N. Banko za 24kul: ‘Otrokove potrebe bi morali postaviti pred lastne’

7

Nataša Banko je priznana specialistka kliničnega psihološkega svetovanja. Njene bogate delovne izkušnje s področja nudenja psihološke pomoči posamezniku, paru, družini in skupinam štejejo že več kot 20 let. Vodi svetovanja in izobraževanja o posvojitvah in mnoge podporne skupine (za samske, za ljudi v stiski in za izboljšanje kakovosti življenja, za ljudi z izkušnjo raka, skupine po zdravljenju odvisnosti).

Ste specialistka kliničnega psihološkega svetovanja in vodja Diagnostično terapevtskega centra (DTC) v Domžalah? Kakšno delo opravljate?

Če bi na kratko odgovorila bi rekla, da »vzpostavljam odnose z ljudmi«. Ljudi poslušam, jih skušam razumeti in ne obsojati, učiti in jim svetovati. Seveda imam veliko psiholoških znanj, ki mi pri delu pomagajo, pa vendar se mi zdi, da je od vseh največ vredna moja sposobnost empatije, ki mi pomaga klienta začutiti in ki tudi njemu daje občutek, da je viden in sprejet. Opravljam psihoterapevstko delo, pa tudi psihološko diagnostiko in svetovanje. Vodim veliko skupin namenjenih ljudem, ki iz svojega življenja želijo narediti več, ukvarjam se s pripravo parov na posvojitev, partnerskim svetovanjem, psihičnimi težavami kot so stres, depresija, fobija, travme …

Dnevno se soočate s pari, ki si želijo otroka in se odločajo za posvojitev. S kakšnimi stiskami se soočajo?

Ko pridejo pari do mene, so v večini že zaključili proces žalovanja, vezan na dejstvo, da svojega biološkega otroka ne bodo imeli. Seveda ostane nek priokus, bolečina, ki je povsem normalna, pa vendar pričnejo gledati v prihodnost in del te je tudi »posvojeni otrok«. Zanimajo jih možnosti za posvojitev, pogoji, ki jih morajo izpolnjevati, ob tem pa naletijo na vrsto nevšečnosti, vezanih tako na sistemske pomanjkljivosti s področja posvojitev, kot na »človeški faktor«, ki jih včasih prizadene še bolj.

Kako se pari pri vas pripravljajo na posvojitev?

Večina priprav je skupinskih, izvajamo pa tudi individualne priprave, kjer se v urniku dokaj prilagodimo uporabniku. Ko gre za skupinske priprave, so to majhne skupine z največ petimi pari, kar skupini še vedno omogoča nek individualni značaj, oz. ima posameznik dovolj prostora, da zastavi vprašanja, spregovori o dilemah, pomislekih… in seveda na vse to dobi tudi odgovore. Vsebina programa je prilagojena prepoznavanju lastnih kapacitet za starševstvo posvojenemu otroku, pa seveda prepoznavi otrokovih razvojnih potreb, razvojnih odklonov, bodisi na fizičnem, čustvenem ali vedenjskem področju. Posvojitelji v programu spoznajo, kako pomemben je odnos, ki ga bodo vzpostavili s posvojenim otrokom in kako pomemben je čas, ko bodo otroku na razpolago. Seznanijo se z najpogostejšimi težavami posvojenih otrok in načini odprave le teh, kar jim daje občutek varnosti in kompetentnosti.

So posvojitve slovenskih otrok redke? Od kod (iz katerih) držav pari najpogosteje »pripeljejo« otroke?

Posvojitve slovenskih otrok so redke, lahko bi rekla, da bolj izjema kot pravilo. Na prvi pogled bi se morda to nekomu zdelo dobro in bi pomislil, da slovenski starši dobro skrbijo za svoje otroke. Žal temu vedno ni tako. 1200 otrok, ki je v Sloveniji trenutno v rejništvu, vsekakor demantira ta podatek. ..In tukaj naletimo na protislovje rejništva kot začasnega ukrepa po zakonu in povprečnega trajanja rejništva za posameznega otroka, ki je za večino otrok vse prej kot to. Ob dobrem delu strokovnih služb bi bila lahko praksa tudi drugačna. Marsikaj bi se moralo spremeniti na sistemski ravni. Začeti bi bilo potrebno pri drugačni, bolj specializirani edukaciji tistih, ki o usodi otrok odločajo, da bi znali pravočasno prepoznati potrebe otrok in kapacitete njihovih staršev za spremembo. Ob tem bi se vsekakor morali zavedati tudi lastne odgovornosti, saj s svojimi odločitvami krojijo usodo ljudem. Ker otrok za posvojitev v Sloveniji skoraj ni, se pari vse bolj odločajo za posvojitve iz tujine. Med državami iz katerih posvajajo, pa prednjačijo Rusija, Ukrajina, Gana, v zadnjem času tudi Češka.

So ti postopki dragi?

Odvisno od tega, kako nanje gledaš, oziroma si jih razlagaš. Otroci so za večino ljudi »neprecenljive vrednosti« in jih je težko vzporejati z denarno mero. Res pa je, da vsa ta režija, vse te poti nekaj stanejo in si vsak teh materialnih stroškov ne more privoščiti.

Imate kdaj občutek, da posvojitve postajajo »trgovina z otroki«? Dva precej znana Američana, sta na primer plačala za svojega otroka 250 tisoč dolarjev …

Kot rečeno, odvisno, kako si stvari interpretiraš. Vsekakor sem mnenja, da bi vsaka država morala področje posvojitev sistemsko urediti. S tem bi bila varnost udeleženih večja, postopki pa bolj razvidni in verjetno cenejši. Ameriškega primera pa žal ne morem komentirati, ker ga ne poznam.

Na svoji spletni strani ste zapisali, da »odnos s pomembnim drugim vzpostavimo v starosti dveh mesecev, izkušnje prvih razvojnih let pa ne determinirajo samo našega otroštva, temveč tudi sedanjost in prihodnost«. Je pomembno, da je ta drugi oče, mati? Je drugače, če otrok odrašča z dvema ženskama ali dvema moškima?

Ko se otrok rodi in vzpostavi prvi stik s svetom, ni prav nič pomembno, ali je to oče ali mati. Pomembno je, da je oseba prisotna, konstantna in čustveno odzivna. Z odraščanjem otroka in oblikovanjem identitete pa menim, da je lažje otroku, ki ima na razpolago oba, tako očeta kot mater, ponujata mu širši – drugačen nabor lastnosti, s katerimi se lahko identificira in jih prevzema kot svoje lastne. Menim, da mu je lažje tudi med vrstniki in v družbi nasploh, saj si otrok želi biti čim bolj enak ostalim.

Pogovarjala se je Vesna Vilčnik, več lahko preberete na 24kul.si.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


7 KOMENTARJI

  1. Na koncu članka je spet vprašanje posvojitve vnukov.
    Posvojitev otrok po starih starših ni mogoča, ker spreminja sorodstvena razmerja. Dovčerajšnji sin postane brat ipd.

  2. Čestitke za kar korekten intervju!!
    In tudi ga. Banko, lepo pove glede istospolnega starševstva: “…MENIM, da je LAŽJE otroku, ki ima na razpolago oba…”

    Torej, da ni nič hudo narobe s tem, samo da je otrokom lažje (nobenih težav z ojdipi in erosi in indoktrinacijami in identifikacijami in ostalimi podobnimi strahovi) Samo da jim je, po njenem mnenju, lažje.
    (nič katastrofalnega torej)

Comments are closed.