“Mysterium iniquitatis” tudi v duhovniških vrstah

65
412

vaticanV velikočetrtkovem pismu duhovnikom v l. 2002 je papež med drugim zapisal: “…globoko smo pretreseni zaradi grehov nekaterih naših bratov, ki so izdali pri Posvetitvi prejeto milost, ko so padli v najhujše oblike ‘skrivnosti zla’, ki deluje v svetu. Na dan prihajajo zelo hudi škandali, ki posledično mečejo senco suma na vse ostale dobre in zaslužne duhovnike.”

Te “najhujše oblike skrivnosti zla” so primeri pedofilije in drugih afer seksualnega značaja, ki so v zadnjih letih pretresli svetovno javnost. V obzir bomo vzeli dve:

• poročilo o spolnem nasilju duhovnikov nad redovnicami v 23 državah – v glavnem afriških, ki ga je po naročilu iz Vatikana pripravila redovnica Maria O’Donohue, spomladi 2001 pa objavila ameriška revija National Catholic Reporter.

• razkritje 70 članske bostonske mreže duhovnikov pedofilov (bolj natančno: efebofilov) ter vse bolj perečega problema pedofilije in homoseksualnosti med duhovniki. Če pogledamo dejstvo, da duhovniki niso zapadali v greh posamično, ampak da so se organizirali v mrežo, razumemo, zakaj papež uporablja izraz “mysterium iniquitatis”, ki ga običajno uporabimo za označevanje Satanovega delovanja.

Ko razmišljamo o tovrstnih deviacijah pri duhovnikih, vsekakor pazimo, da ne zaidemo v rumenotiskovno in žgečkljivo brskanje po nespodobnih dejanjih klerikov in se ves čas držimo dejstva, da gre pri hujših aferah  za statistično obrobna dejanja. Nek slovenski duhovnik je na internetnih forumih izračunal, koliko pedofilov bi moralo biti med slovenskimi duhovniki, če bi veljalo statistično razmerje iz ZDA, kjer je pedofilstva obtoženih 0,2% duhovnikov: morda le eden!

In kako se s tem soočamo na Slovenskem?

Klasično zadržani katoliški mediji na eni strani in barbarsko proticerkveni na drugi stani, so pri nas žal, preprečili bolj mirno in dostojno razpravo. PZ se v problematiko klera z vidika spolno moralnih deviacij ne spušča, kar je za tak dokument razumljivo. Le v enem stavku, pa še to v kontekstu družbenih pritiskov na duhovnika, omenja: “Duhovniki so pogosto preobremenjeni in se čutijo osamljene, kar jih prizadene v njihovi duhovniški identiteti ter jih lahko zapelje v različne oblike zasvojenosti” (PZ 402). Kot težave ali negativne lastnosti slovenskih duhovnikov so omenjeni še avtoritarnost, osamljenost, brezbrižnost, minimalizem, malodušje, razočaranja – ne pa alkoholizem, konkubinat, homoseksualnost.

Ko nam je na neki rekolekciji eden izmed škofov govoril o tovrstnih duhovniških odklonih v neki drugi državi, je s pogledom uprtim v nas malodane ironično zaključil: “Ampak ne pri nas! Ne v naši dekaniji!”

Tudi na tem mestu velja poziv: “Nobene panike, prosim!”

Nekoliko nas namreč lahko tolaži zgodovinsko dejstvo, da se je Cerkev s problemi težjih moralnih odklonov duhovnikov spopadala že prej, takorekoč redno in tudi dokaj odprto. Naj samo navedem p. Antona Marijo Klareta, ki je kot novi nadškof na Kubi leta 1851 naletel na kler, ki je zapadal vinu in ženskam. Njegovo prvo pastirsko pismo, v katerem se sooča s pastoralno krizo v škofiji, ima zato od osmih kar šest poglavij, ki govorijo o duhovnikih. Pomenljiv je naslov 1. poglavja: “O duhovniški obleki”!

Psihološki pomislek: celibat kot vir duhovniških nevroz in deviacij

Poleg že omenjenih afer že samo dejstvo razširjenosti priležništva (duhovniki, ki imajo ljubice), ki je seveda ne moremo označiti za spolno deviacijo in je metati v isti koš z aferami, kličejo k opredelitvi glede krize celibata in zaobljube čistosti. Zaključek, ki ga delajo mnogi ob teh aferah in ob dejstvu konkubinata, je namreč preprost: “Celibat je vir duhovnikove človeške nesreče, celibat je vir nevroz. Ko bo Cerkev ukinila celibat, tudi več ne bo spolnih deviacij. Poleg tega pa bo tudi konec krize poklicev.”

In kako globoka je kriza celibata? Poglejmo nekatere številke glede laizacij duhovnikov v zadnjih desetletjih.

Italijanski sociolog E. Colagiovanni, je v sedemdesetih analiziral 8.287 od Vatikana uslišanih prošenj duhovnikov iz vsega sveta za laizacijo podanih do leta 1969. Razlogi izstopa duhovnikov iz duhovniškega stanu so bili – in lahko rečemo “bi bili tudi danes” – naslednji:

• 94,4% zavračanje celibata

• 16,3% težave z cerkveno disciplino

• 11,4% psihična neuravnovešenost

• 10% nezrelost

• 8,4% pritiski družine

• 6% navezanost na mamo in domače ognjišče (mamizem)

• 5,5% pritiski družbe in okolja

• 5,4% težave z vero

• 2% alkoholizem

Če špekuliramo o uradnih podatkih duhovniških izstopov v prvih dveh desetletjih po koncilu, ki naj bi jih bilo 11,5% – 51.000 od 448.000, in če vemo, da uradna cerkvena statistika šteje le tiste izstope, ki so podali prošnjo za laizacijo, in da je izstopov “de facto” še enkrat toliko zraven, pridemo do sklepa, da je približno 100.000 duhovnikov zapustilo službo zaradi nevztrajanja v celibatu. Ni pa nobenih podatkov o tem, koliko duhovnikov formalno vztraja v celibatu, obenem pa ima priležniško razmerje s kakšno žensko. Da tega ne more biti malo, vemo že iz dejstva, da so se v Franciji skrite ljubice duhovnikov organizirale v gibanje Claire voile – Svetla tančica in da je voditeljica gibanja Odette Desfonds nedavno napisala uspešno prodajano knjigo z naslovom Tekmice Boga!

Ali vse to pomeni, da je zakon celibata zgrešen? Ali Cerkev ne vidi dejstev in se gre demagoške igre?

Demagogije pri tem ni, ker razprave o celibatu v Cerkvi niso noben tabu. Tudi gibanja in pobude za odpravo celibata niso nič novega: v 19, stoletju je npr. eno tako gibanje obstajalo v Nemčiji, v 20 letih prejšnjega stoletja pa na Češkem in Slovaškem. Sama Cerkev tudi več ne angelizira celibaterskih figur. Koncil je, lahko rečemo, celo nekoliko demitiziral celibat, ko je zapisal, da “duhovništvo po svoji naravi zdržnosti ne zahteva nujno”, pač pa, da je “celibat iz mnogovrstnih razlogov primeren duhovništvu” (D 16).

Iz teološkega, zgodovinskega, duhovnega pa tudi iz psihološkega zornega kota aktualna kriza celibata, kot domnevnega vira duhovnikove čustvene neosrečenosti, torej ni dovolj močan argument, da bi celibat kot tak ukinili. Naj navedemo le kratko in lakonično mnenje italijanskega psihiatra Ermanna Pavesija, publicista, ki je v svojem delu Nespamet križa ali nevroza? ostro zavrnil tudi znamenite Drewermannove teze o celibatu in pokorščini, kot virih duhovniških nevroz in deviacij. Takole odgovarja Pavesi: “Celibat in pokorščina, da ustvarjata nevroze? Pravzaprav so poročeni protestantski pastorji bolj pod stressom kot duhovniki.” In če bi veljalo freudistično mnenje, da je religija sploh vir nevroz, “potem bi s procesom sekularizacije duševno zdravje moralo naraščati, toda, ko opazujemo konzum psihofarmakoloških izdelkov in porast psihosomatskih motenj, moramo misliti ravno obratno,” pravi Pavesi.

Če torej gremo na področje spolnih deviacij in preletimo mnoštvo podatkov o razširjenosti pedofilije, zakonolomstva, pornografije, pridemo do zaključka: biti samski nikakor ne pomeni, biti tudi bolj kot drugi nagnjen k spolni deviaciji – saj biti poročen tudi ne pomeni biti tudi čustveno in spolno umirjen in potešen.

Poljudno psihološki in deloma ideološki pomislek, da je “moj črni plašč” (spomnite se, kako so to Gregorčičevo pesem razlagali v komunističnih šolah), t.j. celibat kot “nenaravna samota” (Ranke-Heinemann) vir duhovnikove čustvene nesreče, torej ne zdrži. 

Ekleziološki pomislek: “strukturna pedofilija”

Kljub strogim besedam, ki jih je papež in izrekel ob razkritju bostonske mreže duhovnikov pedofilov, so svetovni mediji neusmiljeno udarili po Cerkvi. Vendar eno najbolj pretanjenih in ostrih razmišljanj je podal znan italijanski duhovnik, teolog, socialni delavec in voditelj komune don Enzo Mazzi.

Mazzi se najprej huduje nad reakcijo Vatikana, ki je sicer ostro obsodil pedofile – uporabil je izraz “toleranca nič”, ni pa se vprašal o vzrokih, nato pa postavi tezo: “Pedofilski duhovniki so predvsem sad določene vzgoje in določenega načina življenja, ki je represiven in avtoritaren in ki je onemogočil neuravnovešen razvoj njihove osebnosti ter jih potiska v raznovrstne nevroze.” To se ni slučajno zgodila tam nekje v Bostonu, temveč odgovornost zanjo nosi celotna Cerkev s svojo popačeno ekleziologijo in duhovno teologijo, ki jo morda še najbolj povzema Drewermannov stavek: “V Cerkvi najdemo strah, krivdo in žrtev; potrebovali pa bi zaupanje, samouresničitev in osvoboditev!”

Konec koncev je Boston – meni don Mazzi – samo razkril problem pedofilije in homoseksualnosti, ki je bil vedno navzoč, le sodna oblast ni mogla prodreti v cerkveno zakulisje.

Don Mazzi vidi daljni izvor pedofilije v grobi ločitvi svetega, sakralnega in spolnosti. Spolnost za katoliško duhovnost ni sveta, temveč ostaja ne-duhovna, telesna, umazana. Zato duhovnik, ki predstavlja sveto, nikakor ne sme živeti spolnega življenja. Če bi duhovnik ne bi sakralno drugačen, bi sedanji duhovno pastoralni sistem bil ogrožen. Po drugi strani pa sveti, brez-spolni mož-duhovnik, preko individualne spovedi in preko porok, ki se morajo zgoditi pred njim, nadzira spolno življenje vernikov. Za kaj takega ni potrebno nekih posebnih špijunski metod, ker tako vernike kot duhovnika Cerkev vzgaja v antiseksualnem pojmovanju izvirnega greha ter v okolju strahu pred nečistostjo ter globoke in boleče krivde tudi za manjši prestopek proti 6. Božji zapovedi. “Vsakič ko masturbiraš, zabodeš meč v telo Deteta Jezusa,” je npr. napisano na nekem protikatoliškem plakatu, na katerem kraljuje lik strogega duhovnika. Ravno protispolna naravnanost porodi psihična neravnovesja, obsesije, pri duhovnikih pa fobijo pred žensko: skratka dobro podlago za pedofilijo.

Verniki so torej odvisni od duhovnika, pravi don Mazzi, ki jih edini lahko reši pred težo krivde, odvisni od materinske ljubezni Cerkve, ki jih ustrahuje, graja, nagrajuje, tolaži. Odvisnost ljudi, ki so pod okriljem Cerkve kakor večni otroci, don Mazzi imenuje “strukturna pedofilija”. Esej zaključi: “Dragi kardinali, proti tej ‘strukturni pedofiliji’ Cerkve morate obrniti svojo ‘toleranco nič’, proti sakralizaciji vaše oblasti, proti vaši teologiji in pastorali prezira.”

Don Mazzijevo razmišljanje je zelo podobno znamenitim tezam polemične teologinje Ute Ranke-Heinemann, po kateri je katoliška Cerkev, ta “utrdba moških” protiseksualna in homoseksualna obenem, oz. deseksualizirano homoseksualna. Zajedljiva je njena definicija Vatikana v intervjuju za Der Spiegel: “Vatikan – razženščeni terarij z veliko homoseksualci.”

Kako se ubraniti don Mazzijevega napada? Ali je naša pastorala globinsko res pastorala prezira za telesno in spolno, za ustvarjalno in igrivo? Ali so semeniščniki in duhovniki res prve žrtve teologije prezira in strukturne pedofilije, ki ustvarja infantilne in zavrte osebnosti?

Osnovna Mazzijeva teza o ločitvi svetega in spolnosti ne drži. Vladimir Truhlar, ko v Slovarju duhovnosti pod geslom “celibat duhovnikov” razpravlja o koncilskih omembah “zelo zaslužnih poročenih duhovnikov” (D 16), ugotavlja: “S tem koncil jasno prizna, da se področje sakralnega in spolnosti nikakor ne izključujeta.” Enako potrdi tudi drugi koncilski odlomek, ki označi spolnost za “nekaj dobrega in častnega” (CS 49). Gotovo pa moramo z don Mazzijem priznati, da sproščenega in koncilsko prenovljenega pogleda na spolnost v Cerkvi, med kleriki in laiki, še nismo dosegli.

Bolj prepričljiv odgovor don Mazziju najdemo v odprtem pismu ameriškega Katoliškega združenja zdravnikov (Chatolic Medical Association, www.cathmed.org) ameriškim škofom. V pismu, datiranem julija 2002, zdravniki in psihiatri povzemajo svoje ugotovitve glede pedofilskih duhovnikov, ki so jih do zdaj zdravili.

Takole pravijo: “Niso bili pripravljeni priznati in rešiti globoke čustvene bolečine, ki so jo doživeli v samotarskem otroštvu, največkrat v odnosu do očeta, v izključitvi iz skupine vrstnikov, ob tem je še tu pomanjkanje moškega zaupanja, negativna podoba telesa, žalost in jeza. Ta jeza, ki največkrat izvira iz razočaranj in ranjenih odnosov z vrstniki in očetom, je pogosto obrnjena proti Cerkvi, Svetemu očetu in verski hierarhiji.” Izvir pedofilije torej ni neka mračna krščanska morala, “pastorala prezira” in “ekleziološka pedofilija”, ki jih zdravniški dokument niti ne omenja, temveč “… podzavesten poskus, da bi bili sprejeti, in da bi zmanjšali bolečino žalosti, samote in pomanjkanje zaupanja. Obravnava te čustvene bolečine je bistvena, da obvarujemo Cerkev in njene otroke pred nadaljnjo stisko in pohujšanji.

Dokument ameriških zdravnikov govori o tipičnih primerih posameznikov, ne pojasnjuje pa pojava v mrežo organiziranih pedofilskih duhovnikov.

Religiološki pomislek: duhovnik kot poganski vrač

Ob prebiranju poročila o primerih spolnega nasilja duhovnikov nad redovnicami, se nam pojavi dodaten pomislek, ki ga po primerjanju z nekaterimi poganskimi in šamanskimi vzorci duhovništva imenujmo religiološki.

Poročilo namreč omenja več vzrokov, da prihaja do pojava spolnega nasilja nad redovnicami:

• kultura plodnosti in velike težave za sprejem celibata v nekaterih delih Afrike;

• kultura, ki prepoveduje ženski zavrnitev moškega, zlasti če je ta nosilec oblasti;

• ekonomska odvisnost majhnih redovnih skupnosti od lokalnega duhovnika;

• AIDS primora duhovnike, ki so vajeni rednega spolnega občevanja, k iskanju varnega seksa.

Na tem mestu nas ne zanimajo takšne ali drugačne perverznosti, ki jih omenja poročilo, temveč samo ozadje obnašanja duhovnikov. Očitno je evangelizacija afriškega kontinenta bila v zadnjih sto letih tako bliskovita in masovna, da so različne predkrščanske, animistične, poganske religiozne in kulturne prvine ostale še nedotaknjene.

Ko prebiramo zajetno antropološko študijo James G. Frazerja Zlata veja – raziskave magije in religije, pogosto naletimo na opise vračev, svetih mož in duhovnikov, katerih božanski izvor oblasti se kaže tudi v posebnih pravicah nad dušami in telesi običajnih vernikov. V nekem afriškem plemenu npr. je vaški duhovnik imel pravico razdevičiti vsa mlada dekleta, v drugem je lahko jemal hrano in lastnino drugih po mili volji, le v stanju transa je moral biti. Če smo pri don Mazziju razmišljali o vplivu ločitve svetega in spolnosti, na tem mestu vidimo, kaj se zgodi, ko je sveto in spolno združeno v eno: občevanje z duhovnikom postane stik z božanstvom.

Tudi razkazovanje spolne moči je v določenih kulturah nujna, da je moški moški, vrač vrač, da je oblast oblast. Frazer omenja, da so ponekod vrače-duhovnike ubili in zamenjali, takoj ko so ti kazali znake pešanja življenjske moči.

Pri tem naj omenim kako slaboumna so razmišljanja, da ti vzorci prizadevajo samo neko zaostalo versko okolje. Poznamo primere tudi jugoslovanskih politikov na potovanjih, ki so jim gostitelji morali pripraviti deklico za tisto noč; da ne govorimo o nekaterih sodobnih rock zvezdnikih in kaj je v obveznem repertoarju po njihovem koncertu: použivanje lokalnega “dekliškega mesa”.

Afera spolnega nasilja nad sestrami torej ne govori o krizi celibata niti ne o neki katastrofalni moralni dekadenci katoliškega klera. Pač pa nam na zelo grob način pove, kako močne so lahko kulturološke pogojenosti pri pojmovanju duhovništva, in kako potuhnjeno se v krščanstvo tihotapijo poganske vrednote. Vpliv poganskih religioloških vzorcev na katoliško duhovništvo pa ni samo izoliran na neko afriško področje, pač pa je malodane dinamika, ki jo moremo zaslediti povsod in v vseh časih. Čiste, idealne, skorajda nadčasovne podobe prezbitera ne najdemo niti v Svetem pismu in kljub močni dogmatični in pravni kontroli, ki jo izvaja Cerkev, je lik duhovnika na terenu predmet različnih psihosocialnih projekcij in arhetipskih potreb današnjih ljudi.

Pripis uredništva: Branko Cestnik je teolog, filozof, pater klaretinec, skavt in bloger ter aktivno sodeluje pri pastoralni refleksiji Cerkve na Slovenskem. Avtor je leta 2002 predaval na Nikodemovih večerih na temo “Duhovnik med skušnjavo oblasti in radostjo služenja”, eno od poglavij pa je avtor pred dnevi objavil na blogu, saj je aktualno tudi za današnjo slovensko Cerkev.


65 KOMENTARJI

  1. Zakaj obsodbe v medijih ne pojenjajo?

    Saj je očitno in ni značilno le za ukrepe RKC zoper spolne napade na otroke. Cerkev je v krepki zamudi z ukrepi. Neopravičljivo dolgi zamudi. Obsodbe nikoli ne pojenjajo takoj po prepričljivih ukrepih, pač pa z določenim zamikom.

    Fiziki pravijo, da je sila sorazmerna s pospeškom, ki je šele enak šele drugemu odvodu. Torej v materialnem svetu delo povečuje ali zmanjšuje le hitrost gibanja (ki je enaka prvemu odvodu). No, vsaj tehnično izobraženi boste razumeli, o čem govorim.

    Če bo Cerkev nadaljevala v edini pravi smeri, bomo že čez nekaj let v medijih brali pohvale. Grajan bo pa kdo drugi. 🙂

  2. Še vedno sem prepričan, da zelo drži tista Trubarjeva: “Sakon je arznija super to kurbario.” Ta recept sicer ni čudežen, v določenem obsegu pa zagotovo pomaga.

  3. Avtor se spreneveda. RKC je povsem upravičeno doživela moralni kolaps in temu ustrezno medijsko obravnavo ne toliko zaradi pedofilije kot takšne ampak zaradi sistemskega skrivanja pedofilov.

    “Poznamo primere tudi jugoslovanskih politikov na potovanjih, ki so jim gostitelji morali pripraviti deklico za tisto noč; da ne govorimo o nekaterih sodobnih rock zvezdnikih in kaj je v obveznem repertoarju po njihovem koncertu: použivanje lokalnega “dekliškega mesa”.

    Bi morda avtor bil konkreten ali pa zgolj relativitira v stilu “saj so tudi drugi kradli”.

    • Rx170, če dovoliš, bi ti odgovoril v vojaških prispodobah. 🙂

      Kler je de facto vodil vojno proti otrokom. Že za spolne zlorabe se ne da uporabiti milejšega izraza, kaj šele za zahtevo za neposredno obveščanje Vatikana (beri sistematično prikrivanje) s podpisom bivšega papeža na neizmerno škodo starih in novih žrtev (zaradi zločinske počasnosti). Veliko prostovoljcev (zlasti novinarjev) se je angažiralo in razkrinkalo zločince ter jih premagalo. Sam novi papež je poskrbel za popolno kapitalacijo.

      In kam naprej? Otroci bodo bolj težko poskrbeli, da dobijo odškodnine. A “zmagovita vojska” prostovoljcev si bo zanesljivo zaračunala svoje stroške za “vkorakanje” v Vatikan.

      In kje se vidiš ti? Med tistimi, ki vršijo “izvensodne poboje” v “domobranski uniformi” zajetega pisca posta na Časniku? Jaz ne bi. Prepričan sem, da se bodo grehi pravično porazdelili.

      In kje se vidim jaz? Problem preprečevanja izživljanja pedofilov pod zaščito RKC se ustrezno rešuje. Razen, če se RKC spet spotakne, se mi zdi bolj perspektivno vlagati energijo v nove izzive. Res je problem pedofilije v RKC nesorazmerno velik glede na število duhovnikov, a prestavlja le majhen promil vse pedofilije. Velika večina je je za štirimi stenami. Izzivi “in a world which doesn’t care” so res veliki.

  4. Afera spolnega nasilja nad sestrami torej ne govori o krizi celibata niti ne o neki katastrofalni moralni dekadenci katoliškega klera. Pač pa nam na zelo grob način pove, kako močne so lahko kulturološke pogojenosti pri pojmovanju duhovništva, in kako potuhnjeno se v krščanstvo tihotapijo poganske vrednote.
    =================================================
    dragi avtor bloga,
    pedofilija, homoseksualnost, ”normalno” zakonsko življenje mnogih duhovnikov- ne le v Sloveniji, temveč povsod po svetu, dokazuje, da niti celibat (vera, papež, deset zapovedi, itd.itd.) NE ZMOREJO ZATRETI ČLOVEKOVEGA NAGONA.

    Vse ostalo, kar je zgoraj zapisano, je pesek v oči.

  5. …v komentarjih na članek imamo zanimive psihosocialne projekcije in arhetipske potrebe današnjih pionirčkov..

  6. Menim, da p. Branko Cestnik s takimi članki dela Cerkvi medvedjo uslugo. Problem celibta na nek način znova tabuizira.
    In kot je napisal že nekdo pred mano: ni greh vodstva Cerkve pedofilija kot taka, ampak njeno prikrivanje.
    Ob tem naj spomnim, da je vodstvo mariborske nadškofije dopustilo ponovno pastoralno delovanje klerika, ki je bil pravnomočno obsojen zaradi pedofilije. Kar pomeni, da je posebej v tej nadškofiji kriza moralnih vrednot res huda, da si poleg finančnega razpada še vedno privoščijo prikrivanje.

    • Zakaj medvedjo uslugo?

      Meni je blizu ameriška mentaliteta. Pred sto leti so Američane ocenili kot najbolj zdrav narod na svetu. Sto let pozneje so na lestvici izgubili skoraj sto mest. Ali avtorji, ki opozarjajo na to blamažo, delajo Združenim Državam medvedjo uslugo? Menim, da nikakor ne. Ameriška mentaliteta je, da #1 pripada njim. In jo hočejo nazaj. Zato narod, ki so ga na zahod vodili cowboyi in so jim sledila nepregledna polja koruze (za krave) vse intenzivneje zavrača holesterol kot nezdrav. In menja prehrambene navade. Dalje le tako se mobilizira za obvezno zdravstveno zavarovanje za vse. Le tako bo postalo v tej “najbolj kapitalistični državi na svetu” ekonomsko nerentabilno vsem dovoljevati neumne reklame za junk food.

      Prepričan sem, da Združene Države zmorejo nazaj na vrh. In da bodo Američani ponovno najbolj zdrav narod na svetu.

      In ne zdi se mi nič napak, če duhovnik na podoben način razmišlja o svoji cerkvi. In jo sistematično razgalja.

  7. .. podalpski pionirčki bi se izdrkavali tako na poročene ali na celibatne duhovnike…

    ..saj jih niti ne zares zanima, koga duhovščina kavsa ali ne..

    ..moti jih Jezus, ki ga, kakršnikoli so že, oznanjajo..

      • Gospod Tone,
        z vsem spoštovanjem vam povem, da o pedofilih nimate pojma. Celibat in pedofilija nimata nobene veze. Pedofil je človek, ki ga poteši nadmoč nad sočlovekom. Njegova žrtev mora iti prostovoljno k njemu, dejanje se mora žrtvi studiti. Ampak gre brez fizične prisile, samo psihološka. To je pedofilov ideal. Najbolj žrtev prizadene na področju spolnosti, vendar je spolnost sekundarna. primaren je občutek nadmoči.

        Zato se pedofili odločajo za poklice, kjer jim poklic sam po sebi navrže dominantni položaj in eden od takih poklicev je duhovnik. Prav tako je dominiranje značilnost homoseksualcev in tu je stična točka. Gospod Bernardo je zelo lepo izbrskal citat: “Fantke otipavajo pedri in ne duhovniki.” V raziskavi, ki jo je izvedla RKC, so ugotovili, da imajo pedofili v duhovniških vrstah homoseksualna nagnenja. Ta zveza je tako močna, da je že kar pravilo.

        • AlFe, meni pridigate, vaš kolega v veri, ki se valja v moralnem dreku, vas pa nič ne moti. Torej ste enaka moralna pokveka. Vas zanima samo, kako bi opravičili cerkev in pedofilske duhovnike. Večjega sprenevedanja kot je stavek “Fantke otipavajo pedri in ne duhovniki.” si je težko zamisliti. češ – duhovnik je svetnik, medtem ko fantke otipava peder v njem. Ogabno.

          Problem ni pedofilija, problem je popolna neobčutljivost za trpljenje žrtev, ki se kaže pri klerikih skoraj brez izjeme pa tudi mnogi verniki. Vera človeka očitno moralno pohabi. Smilite se mi.

          • Gospod Tone, napisali ste odgovor tipa ad hominem.

            Ad hominem ali argument proti človeku je argument, ki poskuša spodbiti trditve ali sklepe z napadom na osebo, namesto na argument sam. Na spletni strani http://skeptik.si/category/zmotna-logika-2/ imate še nekaj primerov zmotne logike.

            S tem pa tudi zaključujem pogovor z vami, saj se ne znate pogovarjati. Mir in vse dobro vam želim!

          • Tone, spet manipuliraš. Ti si popolnoma neobčutljiv do trpljenja žrtev. Žrtve so ti le priročno orodje za napadanje drugače mislečih.

          • Tone, nobeno tvoje sprenevedanje ne spremeni dejstva, da si neobčutljiv do trpljenja žrtev in ti predstavljajo le orodje za napadanje Cerkve.

        • Treba je povedati, da v psihologiji za nobeno spolno motnjo ne boste našli vzroka v pomanjkanju seksa.

          To je le napačno dojemanje ljudi v današnji družbi, ki je šla iz ene skrajnosti (ko je bil seks tabu) v drugo skrajnost, ko je seks vse.

          Freud je večinoma ovržen.

          Vzroki za spolne motnje so v glavnem v otroštvu, pa ni nujno, da so vzroki povezani s seksom.

  8. Ne, to radite vi koji podržavate pedere (a kako reče bivši predsjednik američke udruge seksualaca i deklarirani pedofil Torstad je rekao “U svakom pederu čuči jedan mali pedofil”.

    Na žalost, američki gay pokret koji je snažno podržavao pedofiliju se osamdesetih, suočen s optužbama za zlostavljanje djece, distancirao se od svoje braće pedofila (a zapravo je težište pokreta bilo na pedofilji i seksu s djecom u sedamdesetima, i legalizaciji “prava djece na seksualno samoopredjeljenje”).
    Ukratko, problem nije u crkvi nego u pederima. Oni bi i da nema crkve i dalje bili pederi i pipali dječake, možda bi bili učitelji i vođe izviđača.

    Da pak u crkvi nema pedera crkva ne bi imala ni problema. Jer dječake pipaju pederi, a ne svećenici. Odnosno, za glupe: nitko ne pipa dječake jer je svećenik, nego jer je peder.

    marcellus press

  9. še eno sociološko nakladanje podobno npr. tistemu, da je za brezverce New Age stopnica na poti iskanja Presežnega, ki se konča v RKC. papir (oz. internet) na žalost prenese vse….

  10. Da pak u crkvi nema pedera crkva ne bi imala ni problema. Jer dječake pipaju pederi, a ne svećenici. Odnosno, za glupe: nitko ne pipa dječake jer je svećenik, nego jer je peder.

    marcellus press

    • Franci Frantar je, kolikor vem, nadlegoval predvsem dekletca in ne fantkov. Predvidevam, da zato, ker verjetno ni bil homoseksualen. Lahko pa, da je bil kljub temu peder. Če pomeni biti peder značajsko lastnost, zaradi katere poskuša kdo sistematično zlorabljati zaupanje in naivnost kakršnihkoli “onih malih” za svoje osebne užitke ali koristi, potem imamo pandemijo pederastije, včasih celo, kar je najhujše, sistematizirano v organizacijo, ki tovrstno svinjarijo prikriva in poskuša prikazati kot normalno stanje stvari. Sploh če bi se morala proti temu boriti.

    • Težko je razumeti, kaj žene človeka, da razmišlja na tako sprevržen način kot tale bp. Ni homoseksualen, pa kljub temu peder!? Peder je ljudski izraz za homoseksualca (kar je strokovni termin). Beseda peder pa je tudi zmerljivka, zato ker so bili homoseksualci v preteklosti obravnavani kot izvržki. Če komu rečemo, da je peder, ker nam pri njem kaj ni všeč, to nima nobene zveze z njegovo seksualnostjo. Heteroseksualec človek, ki ga privlačijo odrasle osebe nasprotnega spola, homoseksualec pa človek, ki ga privlačijo odrasle osebe istega spola. Pedofil pa je človek, ki ga privlačijo otroci pred puberteto, in je vseeno ali dečki ali deklice. Pedofilstvo je problematično samo zato, ker gre za neenakopraven odnos, nasilje in zlorabo moči. V družbah in zgodovinskih obdobjih, kjer enakopravnosti med ljudmi ne poznajo, se jim pedofilski odnos ne zdi problematičen.

      bp, preberite si kakšno resno knjigo o človeški seksualnosti, da si razčistite pojme, da ne boste več kvasili neumnosti

  11. ..zgoraj sem pač citiral kolega Marcellusa z nekega drugega foruma, kjer je bila debata na podobno temo in se mi je zdelo, da je zadel žebljico na glavico..pa nisem niti pravajal..

    • Zadel je neumnost tipa “duhovnik je svetnik, medtem ko fantke otipava peder v njem”. To, kar se greste je samo prozorno in primitivno opravičevanje zločina. Brez najmanjše empatije do žrtve. Naj živi krščanska ljubezen!

  12. Se še komu drugemu zdi malo čudna procentualna razdelitev razlogov za izstopitev? Ni ponavadi skupaj 100% ?

    Poleg tega je povezovanje homoseksualnosti z pedofilijo precej stereotipno, oboje sta spolni nagnjeni. Homoseksualce privlačijo osebe istega spola, pedofile pa otroci (tu je spol popolnoma nepomemben, pomembna je starost).

    Je pa pedofilija popolnoma nesprejemljiva, tu gre za neprostovoljen odnos med odraslim in otrokom kateri niti ne more dati svojega soglasja, pustijo jim pa hude psihološke posledice (travme) katere jih zaznemujejo za celo življenje.
    Večina pedofilov moških, žrtve so pa večinoma deklice.

    Kje vidim jaz rešitev? Čim boljše poznavanje problema in odkrita komunikacija.

    P.S. Govorenje o nekem Satanovem delovanju oz silah zla je pa čisto blodenje.

    • M.O., tudi jaz sem opazil seštevek večji od 100%. Očitno so nekateri za izstop navedli več razlogov (npr. celibat, težave z disciplino + alkohol).

      Glede homoseksualnosti in pedofilije se popolnoma strinjam, da samo “mutijo vodo”. Lahko bi enostavno in razumljivo povedali, da je večina pedofilov duhovnikov homoseksualno orientiranih.

      Ekstremno zelo bi me presenetilo, če bi bilo res obratno, da je veliko homoseksualnih duhovnikov, od katerih jih je večina pedofilov. 😉

  13. …Tonček…kot vemo je največ pedofilije v družinah in nam pojasni ali je npr. tvoj ded šlatal in nabijal fantke zato ker je bil latentni pederček in pedofil ali zato, ker je bil pač ded ali imel kak poklic…???..npr. mizar..

  14. Prav imaš Bernardo, moj ded ni zlorabil vajenčka zato ker je mizar, ampak zato, ker je pedofil. Razlika je le v tem, da mojega deda ni zaščitil mizarski sidikat in ga prestavil med druge sveže vajenčke, namesto da bi ga predal policiji.

  15. ..Igor..le brez panike…včasih, je pač treba vokabular prilagoditi podalpski pionirski populaciji..

  16. dober clanek. fantje, punce ne se tolko kregat no!

    p.s. meni osebno je tudi vsec ameriska verzija Cerkve, kjer imajo duhovniki druzino. se mi zdi, da bi bilo hoces noces manj teh problematik, ki jih opisuje clanek. po drugi strani pa- zakaj ni vec dijakonov???

    • Najbrž ne. Saj pedofilija ni omejena na duhovnike. Najdeš jo med učitelji, trenerji, športniki, glasbeniki… Sploh ni poklicnih značilnosti. Posebej pa je razširjena med homoseksualci, če že hočete.
      Seveda raznim Tonetom samo duhovniki hodijo po glavi. Samo on ve zakaj.

      • A boste vašo trditev o večji razširjenosti pedofilije med istospolno usmerjeni podprli s čim, ali govorite na pamet?

        Kajti raziskave pravijo drugače:
        ( http://psychology.ucdavis.edu/rainbow/html/facts_molestation.html )

        Tone je sicer zelo dobro pojasnil, zakaj je pedofilija najbolj zloglasna pri duhovnikih. V kolikor otroke zlorablja trener, učitelj ali glasbenik, klub ali šola zadeve ne bosta prikrivala in krivca prestavila na drugo delovno mesto 😉

        • Ne bom hranil vajine obsedenosti z duhovniki. Hvalabogu jih je na tisoče med njimi povsem normalnih in uglednih ljudi, ki razkrivajo da imata druge razloge in da vama otroci/žrtve niso problem.

          • Še vedno čakam na povezavo, ki potrjuje tvojo izjavo o korelaciji med homoseksualnostjo in pedofilijo.

        • Zaradi takih kristjanov kot ste vi, Zdravko, je cerkev v Ameriki zgubila milijardo dolarjev, iz Irske pa so izgnali nuncija.

        • Pancer, to ti misliš, da šole in sindikati ne ščitijo svojih pedofilskih učiteljev. Ravno tako to prikrivajo in ščitijo.

          • Alojz, ko mi boš predstavil verodostojne dokaze za to, ti bom verjel. Če se boš pa obnašal kot eno izmed goved na Pašniku, ti pač ne bom prisluhnil.

            Zaenkrat ostaja pri tem, da je KC v večih državah sveta ščitila pedofile v vrstah svojih služabnikov.

      • Zdravko, Tonetu hodijo samo duhovniki po glavi zato, ker članek, ki ga komentiramo, govori o pedofiliji med duhovniki.

      • Khm … berem: “Sploh ni poklicnih značilnosti.”
        Pedofili imajo zelo radi poklice, ki imajo že v osnovi dominacijo nad ljudmi, kar duhovnik nedvomno je. Jaz osebno bi bil zelo presenečen, če bi statistike pokazale, da je med alpinisti več pedofilov kot med duhovniki.

    • Dejansko so raziskave pokazale, da je med protestantskimi duhovniki več pedofilije kot med katoliškimi.

        • Saj tega nočete vedeti, kajne? Sicer bi namesto tega nekoristnega vprašanja odtipkali v google “pedofili protestantje” in brali:

          Nuncij je citirao podatke koje je objavio chicaški dnevnik Christian Science Monitor (taj sekularni list je prije 101 godine osnovala Kršćanska crkva znanosti). Po njima je veći udio spolnog zlostavljanja djece u Sjedinjenim Državama Amerike u protestantskim crkvama nego u Katoličkoj crkvi, a spolno zlostavljanje djece je svakodnevica u židovskim zajednicama.
          http://dalje.com/hr-svijet/protestanti-i-zidovi-vise-seksualno-maltretiraju/276878

        • AlFe, ali se ne zavedate, kako ste smešni s svojo navedbo raziskav.
          To je ravno tako, kot bi se sklicevali na izjavo sovjetskega veleposlanika, ki citira članek v Pravdi, ki znanstveno ovrže kritiko komunizma.

          2. Saj ni problem pedofilstvo, ki je v vseh segmentih družbe bolj ali manj enakomerno prisotno. Problem je cerkveni (in tudi vaš) odnos do pojavov pedofilstva. Popolna neobčutljivost klerikov in večine vernikov za trpljenje žrtev. Pa nepriznavanje posvetne države.

          3. A sedaj pa mislite še tekmovati, katera verska skupnost je bolj pedofilska. Kako otročje in nezrelo: Janezek je rabutal debelejše jabolko.

  17. Vse nas kliče k odgovornemu ravnanju v skladu s pravilno oblikovano vestjo. Deset božjih zapovedi je neverjetnih. Brez nenehnega prizadevanja za poboljševanje samega sebe ne bo šlo. Učiti se moramo pravega odnosa do sebe in do bližnjega. Vir pravega spoznanja je v pravem odnosu z Bogom, ki odseva v lepem odnosu do sebe in do drugih.
    Začetek prave poti je, da prenehamo širiti laži in natolcevanja, k zadevi pristopimo z zdravo kritiko in se vzdržimo želji po obrekovanju in zlivanju gnojnice po nekom zgolj zato, ker mi je antipatičen zaradi drugačnega prepričanja,… Na prvem mestu mora biti vedno želja po odkrivanju resnice in pošten ter korekten odnos do sebe in bližnjega. Potem je rešitev civilizacije iz slepe ulice lahko že realnost jutrišnjega dne.
    Mir in vse dobro.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite