihaja in kdo pravzaprav je, in zato tudi, kam lahko gre.

2.        Odpuščanje

Politični emigraciji je bila odvzeta domovina, zaradi pobojev in izseljevanja je marsikdo ostal brez družine. Razlogov za žalost, travme, pesimizem in zamere gotovo ni manjkalo. Pa ničesar od tega ni čutiti. Mogoče le žalost, ko govorijo o stanju duha v Sloveniji. Sicer pa se od njih lahko učim, kaj za kristjana pomeni vstali Kristus – zmaga življenja nad smrtjo, odpuščanje namesto zamer, veselje namesto sovraštva, svoboda namesto zagrenjenosti. Če bi v Sloveniji ljudem dali orožje, bi me zelo skrbelo, da ga ne bi kdo tudi uporabil, tam pa je jasno, da se ga ne bi dotaknili, čeprav bi pred njimi stali njihovi krvniki.

3.        Skupni temelji

Slovenska skupnost v Argentini stoji na enotnih temeljih – črpa iz poznavanja resnice o slovenski zgodovini, zvestobe slovenstvu in trdnosti v veri. Morda je nekoč k enotnosti prispeval tudi komunizem kot zunanji sovražnik, a ga že dobrih dvajset let (vsaj formalno) ni več. Danes je očitno, da bi že propadla, če bi bila to njena edina vez. A skupnost živi dalje, ker je že od nekdaj živela zaradi višjih vrednot.

V Sloveniji imam vedno občutek, da sem v minusu. Karkoli začnem, se moram najprej izkopati iz blata, šele nato pa lahko gradim nekaj novega. Zapletamo se z najosnovnejšimi vprašanji, ki nam bi morala biti že zdavnaj jasna, če želimo kaj ustvarjati, zato ne pridemo nikamor. Če pa so, nasprotno, temelji vsem jasni, izhodišča nesporna, se lahko ustvarja. Nikakor ne morem reči, da med rojaki v Argentini ni razprtij, a ko govorijo o zgodovinskih, verskih, moralnih, domovinskih vprašanjih, so stvari jasne. Različnost mnenj, ki se pojavlja, je kvečjemu ustvarjalna – spodbuja zdravo tekmovalnost in inovativnost.

4.        Organiziranost

Po eni strani se zdi, da so naši rojaki ob prihodu v Argentino preprosto »čutili«, kaj vse potrebujejo, da bo skupnost zaživela in se ohranila, po drugi strani pa dobimo vtis, da je bilo vse skrbno načrtovano. Šolski sistem, mladinske organizacije, politična dejavnost, šport, kultura – nič se ni zgodilo kar tako, zato je nepošteno govoriti o »argentinskem čudežu«. Ni čudež, je sad trdega, vestnega, odgovornega dela.

Pomemben vidik organiziranosti pa je tudi dejstvo, da se tisti, ki so vključeni v te organizacije »spontano« učijo prevzemati odgovornost, delati v skupini, voditi, nastopati, pogajati se, delati za skupno dobro, strateško misliti, … Iz takih struktur rastejo odgovorni državljani.

5.        Šolstvo

Dobro šolstvo je temelj vsake skupnosti. Ob sobotah se od vrtca do srednje šole otroci in mladostniki zbirajo po slovenskih domovih. Pouk začnejo vsi skupaj – s slovensko in argentinsko himno ter dviganjem zastav. Potem jih čakajo slovenščina, slovenska zgodovina, verouk, petje, zemljepis Slovenije, etnografija, filozofija, svetovni nazori, retorika, … Primerjave z našim šolstvom si raje ne privoščim.

6.        Človek je telo, duh, duša

Ni treba posebej govoriti o mnogih dejavnostih, ki potekajo v slovenski skupnosti. Njeni voditelji niso hoteli ustvarjati elit ali je paralizirati s poudarjanjem le ene od komponent človeške osebnosti, ampak so razvijali vse razsežnosti in potenciale, vzgajali celotno družbo.

7.        Relativna zaprtost

Pogost je očitek, da je skupnost zaprta – najprej za Neslovence, pa tudi za ljudi, ki niso čisto po njenih merilih. Mislim, da deloma drži, a le to jo ohranja pri življenju. Samo poglejmo na primer Nemčijo, ki je že ugotovila, da jo pretirana odprtost vodi v pogubo. Jasno je, da vsesplošno sprejemanje vsega, kar »pride mimo«, ni sprejemljivo. Samo določena mera pravil in omejitev lahko zagotovi red in napredek. Ob tem je treba poudariti, da v skupnosti najdemo veliko število narodnostno mešanih zakonov, ki se odlično vključujejo, kar dokazuje, da ne gre za a priori odklanjanje drugih. Mnogim pa delovanje skupnosti in njena (delno toga) pravila ne ustrezajo, zato so jo zapustili, pa so kljub temu odlični ljudje, odlični Slovenci.

8.        Inteligenca

Politična emigracija je imela to srečo, da so z njo odšli tako rekoč vsi preživeli slovenski izobraženci. Ti so s svojim znanjem in modrostjo lahko držali skupnost pokonci, jo organizirali in vodili do danes. Ni manjkalo ne filozofske podlage ne duhovne oskrbe ne podjetniške žilice. Zdi se mi, da so odlično združili tradicijo z izzivi sodobne družbe, saj je zastarelost v jeziku in navadah le stereotip, ki ga imamo o politični emigraciji. Rekla bi, da gre bolj za konservativnost, ki nam v domovini sploh ne bi škodila. In predvsem, voditelji skupnosti so videli ne le štiri leta naprej, niti ne samo do svoje smrti, ampak so imeli pravo, dolgoročno vizijo za skupnost.

9.        Velike družine

Dr. Iva Keržeta smo na oktobrskem Zboru kristjanov na Otočcu lahko slišali govoriti o nuji, da bi imela vsaka dobra slovenska družina vsaj pet otrok. Tega se med Slovenci v Argentini niso zavedli šele sedaj ob črnih demografskih trendih v svetu, ampak je bil to sad logičnega razmisleka, zdrave pameti, preprostega ekonomskega izračuna, če želite. Sodobni trendi so sicer tudi med njimi zmanjšali družine, a kljub vsemu še vedno ostajajo daleč nad povprečjem.

10.    Zvestoba Bogu in domovini

Krona bitja, delovanja in obstoja slovenske skupnosti v Argentini je zagotovo zvestoba – Bogu in slovenstvu. Moti se, kdor še vedno misli, da je Argentina krščanska država. Nemorala in pranje možganov sta tam v nekaterih vidikih že presegla tovrstne »dosežke« v Sloveniji. Zvestoba krščanskemu izročilu tako ni samoumevna, ampak pravi biser v sicer razvrednoteni družbi. V državi, kjer kriminal in korupcija dobivata razsežnosti, ki si jih pri nas k sreči še ne znamo niti predstavljati, so Slovenci zgled delavnosti, vestnosti, odgovornosti. So najboljši ambasadorji Slovenije, ki je ne nosijo le na dresih naše nogometne reprezentance, ampak tudi na ustih in predvsem v srcu.

Ne gre se slepiti, da se tudi naše skupnosti po svetu ne soočajo s premnogimi težavami. Na tem svetu pač ni popolnosti, ni nebes. A kratko sem skušala pokazati, da je tudi slovenska družba lahko uspešna in polna življenja. Če seveda ne pusti, da jo zgodovina zasužnjuje. Če v Sloveniji zaradi ideološke ujetosti marsikdaj ne zmoremo razločevati, kaj je resnica in na čem graditi, postane ob duhu, ki veje med našimi rojaki v Argentini, to popolnoma jasno.

Foto: Urška Makovec