»Na Balkanu ništa novo«, ali pač?

Foto: Wikipedia.
Foto: Wikipedia.

Že davno so minili časi, ko je imelo politično dogajanje v Beogradu znaten vpliv na Slovenijo. Tudi sinočnji razplet izrednih parlamentarnih volitev je za Slovenijo bolj kot ne politična zanimivost iz starejšim generacijam znanih krajev. Če ne politično, pa je Srbija gospodarsko za Slovenijo še vedno zelo pomembna. Slovenski izvoz v Srbijo presega izvoz v sosednjo Madžarsko in na je primer dvakrat večji kot na mnogo večje tržišče Romunije. Srbija je takoj za Hrvaško druga država po obsegu slovenskih izhodnih tujih neposrednih naložb. Zaradi razmeroma dobre prometne povezanosti z EU, dobrih političnih odnosov z Rusijo in Kitajsko ter poceni delovne sile, bo tudi v prihodnje zanimiva za naložbe slovenskih proizvodnih podjetji. Kot destinacija za tuje naložbe bo po volitvah še bolj zanimiva, saj je Vučić, ki se zavzema za čim hitrejši vstop Srbije v EU in je tujim naložbam zelo naklonjen, dobil praktično proste roke za vladanje v naslednjem mandatu.

380 evrov neto

Preden analiziramo izid včerajšnjih volitev, ostanimo še malo pri srbskem gospodarstvu. Življenjski standard v Srbiji je slab. Povprečna neto plača je v začetku leta je znašala približno 380 evrov (v Sloveniji okoli 1.000 evrov in na Hrvaškem 745 evrov). Gospodarska rast se po krizi le počasi vrača v Srbijo, lani je znašala 0,8% BDP, za letos napovedujejo skromnih 1,6%. Za razliko od bogatejših nekdanjih jugoslovanskih republik ima Srbija znaten primanjkljaj v plačilni bilanci s tujino, ki ga krpa s tujimi investicijami in posojili. Pred volitvami je Mednarodni denarni sklad Srbiji odobril posojilo v višini 1,2, milijarde evrov v zameno za bolj radikalne reformne ukrepe, predvsem na področju obvladovanja izdatkov javnega sektorja. Za razliko od Grčije so srbske javnofinančne težave obvladljive, a le če bodo javni izdatki in posledično tudi življenjski standard velikega dela Srbov rasli počasneje kot BDP. Občutek brezperspektivnosti pri mladih, izobraženih in pro-zahodno usmerjenih Srbih se bo po sedanjih volitvah še okrepil. Obet članstva v EU je zanje preveč oddaljen in negotov.

Srbija je imela v preteklosti veliko spretnih politikov in Aleksandar Vučić je gotovo eden takih. Spretnost v spregi z brezobzirnostjo pomaga pri vzdrževanju oblasti in moči, a za vladani narod tak način vladanja pogosto ni pot k blaginji. Rezultat volitev daje Vučiću podobno politično moč kot jo imajo Orban ali celo Putin in Erdogan. Primerjava je na nek način nehvaležna, saj Srbija ni tako pomembna država kot države ki jih vodijo omenjeni mogočneži. A prav zaradi relativne nepomembnosti Srbije v globalnem smislu, bi morebitna zloraba na zadnjih volitvah pridobljene moči zgolj pahnila Srbijo v izolacijo.

Brez resne opozicije

V naslednjih letih bo opozicija še bolj razbita kot doslej. Šešelj bo retorično sicer glasen nasprotnik Vlade, a edina posledica njegovih eskapad bo, da bo odvzemal medijsko pozornost od drugih morda konstruktivnih potez preostalih opozicijskih strank. SPS, nekdanja stranka Slobodana Miloševića ter dosedanja koalicijska stranka Vučičevih narodnjakov je ujeta v času in prostoru. Če jo bo Vučić vzel v koalicijo bo poslušen član koalicije, če bodo v opoziciji, bodo konstruktivna opozicija. Za tiste Srbe, ki so veliko svoje energije vložili v padec Miloševićevega režima, je posebej veliko razočaranje, da so ključni politiki treh največjih strank bili nekoč koalicijski partnerji oblasti Slobodana Miloševića.

Potencial, da morda kdaj v prihodnje postaneta resna politična sila imata koalicija DSS-Dveri (če bo sploh prišla v parlament) in gibanje »Dosta je bilo« bivšega gospodarskega ministra Saše Radulovića. DSS-Dveri so desni nacionalisti, ki jim bo začel pihati veter v jadra ko bo moral Vučić na poti v Evropo sklepati kompromise s kosovskimi Albanci in Hrvati. »Dosta je bilo« pa je srbska verzija na strokovnjaški gospodarski program naslonjene sredinske stranke. Nekaj podobnega kar je poskušal pri nas Virant s svojo DLGV in kar je uspelo Petrovu na Hrvaškem s koalicijo Most. Volilni triumf Vučičevih naprednjakov dopolnjuje njivo uspeh na pokrajinskih volitvah v Vojvodini, kjer bodo odslej tudi suvereno vladali.

Dolgoročno več koristi od EU in Kitajcev kot od Rusov

Ko je Aleksander Vučić šel v Srebrenico, so ga obmetavali s kamenjem. Ko bo šel v Bruselj, bo deležen hrvaškega diplomatskega spotikanja. »Sve se vrača sve se plaća« bi rekli ciniki. A vsaj dva razloga sta, da je članstvo Srbije v Evropski uniji na obzorju. Prvi je Makedonija, ki je pomemben branik Evrope pred migrantskim valom in za svojo notranjo stabilnost potrebuje realno upanje za članstvo v EU. Če se dopusti, da lahko sosedje preprečujejo vstop Srbom v EU, potem tudi Makedonijo čaka trnova pot. Drugi razlog so države katerih podjetja investirajo v Srbijo. Poleg evropskih držav (kot so Italija, Avstrija in nenazadnje Slovenija), ki so v Srbijo vlagale predvsem zaradi poceni resursov, so sedaj na srbski naložbeni sceni Arabski emirati in Kitajska. Ti dve državi stavita na pridobitev strateških gospodarskih pozicij v bodoči članici EU. Več kot je tujih naložb, manj je za države iz katerih prihajajo vlagatelji sprejemljiv politični in gospodarski kaos v državi, ki bi ga sprožil dokončni propad približevanja EU.

Kaj pa tesnejša povezava z Rusijo? Pri sodelovanju med Srbijo in Rusijo gre predvsem za emocije in politične deklaracije, gospodarsko pa ta povezava prinaša bolj obrobne koristi. Prvič, ker Rusi niso kdo ve kako družbeno odgovorni in poslovno uspešni vlagatelji v tujino in drugič, ker srbski izvoz v Rusijo pogosto ni konkurenčen. Lep primer za to je padec srbskega izvoza v Rusijo v prvem polletju 2015 za 300 milijonov evrov in to kljub uvedbi sankcij EU proti Rusiji, ki srbskih podjetji ne zadevajo.

Srbi so torej na včerajšnjih volitvah glasovali za stabilnost. Stabilnost so tudi dobili in sicer v obliki drobnih korakov približevanja EU zabeljenih z nacionalistično retoriko za domačo rabo.