N. Zavašnik, Socialni teden: V iskanju dialoga z brezdomci

Kako jih razumeti, kako se jim približati, kako jim pomagati?

Brezdomec. V kakšen dialog vstopam z njim? Ga razumem ali obsojam? Zakaj pije? Zakaj ne dela? Zakaj kriči in se pretepa? Zakaj urinira sredi Prešernovega trga? Zakaj se ne zmeni za poglede mimoidočih? Se res ne zmeni? S tem vedénjem včasih vedé, včasih névede, kliče na pomoč.

Brezdomec je človek, ki je izgubil vero v svoje dostojanstvo, torej v to, da ima vrednost človeka. Izgubil jo je že kot otrok, ko ga nihče ni znal imeti rad ali ko so njegovo vero vase in v svojo vrednost poteptali udarci in žalitve. Zato je v nekem trenutku obupal nad seboj in nad življenjem ter opustil vsak trud za to, da bi svoje dostojanstvo ohranil in ga razvijal. Pomagati brezdomcu pomeni vračati mu vero v svoje dostojanstvo. To pomeni pomagati mu verjeti, da je vreden več od tega, kar živi sedaj in ga s konkretnimi koraki pripeljati do tega, da se potrudi svoje dostojanstvo ohranjati in ga razvijati. Ti konkretni koraki se stopnjujejo od tega, da preprosto poskrbi zase, za svojo osebno higieno, za svoje zdravje, da se uči živeti zdrave odnose, da vedno bolj odgovorno dela in razmišlja o svojem življenju, pa vse do tega, kar je poslanstvo vsakega človeka – da ljubi.

V Društvu prostovoljcev Vincencijeve zveze dobrote že od leta 1994 iščemo pot, kako razumeti brezdomce, kako se jim približati in kako jim pomagati. Ni enostavno prav pomagati drugemu. Da bi lahko prav pomagali brezdomcu, moramo razumeti njegov problem. Da bi ga lahko razumeli, moramo vstopiti v iskren dialog z njim. Kako vstopiti v iskren dialog s komer koli, tudi z brezdomcem?

Vstopiti v njegov svet

Dovoliti si moramo vstopiti v svet drugega, da bi lahko sredi njegovega sveta našli rešitev zanj. Verjeti moramo, da je rešitev zanj mogoča, ne glede na to, kako nizko je padel. Moramo se vživeti vanj, v njegov problem, sicer bo naša pomoč le neuporabna teorija. Potrebno je imeti pogum vstopiti v svet drugega, saj se bojimo, da bomo s tem izgubili sebe.

Poznati sebe

Da zares ne izgubimo sebe, moramo najprej dobro poznati svoje meje, svoje napake, svojo ranjenost, svoje resnične namene in vrednote. Le tako bomo lahko prav razumeli drugega in mu prav pomagali. To pomeni zavestno se ustaviti ob tem, kaj doživljamo ob nekom, ko mu nekaj manjka. Potrebno je iti najgloblje, preko svojih kompleksov, preko ‘predalčkanja’ drugih, preko strahov, preko vseh možnih pobegov pred bolečino. Brez zavesti, da me je Bog hotel prav takega, kot sem, tega ne bomo presegli.

Več lahko preberete na socialniteden.si.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.