N. Grafenauer, PlanetSiol: “Danes smo na dnu…”

1
216

… in to je zame kričeča sramota

Če se v kulturi začne krhati, bo to slabo učinkovalo na vtis, ki ga dajemo kot narod. In to vpliva na našo samozavest in na našo identiteto, ki se nam kar naprej spodmika, pravi Niko Grafenauer.

Kriza je beseda, ki se je v zadnjem času zelo udomačila v slovenskem besednjaku. Kako jo doživljate kulturniki? Se v tem času oziroma se je sploh kdaj dalo preživeti samo “s knjigo”?

Ne. Včasih je bilo s pisateljskim delom lažje preživeti. Jaz sem imel sedem let ta status in se je dalo nekako shajati. Seveda je bilo treba več delati honorarno, da ni bilo kakšnih prehudih stisk. Danes je pritisk na samostojnega umetnika bistveno večji, ker jih je bistveno več, in tudi honorarji niso ravno najvišji, vsaj za večino ne, seveda obstajajo izjeme.

Ko že omenjamo krizo, mene bolj skrbi družbena kriza. Kriza vrednot. Če se spomnim na svoje otroštvo, so veljali etični standardi, ki družbo povezujejo v eno kohezivno formacijo. Kultura kot formativ družbenega sveta je danes zelo razsuta. Tisto, kar mi manjka danes, je družbeni etos.

V tem temeljnem pomenu, kar zadeva etiko, je naša družba v krizi. To se odraža na vseh področjih, tudi v politiki.

Pomanjkanje pravih vrednot se verjetno odraža tudi v tem, da nas kriza, namesto da bi nas povezovala, še bolj razdvaja. Razkoli se v slovenski družbi poglabljajo, to je čutiti tudi med kulturniki.

To je dejstvo. Kriza je pojem, ki vedno odpre določene stvari, da je vedno bolj intenzivna refleksija in da iz tega sledi nekaj ustanovnega. Zato je danes ta polarizacija na levi in desni pol zame nepojmljiva.

To vodi v blokade. Vlade se kar naprej menjavajo in nobenega projekta ne morejo izpeljati do konca. Naslednja začne takoj popravljati drugo in jo maličiti.

To se mi zdi zelo težavno. Prav zato, ker že toliko časa govorimo o spravi … da se zločini iz povojnega časa priznajo in se jih tudi obsodi. Tudi spomenica Evropske unije veleva, da se obsodi nekdanje totalitarizme, se pravi nacizem, fašizem, stalinizem, pa v našem parlamentu ni bila sprejeta. To je zame nepojmljivo. To se vleče v nedogled.

V preteklosti so bili prav kulturniki tisti, ki so zedinili Slovenijo. Kaj lahko storite danes?

V preteklosti je bila situacija bistveno drugačna. Imeli smo diktaturo, totalitarni režim in edino, kar se je najbolj jasno izrazilo, se je v kulturi. Bodisi z ustanavljanjem revij … Ena prvih tovrstnih je bila Revija 57, bila je perspektivna in izjemno odmevna v celotni Jugoslaviji, a je hitro sledila ukinitev. Je pa imela velik vpliv na dogajanje v družabnem in kulturnem pomenu.

Kot vemo, je bila ukinjena, ker je Jože Pučnik objavil kritičen spis o vlogi partije kot inštrumentu Titovega režima, ki je obvladoval etnično zelo razgibano Jugoslavijo, ki se jo je v tistih časih dalo držati skupaj samo z diktaturo. Ko se je liberaliziralo stanje v družbi, posebej po padcu berlinskega zidu, se je razpad začel popolnoma jasno in glasno na vseh koncih. Najhuje je bilo na Balkanu, kot vedno. Vse to je bil sod smodnika, ki je moral enkrat počiti.

Konec sedemdesetih ste intelektualci čutili potrebo po ustanovitvi Nove revije. Zakaj je bila Nova revija tisti medij, ki je takrat lahko pripomogel pri odpiranju intelektualno tedaj precej zaprtega slovenskega prostora? Bi danes taka ideja lahko preživela?

To je težko soditi. Bil sem med ustanovitelji Nove revije in njen dolgoletni glavni urednik, prva številka pa je izšla po dolgem, dveletnem natezanju z oblastmi. Če pogledate številke, so bili začetki skromni, potem pa se je začelo čedalje bolj razvijati in je na lepem, čez eno leto, postala ključna kulturno-kritična revija na Slovenskem, pa ne le na Slovenskem, po vsej Jugoslaviji so jo intelektualci jemali v roke in pri njej tudi sodelovali.

To je bil nekakšen liberalistični sunek zoper trdo roko partijskega monolita in zato smo seveda to še bolj razvijali ter s časom prišli tako daleč, da smo objavili intervju s takim emigrantom, kot je Ljubo Sirc. Vse skupaj se je rahljalo …

Ogromno smo prevajali eksistencialiste in druge filozofe, pa tudi domači avtorji, predvsem filozofi, so se prav pri Novi reviji jasno ustanovili. Vodilna na tem področju sta bila Ivan Urbančič in Tine Hribar, pa še koga bi lahko naštel.

Če pogledate samo redakcijo, pa je bila zelo raznovrstna: od Franceta Bučarja, Jožeta Pučnika, obeh Hribarjev, Spomenke in Tineta, Petra Jambreka, Dimitrija Rupla, Alenke Puhar, Mance Košir in še bi lahko našteval. Skratka ekipa, ki je zagotavljala kakovost vsega, kar se je objavljalo, in je po svoje, predvsem s 57. številko, pripomogla, da se je družba začela demokratizirati in končno dosegla celo osamosvojitev ter stanje, kakršnokoli že je danes po 20 letih.

Moram reči, da nisem najbolj navdušen nad današnjim stanjem oziroma sem ogorčen, da smo se tako slabo izkazali, ko smo začeli sami gospodariti v lastni hiši, ki se ji reče slovenska država.

Kaj mislite, da je vplivalo na to, da smo prišli do takšnega stanja?

Kontinuiteta. Nekdanja mentaliteta, v ozadju je še vedno navzoča partijska elita, ki ima še vedno vsepovsod razprostrte svoje kanale. V ta kontekst spada tudi t. i. udbomafija. Vse skupaj je zaviralo pozitiven preboj, zato smo danes na dnu, kar je zame kričeča sramota.

Prav to vpliva na blokado enega in drugega pola, ki sili v to, da družba z gospodarstvom in kulturo cepeta na mestu.

Na predvečer kulturnega praznika bodo podeljene Prešernove nagrade, ki jih podeljujejo že od leta 1947. O najvišjih nagradah na kulturnem področju pa se je letos že precej govorilo, seveda v negativnem tonu. Koliko je spor okoli nagrade Prešernovega sklada zameglil sam pomen nagrad in tudi praznika?

S Prešernovimi nagradami je v zadnjem času en velik križ. Včasih so bila v komisijah imena, ki so kaj veljala, danes nekaterih imen sploh ne poznam. Letos se je ob smrti predsednika Prešernovega sklada Jožeta Trontlja zgodil še cirkus okrog nagrad z Jožetom Možino.

Prešernove nagrade so zdaj postale malo preveč razpluznjene v svojih estetskih zadevah oziroma v zadevah, kjer naj bi govorili o kriterijih. Tudi komisije se kar naprej menjavajo, in to ni ravno dober pokazatelj stanja na tem področju.

Sicer pa ne vidim nobenega razloga, da film o Pedru Opeki Jožeta Možine ne bi dobil te nagrade. To je nagrada Prešernovega sklada, to ni glavna nagrada.

Pogovor pripravila: Ana Ovsenik in Katja Nakrst.

Več lahko preberete na portalu PlanetSiol.


1 komentar

  1. Končno se bodo prebudili kulturniki v pravem pomenu besede.

    Brez duhovno globoke in srčno domoljubne besede ne bi uspela osamosvojitev. Spomnimo se Pavčka, Šeliga, avtorja in drugih….

    Kje so danes mladi kulturniki, ki se ubadajo z zaposlitvijo?

    Kje je njihova izvirna domoljubna in klena beseda, ki lahko spreminja svet?!

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite