Podatki z Evropskega sodišča za človekove pravice v Strasbourgu v zvezi s tem, da Slovenija glede na število prebivalcev med vsemi evropskimi državami daleč prednjači pri obsodbah za kršenje človekovih pravic, niso presenetljivi. Tisti, ki vsaj s kančkom kritičnosti spremljajo razvoj slovenskega sodstva (tožilstvo je na podobno nizki ravni), so se lahko že mnogokrat prepričali, da so kršitve človekovih pravic pri delu slovenskih sodnikov oziroma sodnic tako rekoč vsakdanji pojav in da jim zanje nikomur od njih ni treba odgovarjati, kaj šele da bi izgubili trajno sodniško funkcijo in s tem varen socialni pristan.
Znova smo bili priča že velikokrat videnemu: namesto da bi Branko Masleša nemudoma odstopil s položaja predsednika vrhovnega sodišča (kar bi moral brez dvoma storiti že po svojem grobem kršenju človekovih pravic v zadevi Patria, kar je enoglasno ugotovilo ustavno sodišče), se na vrhovnem sodišču spet sprenevedajo. Krivdo valijo na slabo premišljeno reformo sodstva sredi devetdesetih in se hvalijo, da je stanje boljše, odkar smo pred devetimi leti spremenili zakonodajo in lahko žrtve dolgotrajnih sodnih postopkov do odškodnine pridejo že pred našimi sodišči. Toda to je le pesek v oči – ta postopek je bolj dolgotrajen in dražji kot tisti pred ESČP, poleg vsega se stranke celo bojijo nastopiti zoper nedelo sodnikov, ker se bojijo njihovega maščevanja ob pisanju sodb.
Več lahko preberete na strani tednika Reporter.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
