»Na Balkanu ništa novo«, ali pač?

24
Foto: Wikipedia.
Foto: Wikipedia.

Že davno so minili časi, ko je imelo politično dogajanje v Beogradu znaten vpliv na Slovenijo. Tudi sinočnji razplet izrednih parlamentarnih volitev je za Slovenijo bolj kot ne politična zanimivost iz starejšim generacijam znanih krajev. Če ne politično, pa je Srbija gospodarsko za Slovenijo še vedno zelo pomembna. Slovenski izvoz v Srbijo presega izvoz v sosednjo Madžarsko in na je primer dvakrat večji kot na mnogo večje tržišče Romunije. Srbija je takoj za Hrvaško druga država po obsegu slovenskih izhodnih tujih neposrednih naložb. Zaradi razmeroma dobre prometne povezanosti z EU, dobrih političnih odnosov z Rusijo in Kitajsko ter poceni delovne sile, bo tudi v prihodnje zanimiva za naložbe slovenskih proizvodnih podjetji. Kot destinacija za tuje naložbe bo po volitvah še bolj zanimiva, saj je Vučić, ki se zavzema za čim hitrejši vstop Srbije v EU in je tujim naložbam zelo naklonjen, dobil praktično proste roke za vladanje v naslednjem mandatu.

380 evrov neto

Preden analiziramo izid včerajšnjih volitev, ostanimo še malo pri srbskem gospodarstvu. Življenjski standard v Srbiji je slab. Povprečna neto plača je v začetku leta je znašala približno 380 evrov (v Sloveniji okoli 1.000 evrov in na Hrvaškem 745 evrov). Gospodarska rast se po krizi le počasi vrača v Srbijo, lani je znašala 0,8% BDP, za letos napovedujejo skromnih 1,6%. Za razliko od bogatejših nekdanjih jugoslovanskih republik ima Srbija znaten primanjkljaj v plačilni bilanci s tujino, ki ga krpa s tujimi investicijami in posojili. Pred volitvami je Mednarodni denarni sklad Srbiji odobril posojilo v višini 1,2, milijarde evrov v zameno za bolj radikalne reformne ukrepe, predvsem na področju obvladovanja izdatkov javnega sektorja. Za razliko od Grčije so srbske javnofinančne težave obvladljive, a le če bodo javni izdatki in posledično tudi življenjski standard velikega dela Srbov rasli počasneje kot BDP. Občutek brezperspektivnosti pri mladih, izobraženih in pro-zahodno usmerjenih Srbih se bo po sedanjih volitvah še okrepil. Obet članstva v EU je zanje preveč oddaljen in negotov.

Srbija je imela v preteklosti veliko spretnih politikov in Aleksandar Vučić je gotovo eden takih. Spretnost v spregi z brezobzirnostjo pomaga pri vzdrževanju oblasti in moči, a za vladani narod tak način vladanja pogosto ni pot k blaginji. Rezultat volitev daje Vučiću podobno politično moč kot jo imajo Orban ali celo Putin in Erdogan. Primerjava je na nek način nehvaležna, saj Srbija ni tako pomembna država kot države ki jih vodijo omenjeni mogočneži. A prav zaradi relativne nepomembnosti Srbije v globalnem smislu, bi morebitna zloraba na zadnjih volitvah pridobljene moči zgolj pahnila Srbijo v izolacijo.

Brez resne opozicije

V naslednjih letih bo opozicija še bolj razbita kot doslej. Šešelj bo retorično sicer glasen nasprotnik Vlade, a edina posledica njegovih eskapad bo, da bo odvzemal medijsko pozornost od drugih morda konstruktivnih potez preostalih opozicijskih strank. SPS, nekdanja stranka Slobodana Miloševića ter dosedanja koalicijska stranka Vučičevih narodnjakov je ujeta v času in prostoru. Če jo bo Vučić vzel v koalicijo bo poslušen član koalicije, če bodo v opoziciji, bodo konstruktivna opozicija. Za tiste Srbe, ki so veliko svoje energije vložili v padec Miloševićevega režima, je posebej veliko razočaranje, da so ključni politiki treh največjih strank bili nekoč koalicijski partnerji oblasti Slobodana Miloševića.

Potencial, da morda kdaj v prihodnje postaneta resna politična sila imata koalicija DSS-Dveri (če bo sploh prišla v parlament) in gibanje »Dosta je bilo« bivšega gospodarskega ministra Saše Radulovića. DSS-Dveri so desni nacionalisti, ki jim bo začel pihati veter v jadra ko bo moral Vučić na poti v Evropo sklepati kompromise s kosovskimi Albanci in Hrvati. »Dosta je bilo« pa je srbska verzija na strokovnjaški gospodarski program naslonjene sredinske stranke. Nekaj podobnega kar je poskušal pri nas Virant s svojo DLGV in kar je uspelo Petrovu na Hrvaškem s koalicijo Most. Volilni triumf Vučičevih naprednjakov dopolnjuje njivo uspeh na pokrajinskih volitvah v Vojvodini, kjer bodo odslej tudi suvereno vladali.

Dolgoročno več koristi od EU in Kitajcev kot od Rusov

Ko je Aleksander Vučić šel v Srebrenico, so ga obmetavali s kamenjem. Ko bo šel v Bruselj, bo deležen hrvaškega diplomatskega spotikanja. »Sve se vrača sve se plaća« bi rekli ciniki. A vsaj dva razloga sta, da je članstvo Srbije v Evropski uniji na obzorju. Prvi je Makedonija, ki je pomemben branik Evrope pred migrantskim valom in za svojo notranjo stabilnost potrebuje realno upanje za članstvo v EU. Če se dopusti, da lahko sosedje preprečujejo vstop Srbom v EU, potem tudi Makedonijo čaka trnova pot. Drugi razlog so države katerih podjetja investirajo v Srbijo. Poleg evropskih držav (kot so Italija, Avstrija in nenazadnje Slovenija), ki so v Srbijo vlagale predvsem zaradi poceni resursov, so sedaj na srbski naložbeni sceni Arabski emirati in Kitajska. Ti dve državi stavita na pridobitev strateških gospodarskih pozicij v bodoči članici EU. Več kot je tujih naložb, manj je za države iz katerih prihajajo vlagatelji sprejemljiv politični in gospodarski kaos v državi, ki bi ga sprožil dokončni propad približevanja EU.

Kaj pa tesnejša povezava z Rusijo? Pri sodelovanju med Srbijo in Rusijo gre predvsem za emocije in politične deklaracije, gospodarsko pa ta povezava prinaša bolj obrobne koristi. Prvič, ker Rusi niso kdo ve kako družbeno odgovorni in poslovno uspešni vlagatelji v tujino in drugič, ker srbski izvoz v Rusijo pogosto ni konkurenčen. Lep primer za to je padec srbskega izvoza v Rusijo v prvem polletju 2015 za 300 milijonov evrov in to kljub uvedbi sankcij EU proti Rusiji, ki srbskih podjetji ne zadevajo.

Srbi so torej na včerajšnjih volitvah glasovali za stabilnost. Stabilnost so tudi dobili in sicer v obliki drobnih korakov približevanja EU zabeljenih z nacionalistično retoriko za domačo rabo.

24 KOMENTARJI

  1. Meni je bizarno, da je v slovenskih medijih očitno več interesa za volitve v Srbiji kot za volitve v sosednji Avstriji. Dobro, od večinskih medijev spremljam kolikor-toliko samo še nacionalno TV in spletno Delo. A predvidevam, da tudi v drugih medijih ni bistveno drugače.

    Volitve niso izoliran primer. Dopisniška mreža kaže isto. Ukinjena dopisniška mesta na Dunaju. In v Zagrebu. Obenem pa striktno varovanje dopisništev v Beogradu. Nacionalna TV hiša ima tako zdaj že 2 “eksperta” za poročanje iz Srbije, na Hrvaško sem in tja pošljejo Brežičanko, v Avstrijo pa Korošca. Ukrajino pa pokrivajo iz Moskve.

    Čudna medijska politika. Kaj stoji za njo?

  2. Zadnjič sem zapisal, kako je bil Otto von Habsburg, veliki demokrat in Evropejec, nenaklonjen pretiranemu širjenju EU na vzhod- nasprotoval je izrecno ideji širitve v Rusijo, Turčijo, tudi Ukrajino.

    Zanimivo, tudi srbski politiki in njenem zbližanju z Evropo ni bil naklonjen, tu je bilo čutiti ( sicer niti ne, nikoli ni zagovarjal vrnitve k monarhizmu, npr.) neko zgodovinsko pezo odnosa Habsuržanov. Lahko bi rekli simptom ” Gavrilo Princip”.

    Sam sem tu bližje Kovaču kot pokojnemu Habsburgu. Verjetno bi bilo dobro imeti cel zahodni Balkan v EU. Kdaj in pod kakšnimi pogoji, je pa vprašanje.

  3. Takoj po osamosvojitvi je bilo mnogim jasno, da je Sloveniji škodljivo biti v kakršnikoli zvezi s Srbijo, kjti nič ne kaže, da bodo kdaj preboleli kompleks nebeškega naroda. Vključitev Srbije v EU ima morda ekonomsko podlago, a vseeno upam, da se bo zgodila čim kasneje ali sploh ne. Srbija in Balkan ostajata sod smodnika. Iz soda smodnika je treba odstraniti vžigalno vrvico, nikakor pa si soda smodnika ne želimo imeti v svoji hiši.

  4. “Če se dopusti, da lahko sosedje preprečujejo vstop Srbom v EU, potem tudi Makedonijo čaka trnova pot. ”

    Pravila so znana. Kako, če se dopusti? A niso države članice enakopravne? ALi mora kdo Hrvaški dati dovoljenje?

  5. S Srbijo je dobro imeti prijateljske odnose, ker nam ni sovražna, kot je Hrvaška. Po principu sovražnikov sovražnik je moj prijatelj, se laže vzdržuje neke vrste ravnotežje. Čeprav ni jasno, zakaj smo tak trn v peti Hrvaški, da nam niti nekaj vedric morja ne privoščijo in da so jim po znanih anketah ljubši Srbi, s katerimi so se pobijali, kot Slovenci, s katerimi niso nikdar imeli sporov. Tudi gospodarstvi sta komplementarni in slovenski izdelki uživajo tam velik ugled, le z denarjem je treba zaradi levantinske zvijačnosti biti zelo oprezen.

  6. Ojoj, kakšno izražanje. Prijatelji so tisti, ki so sovražniki naših sovražnikov. 🙁

    Ne bi se čudil, če nekateri naši novinarji tudi tako razmišljajo. Ulčar-Cvelbarjeva z nacionalke, brežiška nova poročevalka iz sosednje države, se non-stop kislo drži in zbada Hrvate. Dejan Vodovnik nima drugega dela, kot da poseda po kavarnah in pripisuje Hrvatom filoustaštvo in jih zasmehuje, kako zanič da so.

    Beograjski dopisniki pa sama hvala Srbiji in Srbom. Čeprav imajo v Srbiji plače, ki so manj od polovice hrvaških, npr. Ob včerajšnjih volitvah so intervjuvali ljudi in v naš Dnevnik prenašali, kako ti pozdravljajo Slovence. Kot da nimajo s čim važnejšim zapolnit Dnevnika kot s tem, kateri naključno mimoidoči v ekran koga pozdravlja. Smešno.

    Če ne bi bilo tudi žalostno. Vsa ta srbska politična garnitura od Vučića preko Dačića do seveda Šešlja ( treh vodilnih strank torej po zadnjih volitvah)so bili osebno sami vojni hujskači in podporniki vojne, zaradi katere je pred 20 leti stradalo milijone žrtev, eni kot begunci, drugi kot logoraši, ženske kot množično posiljevane in 200.000 pobitih.

    Slovenski novinarji, novinarke nam hrvaške politike blatijo, češ da ne obsodijo ustaštva ( čeprav so rojeni davno po koncu vojne in zlomu ustaštva), kot da je to usodno pomembno, kdo se bolj bolj zaklinjal proti ustaštvu, istočasno pa hvalijo in predstavljajo kot absolutno nesporne srbske vojne hujskače, ki imajo na vesti ohohoho konkretnih življenj in uničenih usod! In so zdaj še očitni avtokrati na oblasti. Abotnost do konca!

    Kot je aboten Jelinčič, ki gre v Beograd k Šešlju podpisat sporazum o sodelovanju med strankama. K temu prototipu totalnega psihopata v politiki in prvovrstnemu vojnemu zločincu!

    In potem tudi naš komentator tule piše, dajmo prijateljevat z vojnimi zločinci, saj so sovražniki naših sovražnikov. Ki da nam, ti zadnji namreč, grozno, nočejo podariti par veder morske vode.

    Kot da smo mi kot nacija kdaj komu kaj podarili. Večina tukajšnjih ljudi niti enega begunca na celo državo ne bi bila pripravljena sprejeti.

  7. “K temu prototipu totalnega psihopata v politiki in prvovrstnemu vojnemu zločincu!”

    Očitno ga je sodišče oprostilo; torej formalno ni kriv in je nedolžen. Tako kot Ivan pri Patriji, če uporabljamo za vse enake vatle.

  8. Točno kot nacija smo vsakemu sosedu podarili precej teritorija in našega prebivalstva. Nazadnje se to dogaja v zvezi s Hrvaško!
    Vsem so znane ankete na Hrvaškem, ki navajajo, da smo med Hrvati najbolj nepriljubljena nacija in da bi raje imeli za soseda tradicionalno sovražnega Srba, kot Slovenca, s katerim niso nikdar v zgodovini imel sporov, kaj šele vojskovanj.
    Vsi Srbi niso zločinci, prav tako kot vsi Hrvati niso nedolžni.
    Politika je pač ku… in če je Hrvaška do Slovenije sovražna, ne vidim razloga, zakaj ne bi bila Slovenija prijateljska s Srbijo, ki pač ne mara Hrvatov, do Slovenije pa nima nobenih zahtev.

    • Mi smo krepko izgubili na kredibilnosti. Izbrisani, varčevalci, nuklearka, ….
      Tudi nasploh se nas tujci izogibajo, v loku. Čeprav bolj molče.

  9. 90% averzije in sovražnosti med sosedi, med Slovenci in Hrvati so ustvarili neodgovorni mediji na obeh straneh meje in nima ne realne osnove, ne smiselnosti. In enako recimo znotraj države 90% averzije in nezaupanja do poklica, ki mu Sarkazem pripada. Skoraj bi pričakoval, da imenovani takim stvarem ne naseda, ampak zmeraj očitno obstaja prostor za razočaranja.

  10. Ocenjujem, da so okoli 90% averzije in sovražnosti med sosedama, med Slovenci in Hrvati, ustvarili neodgovorni mediji na obeh straneh meje in nima ne realne osnove, ne smiselnosti. In enako recimo znotraj države 90% averzije in nezaupanja do poklica, ki mu Sarkazem pripada. Skoraj bi pričakoval, da imenovani takim stvarem ne naseda, ampak zmeraj očitno obstaja priložnost za razočaranja.

    • Se opravičujem za 2 kratno objavo. Komentarja mi ni sprejelo, nato še enkrat ne, ker da je podvojen, nato sem ga spremenil in ga spet ni sprejelo. No, zdaj sta pa dva, jaz pa kot bimbo. 🙁

  11. Administrator,
    nekaj čudnega se dogaja s prijavami na Časnik: po prijavi se izpiše uporabniško ime nekoga drugega, npr. meni se je najprej izpisalo ‘prijavljen si kot IF’, potem ‘prijavljen si kot Marko Mehle’, trenutno pa mi piše ‘prijavljen si kot Mali Martin’. V resnici pa se vedno prijavljam kot Vanja.

    So morda hekerji napadli portal?

    Za vsa pojasnila se vnaprej zahvaljujem.

    • Bilo bi čudno, če ne bi bil noben napad heckerjev. In sicer zaradi mene in gospoda Pavla. Vi, gospa Vanja pa gospoda Zdravko, IF, Martin … niste nevarni Novemu svetovnemu redu!
      🙂 🙂 🙂 🙂 🙂 🙂
      🙂 🙂 🙂 🙂 🙂 🙂
      🙂 🙂 🙂 🙂 🙂 🙂
      🙂 🙂 🙂 🙂 🙂 🙂
      🙂 🙂 🙂 🙂 🙂 🙂
      🙂 🙂 🙂 🙂 🙂 🙂

  12. Po poslanem prejšnjem komentarju mi zdaj nad okencem za komentiranje piše ‘Prijavljen si kot Vanja’, kakor je tudi edino pravilno.

  13. Vem, da komentar v zvezi z uporabniško izkušnjo na Časniku vsebinsko ne spada pod ta članek, ker pa se mi zdi novo odkritje zanimivo in menim, da marsikateri uporabnik ne ve za uporabniške možnosti (kot tudi jaz nisem), jih spodaj nekaj navajam 🙂

    Zaradi čudnih pojavov ob prijavi mi je prišlo na misel malo pobrskati po svojem uporabniškem profilu.

    Pod napisom ‘Časnik’ zgoraj levo se izpiše ‘Nadzorna plošča’. Po kliku na ‘Nadzorno ploščo’ se odpre seznam, na njem je tudi rubrika ‘Komentarji’.

    Po kliku na ‘Komentarje’ se spet odprejo podrubrike, med njimi ‘Trash’.
    In prav tam se nahaja presenetljiva najdba: v tej rubriki so očitno zbrani izginuli komentarji, ki kljub korektno izvedenemu postopku pošiljanja, niso bili objavljeni.

    Ne le moji, tam so tudi neuspešno poslani komentarji ostalih uporabnikov, ki so se morda enako kot jaz čudili, zakaj se nekateri komentarji ne pojavijo med objavami. Določeni uporabniki so najbrž večkrat poskušali poslati isti komentar, saj so vsi neuspešni poskusi shranjeni med ‘smetmi’ 🙂

    Zakaj so bili ti komentarji, namesto med objave dostavljeni med ‘Trash’, pa še vedno ne vem. Ne verjamem, da gre za posege administratorja, ker ob trenutku izginotja komentarjev ni nič pisalo ‘vaš komentar čaka na odobritev’ (ali nekaj podobnega). No, samo toliko kot zanimivost 🙂

    Hvala za vašo pozornost 🙂

  14. Gospod IF, nisem pisal o medsebojni averziji, zame še sploh ne velja, ker imam vikend v Istri, Slovenci pa množično hodimo na Hrvaško. Pisal sem o sovražnosti Hrvatov in hrvaške politike do nas, kar je z objavljenimi anketami dokazljivo. Zakaj je tako, nikomur pri nas ni jasno, ker nobenemu Hrvatu nismo skrivili lasu, še najmanj mi, navadni ljudje. Je pa možno, da na skrivaj premlevajo komunistične povojne poboje. Če je tako, imajo popolnoma prav. Te svinjarije sovražim tudi jaz. Torej vaše teorije o medsebojni averziji, ki so jo vzpodbudili mediji, ne držijo.
    Kar se pa mojega poklica tiče, je vaš udarec zelo nizek, vendar pa zgrešen. Sam sem namreč že zelo dolgo hudo kritičen do nekaterih svojih kolegov, njihovega obnašanja, malomarnosti in predvsem pohlepa. Nekoč so se napihovali, da je naša medicina v evropskem ali svetovnem vrhu in crkljali diktatorja, se klanjali šefu udbe, zdaj pa padajo okostnjaki iz omar, nihče pa ne odstopi ali se posuje vsaj s pepelom.

    • O obeh delih imava očitno različna mnenja. O drugem niti ne bom, ker ni tu tema, o prvem pa: moj vtis in izkušnja, da je med Slovenci več sovražnih in nevoščljivih do Hrvatov kot obratno. Pri Hrvatih je več ignorantskih do Slovencev kot obratno. Realno imajo oni s Srbi mnogo hujše “neporavnane račune”.

      Zaenkrat težko argumetiramo nejevoljo do Hrvatov s tem, da bi bili oni neutemeljeno krivični ali brez razloga naperjeni proti nam. Kot Zdravko zgoraj omeni, vse spore pred mednarodnimi sodišči z njimi smo do zdaj še izgubili. Skoraj ne dvomim, da ne bomo izgubili tudi pri arbitraži na način, da bo zaradi početja naših sodišče razpuščeno. Seveda, najlažje bo nekritično reagirati v smislu, mi ubogi dobri Slovenci, cel svet se je zarotil proti nam.

  15. Dober članek. Manjkajo mi podatki in primerjave gospodarskih in DAVČNIH pokazateljev in primerjav s Slovenijo.

    Drugače pa se strinjam, da je Hrvaška največji trn v peti slovenski mafiji, kar se vidi v medijih, ki “levi” in “desni” skušajo Hrvaško čim bolj demonizirati.

    • Hrvaški je uspel preboj. Novi politiki v Mostu so potegnili Hrvaško iz levega in desnega mafijskega fevdalizma, statiranja in ugrabljanja država zgolj za korist svoje mafije.

Comments are closed.