N. Švab, 24ur: Pogovor z Elizabetinima staršema

0

Boj staršev s ptujsko bolnišnico je bil tokrat uspešen, Elizabeto so pokopali v družinski grob. A to ne pomeni, da podoben boj, za katerega v trenutkih izgube otroka marsikomu zmanjka moči, ne čaka še koga drugega. Oglašajo se tudi starši, ki pravijo, da težje živijo z izgubo, ker jim z otrokom, ki so ga izgubili v zgodnji fazi nosečnosti, ni bilo omogočeno imeti slovesa, kot bi si ga želeli.

Elizabetina starša Tadeja in Ivo sta spregovorila o svojih občutkih ob izgubi in boju za pravico do pokopa otroka, pa tudi o pogosto nesočutnem odnosu zdravstvenega osebja, ki je pravzaprav prvo, ki starše sooči z neprijetno resnico.

Kakšni so bili občutki, ko ste izvedeli za zadnjo nosečnost? Ste se že pripravljali na prihod nove članice?

Tadeja: Vsak začetek nosečnosti predstavlja zame izziv, kako se z vso resnostjo pripraviti na to odgovorno nalogo. Na prvem ultrazvočnem pregledu sem Elizabeto doživela kot zelo živahnega otroka, kar me je napolnilo z velikim veseljem in pričakovanjem. Če je moje sprejemanje novega otroka postopno, pa se mož otroka zelo razveseli od prvega trenutka, tudi tokrat je bilo tako. Nekaj dni pred njeno smrtjo sva veselo novico povedala tudi fantom, ki so nanjo reagirali s sproščenim veseljem.

Potem pa je veselju sledila žalostna novica …

Tadeja: Na drugem rednem pregledu ultrazvočna preiskava ni več zaznala otrokovega utripa in nikoli ne bom pozabila moreče tišine z ekrana. Bilo je veliko presenečenje in šok, tako da bolečina še ni v polnosti prišla do mene. Se pa je ta stopnjevala iz ure v uro, nastopilo je veliko vprašanj, koga in kako obvestiti, kaj vse nama je za postoriti. Otrokom sva novico povedala še isti večer, vendar je bila najina prvenstvena skrb, da ohraniva ustaljeno rutino, na katero so navajeni. Tako sva breme izgube nosila sama, o njej smo se začeli resneje pogovarjati šele kakšen dan pred Elizabetinim pogrebom. Sicer pa so otroci glede bistvenih vprašanj bolj normalni od večine odraslih ljudi. Tudi tokrat je bilo tako.

Ivo: Na vrtu sem s sinovi igral nogomet, ko je žena prišla od ginekologinje in mi z izrazom na obrazu namignila na nekaj hudega. Nisem si mislil, da tako zelo hudega. Doživetje je bilo zelo podobno tistemu, ko mi je nedavno umrla mama. Kot da ti nenadoma zmanjka tal pod nogami in ne veš ne kod ne kam. Bog je v takih trenutkih edina, ampak res edina opora.

Kdaj ste osebju bolnišnice prvič omenili, da bi želeli deklico pokopati in kakšen je bil odziv?

Tadeja: Naslednji dan se je kljub upanju, da bi lahko šlo za pomoto, ob ultrazvočni preiskavi potrdila Elizabetina smrt. Mož je zdravnika vljudno prosil, da bi dobila njene posmrtne ostanke, a njegov odziv je bil zame kot hladen tuš.

Ivo: Da, odziv je bil nenaklonjen. Zdravnik je nanizal nekaj argumentov, če se prav spominjam, je bila majhnost otroka med glavnimi. Pokazal je z roko na približno velikost.

Sledil je boj z zakonodajo …

Ivo: Pravnih ovir je bilo kar nekaj. Najprej je bil tu pravilnik, ki se mu reče Perinatalni informacijski sistem Republike Slovenije, kjer se nahaja definicija, da je otrok šele od 22. tedna nosečnosti otrok, prej pa le “tkivo”, “splavek”, skratka ne-človek in zato v bolnici niso bili pripravljeni izročiti trupla za pogreb. Telefonsko jim je bilo iz ministrstva za zdravje celo sporočeno, da jim grozi 30.000 evrov kazni, če bi nam truplo izročili.

Zapletlo se je tudi s pogrebno službo, kjer so zahtevali mrliški list …

Ivo: Pravzaprav te zahteve ni postavila pogrebna služba, pač pa Oddelek za patologijo, kjer so obducirali Elizabetino truplo. Le-ta ni hotel oddati trupla pogrebni službi, dokler Oddelek za ginekologijo, kjer se je rodila, ali pač kdorkoli že, ne bi izdal mrliškega lista. To pa ni bilo možno zaradi omenjene definicije iz pravilnika, ki pravi, da naša Elizabeta ni človek in zato zanjo ni bilo mogoče spisati mrliškega lista. Potem smo od strokovnjakov iz Ljubljane izvedeli, da mrliški list v takih primerih ni potreben, pač zadostuje že izvid obdukcije, ki ga je izdal Oddelek za patologijo sam. Ta ugotovitev je odprla prosto pot do pogreba.

Da bi prepričali uradnike, ste argumente iskali tudi v primerih iz tujine.

Ivo: Da, od vsega začetka smo iskali pravno podlago na vse strani. Kar nekaj dobrih ljudi nam je pri tem pomagalo in smo našli primer, ki je do neke mere podoben našemu. Gre za nedavno odločbo Evropskega sodišča za človekove pravice v primeru Marić, ki je bila izrečena letošnjega junija. Tudi tam je šlo za vprašanje pogreba mrtvorojenega otroka, čeprav je bil tam že v devetem mesecu nosečnosti in torej po 22. tednu, kar pa je predstavljalo glavni problem v našem primeru. Je pa bila tam navedena druga odločba istega sodišča (primer Smith & Grady iz leta 1999), ki bi se pa lahko s pridom uporabila tudi za naš primer. Navajanje takih argumentov je nama vsekakor vlilo precej samozavesti, nasprotni strani pa, sklepam, večjo pripravljenost, da nama prisluhnejo …

Za žalujoče starše je argument “ni dovolj za pokopati” najbrž precej hladen tuš.

Tadeja: Jaz njihovega odziva nisem želela jemati osebno, ker vem, da gre za sistemski problem. Zdravstveni sistem je v tem primeru žrtev zastarele zakonodaje, kar mu onemogoča soočati se z vsemi (novimi) situacijami. Mineva namreč nekaj let, kar se neuspele nosečnosti pogosteje končujejo s sproženjem naravnega poroda, kar seveda pomeni, da starši pridejo v neposreden stik z otrokom. To pa je velika razlika s prejšnjimi postopki, ki so potekali v anesteziji in od otroka ni ostalo nobene razpoznavne oblike. Oglasilo se nama je veliko mater, ki še po mnogih letih trpijo zaradi dejstva, da njihov otrok ni pokopan, ne morejo si namreč izbrisati iz spomina njegove človeške podobe, ki je končala med odpadki. Mnoge pričajo tudi o krivdi, da se zaradi svoje nepripravljenosti niso uprle nečloveški rutini in se niso dovolj zavzele zanj.

Ivo: Glede argumenta o majhnosti otrokovega trupla oziroma njegovih posmrtnih ostankov, ki sem ga v vsej tej naši kalvariji večkrat slišal, bi rad rekel, da pokop posmrtnih ostankov ni stvar kvantitativnega značaja, češ, če vse skupaj tehta toliko in toliko, potem se pogreb “splača”, sicer pa ne. Iskreno povedano sem se ob takih primitivnih argumentih počutil bolj kot v kaki mesnici in ne v bolnišnici. Saj je vendar jasno, da je pokop izrazito moralno, kvalitativno dejanje, ki z materialnimi količinami nima bistvene povezave. Če komu to ni jasno, naj si gre prebrati še enkrat Sofoklejevo Antigono. Tudi če bi od Elizabete dobili le konec prsta, bi ga pokopali z vsemi častmi. Je pa res, da spada k pradavni moralni dolžnosti pokopa, ki ločuje človeka od zveri, dejstvo, da je treba pokopati vse dostopne posmrtne ostanke. Tu se zato sprašujem tudi o tem, koliko je ekonomična obdukcija, ki se izvaja v teh primerih, kjer se odvzemajo veliki deli trupla, ki (kot mi je bilo zagotovljeno) potem niso več dostopni za pogreb.

Ali so taki veliki odvzemi v takih primerih res nujni? Izguba otroka, tudi med nosečnostjo, ne le kasneje, spada med najbolj travmatične izkušnje človeka. Vama je bila ob izgubi ponujena strokovna psihološka pomoč?

Tadeja: Midva sva bila deležna samo začudenih pogledov in slabo prikrite slabe volje, da motiva ustaljen potek. V teh pogovorih besede otrok in žalovanje niso bile omenjene, še več, zdelo se je, da so odveč. Meni se zdi tovrstno svetovanje nujno, kajti na otrokovo smrt človek ni pripravljen in lahko v tej zmedenosti misli in občutij zamudi marsikateri dragoceni trenutek, kot je slovo od otroka, še posebej se mi zdi pomemben fizični stik z njim, in fotografiranje za otipljiv spomin … Zlasti pomembno pa se mi zdi, da ob tem doživiš sočutje in se sploh lahko začneš soočati z izzivi žalovanja. Navsezadnje si zgubil ljubljeno osebo, svojega otroka, za katerega si se veselil, da boš z njim delil vse svoje življenje.

Ivo: Morda bo kdo mislil, da se na otroka v tako zgodnjih fazah ne moreš še navezati, ker te nanj ne veže še nobeno neposredno izkustvo. Vendar to ni res, ker je pričakovanje otroka od spočetja dalje silovito izkustvo načrtovanja skupne prihodnosti in upanja, da se bo vse v redu izteklo. Zato je bolečina ob izgubi te prihodnosti in tega upanja zelo velika.

Kakšno je bilo vajino srečanje z Elizabeto?

Tadeja: Prvi pogled nanjo je bil samo hipen, saj jo je sestra takoj odnesla proč. Ko sva dojela, da srečanje z njo sploh ni predvideno, jo je najprej šel pogledat mož. Ko mi je povedal, da imava hčerkico, mi je to zlomilo srce. Potem sem jo želela videti še sama. Zabolelo me je, ko sem jo videla ležati med ostanki posteljice v posodi, položeni v umivalnik. Ko sem se ji čisto približala, sem videla, da je zelo lepa deklica, popolno oblikovana, nepoškodovana in lepe polti. Ležala je mirno, na boku, kot da samo spi. Ecce homo – glej človek. Oba sva jokala, samo pokrižala sem jo in še danes mi je žal, da si je nisem upala vzeti v roke, nisem je pobožala in poljubila. Odšla sva nazaj v sobo in poimenovala sva jo. Mož je potem še enkrat zaprosil, če jo lahko fotografira, vendar posnetek zaradi naglice ni najbolje uspel. Tudi to mi zelo manjka.

Ivo: Podobno sem se jokal samo ob smrti svoje mame.

Več lahko preberete na 24ur

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.