Mar osamosvojitev ne sodi v shrambo zgodovinskega spomina?

8
Ddr. Verena Vidrih Perko: In nazadnje še osrednje vprašanje: mar osamosvojitev po merilih slovenskega muzealstva ne sodi v shrambo kolektivnega spomina, mar ne sodi med vrednote niti med identitetne potrebe slovenske skupnosti? Foto: Aleš Čerin

V sredstvih javnega obveščanja je se razvilo razvneto razpravljanje o odstavljanju direktorjev v štirih slovenskih narodnih muzejih in o prikritem namernem uničevanju stroke s strani kulturnega ministrstva. Vsi udeleženci javnih pozivov, med njimi so ugledni univerzitetni učitelji, direktorja slovenskih muzejev in nekaj teoretikov, zatrjujejo, da ne gre za politično vmešavanje, pač pa je, nasprotno, skrajno politično to, kar počne kulturno ministrstvo, ki je svojevoljno odstavilo dosedanje direktorje štirih narodnih muzejev. Glavni očitek pa se nanaša na ustanavljanje muzeja osamosvojitve. Med argumenti proti so finančna sredstva, ki da jih bo z ustanovitvijo novega muzeja manj za druge ustanove, sklicujejo se tudi na osamosvojitvene teme, ki jih nekateri slovenski muzeji, predvsem Muzej novejše zgodovine, že prikazujejo.

Skupina se pri oporekanju izboru novega direktorja Narodnega muzeja sklicuje tudi na ICOM-ov kodeks poklicne muzejske etike, na njegovo osebno zbirko, nestrokovnost in neizkušenost. Očitki so hudi, razprave o muzejih – ali bolje rečeno o samovolji ministra Vaska Simonitija – se vrstijo na televiziji, v časopisih in drugih medijih. Pa poglejmo, če obstaja tudi druga plat medalje.

Kako mediji prikazujejo muzeje in o čem o njih poročajo?

Najprej k razpravi v medijih. Muzealci smo kot varuhi narodove dediščine in kolektivnega spomina le redko povabljeni pred kamere, dediščina pa je temeljni identitetni, izobraževalni, gospodarsko razvojni in politični kapital. Običajno nastopamo le ob odprtjih večjih razstav ali ob pomembnejših muzejskih dogodkih. Za situacijo ne krivim medijev, temveč opozarjam, da se v javnosti s svojim neodvisnim komentarjem nikoli ne pojavi nihče od direktorjev slovenskih narodnih muzejev, pa naj gre za uničenje arheoloških najdišč, naravne dediščine, rušenje industrijskih, zgodovinsko pomembnih objektov ali pa dragocene Plečnikove zapuščine. V molk so se zavili tudi ob opaznem krčenju sredstev za kulturno dediščino v preteklosti, ob ukinjanju in povsem neustreznemu reorganiziranju pooblaščenih muzejev in samopašnih posegih ustanoviteljev, tj. občin.

Nihče od dosedanjih direktorjev narodnih muzejev, četudi so strokovnjaki vsak na svojem področju, se še ni javno zavzel za kulturno dediščino kot dobrobit narodne skupnosti.

Nikjer nismo zasledili strokovnega ugovora ob sprejemanju neusmiljene gradbene zakonodaje ali okoljske strategije, ki je varovanje kulturne dediščine omejila le še na mnenje in kulturno dediščino omenja zgolj v dveh besednih zvezah. Pa bi muzeji lahko vsaj opozorili na nesprejemljivost dogajanja.

Demokratičnost posamezne muzejske ustanove je mogoče meriti z ugledom, ki ga ima v javnosti

Nenadoma pa smo priče plazu javnih zapisov o muzejih kot sodobnih demokratičnih ustanovah, ki služijo inkluziji in sodelovanju javnosti ter ohranjanju kolektivnega spomina. Na tem mestu bi razpravljavce opozorila, da kolektivni spomin, ki ga slovenski muzeji brez dvoma ohranjajo s tisoči in desettisoči predragocenih predmetov, lahko nastaja le v konstantnem dialogu z javnostjo, muzejski predmeti sami na sebi pa ne sprožajo demokratičnosti v procesih dediščinjenja. Omogoča pa jih dediščina, ki nam jo uspe ohranjati v izvornih prostorih, v naših živih družbenih in naravnih okoljih. In seveda ljudje, ki dediščino dojemajo kot svoje lastne vrednote in se z njo istovetijo. Demokratičnost posamezne muzejske ustanove je tako mogoče meriti z ugledom, ki ga ima v javnosti. In naprej: s težo odprte komunikacije z javnostjo in kakovostjo dejanj v prid skupnosti in njenih dediščinskih zakladov.

Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj, ki je danes ogrožen, podprete z donacijo.

Toliko o demokraciji, pa karkoli že to je. Kako pa je z odstavljenimi direktorji?

Resnici na ljubo, nihče od direktorjev državnih muzejev ni bil zamenjan, vsem je mandat pretekel. Večini po dveh, treh in celo štirih mandatih.

Razpisi za njihovo imenovanje so potekali v skladu z veljavnim predpisi. Prijavljenih kandidatov ni bilo veliko. Kot lahko sklepamo iz številnih izjav za javnost, se tudi ni prijavil nihče od tistih, ki bolje poznajo strokovna področja, so dobri organizatorji, čuječi sodelavci in odlični poznavalci muzejske ekonomije. Razpisi so namreč trajali mesec dni in potekali javno. Kandidatov je bilo, kot že mnogokrat prej, malo in enega od razpisov je bilo treba celo ponoviti. Zato lahko sklepamo, da so razpravljavci pričakovali (zdaj zahtevajo) od ministrstva potrditev točno določenega direktorja, ki že desetletje, drugi pa že dlje, opravlja svoje delo. Po njihovem mnenju so samo ti dovolj strokovni in zaupanja vredni.

Je direktorovanje v kulturnih ustanovah dosmrtna, če ne celo že dedna funkcija?

Na novo izbrani so že vnaprej negativno ocenjeni (nota bene: od svoje lastne stroke) in obtoženi neetičnega delovanja. Kako je v tem primeru s temeljnim demokratičnim načelom, da nihče ne more biti obsojen brez sodbe, in kako z etičnim kodeksom, mar ta velja samo za izbrance? Izhajajoč iz istega načela, bi bilo prav tako napak kar povprek oporekati dosedanjim direktorjem izkušenost in strokovnost. Povsem umestno vprašanje pa je, ali niso tudi oni bili na začetku zgolj in samo začetniki brez izkušenj? Mar niso tudi oni morali pridobiti izkušnje z vodenjem?

Kako je mogoče nekomu oporekati strokovnost, še preden je imel možnost, da bi jo dokazal? Kako je mogoče javno trditi, da doktorat znanosti izkazuje manjšo stopnjo strokovnosti kot magisterij? Kako je mogoče vnaprej javno presoditi, ali bo ta ali ona ustanova odslej slabo delovala?

Samo od sebe se postavlja vprašanje, ali je pri nas postalo direktorovanje v kulturnih ustanovah dosmrtna, če ne celo že dedna funkcija?

Demokracija pa taka, če so nam pomembnejši direktorji kot dobro ustanov in naše javnosti. Nam je res več pehanje za močjo kot dobrobit tistih, ki so v resnici najbolj zaslužni za uspešno strokovno delo. To pa so in ostanejo muzejski strokovnjaki, kustosi, raziskovalci, konservatorji, pedagogi in andragogi. S tem ne trdim, da direktor ni pomemben, pa vendar: je bolj kočijaž kot vprega in voz. Brez njega ne gre, a brez voza in vprege tudi kočijaža ni treba.

Če stroka ne ugotoviti, ali je muzej osamosvojitve  potreben ali ne, naj vpraša javnost

In še dve besedi o muzeju osamosvojitve. Če celotna slovenska muzejska stroka ne more ugotoviti, ali je muzej osamosvojitve (slovenski in mednarodni skupnosti) potreben ali ne, naj vpraša javnost, ki ima (po ICOM-ovem in ICOMOS-ovem kodeksu poklicne etike) odločilno besedo v procesih dediščinjenja in torej tudi muzealiziranja družbenega fenomena. Oba temeljna akta trdita, da kolektivni spomin podobno kot dediščina ni bistveno, kar strokovnjaki iz ene ali druge temeljne discipline prepoznajo in zamrznejo v razstavnih vitrinah in muzejskih depojih. Ta del je vsekakor nujno potreben in temeljnega pomena, presodnega pomena pa so za sodobne muzeje predvsem potrebe družbenega okolja.

O demokratičnem dediščinjenju moremo namreč govoriti šele tedaj, ko je ohranjanje dediščine kot vrednote v izvornih prostorih udejanjano z vsemi strokovnimi, legalnimi(!), legitimnimi, upravnimi in institucionalnimi sredstvi. Z drugimi besedami: ko dosežemo, da z interpretacijo in komunikacijo spreminjamo dediščino v nosilko osebnih in družbenih vrednot. Tega pa brez analiz javnosti ni mogoče doseči; to so poleg razvijanja kulturnih kompetenc tudi temeljne naloge muzejev.

Cilj demokratičnega muzeja je ozaveščanje ljudi, da spoznajo, kako nezamenljiv je družbeni pomen dediščine, da jo lahko sprejemajo kot vrednoto, potrebno ohranjanja prihodnjim rodovom. V širšem, tudi etičnem smislu pa to pomeni izvajanje muzejskih in drugih dediščinskih služb na način, ki temelji na spoštovanju lokalne, nacionalne in evropske dediščine ter zavedanju njenega položaja v svetu. Demokratičnost ustanove torej močno presega (politični) izbor kandidata, ga pa nikakor ne upravičuje – ne z ene ne z druge politične strani!

Muzej osamosvojitve da ali ne – odločitev bo v vsakem primeru politična

In nazadnje še osrednje vprašanje: mar osamosvojitev po merilih slovenskega muzealstva ne sodi v shrambo kolektivnega spomina, mar ne sodi med vrednote niti med identitetne potrebe slovenske skupnosti? Verjamem, da tega nihče tudi iz skupine razpravljavcev ne zanika, saj bi nasprotno pomenilo, da je z našo muzejsko stroko v temelju nekaj hudo narobe. Čemu torej NE muzeju osamosvojitve? Ker gre za politični projekt?

Vsak muzej je političen projekt in tudi dediščina je inherentno družbeno pogojena in stvar politične odločitve.

S politično odločitvijo je nastal Deželni muzej in tudi vsi povojni, ki so dobili temeljno nalogo ohranjati pridobitve osvobodilnega boja in komunistične revolucije. Za politično odločitev bo torej šlo v vsakem primeru: če muzej osvoboditve ustanovimo ali ne.

Argument, da temo pokrivajo že nekatere druge ustanove, ne vzdrži resne strokovne presoje. Teoretično gledano, je vedno v prid demokratične interpretacije, če so predstavljene vsebine širše, drugače in večplastno interpretirane – in kar navsezadnje priporoča tudi ICOM-ov kodeks poklicne etike. Ob kategoričnem, javno izraženem nasprotovanju pa se odpira tehtno logično vprašanje dejanskega poslanstva vseh slovenskih muzejskih služb. Mar naši državni muzeji, tudi ta v ustanavljanju, ne predstavljajo širšega interesa državljanov, ne služijo izobraževalnim identitetnim in razvojnim potrebam? Čemu torej nasprotovanje in že vnaprejšnja domneva, da bo muzej osamosvojitve deloval slabo?

 Da se resnica prav spozna, je treba čuti oba zvona

Kaj tiči torej za javnim izpostavljanjem ustanovitve muzeja, ki bi se ga morali prav muzealci najbolj razveseliti. Finančna sredstva, boj za kos pogače? Pa poglejmo še to plat medalje! Ministrstvo za kulturo zagotavlja muzejem sredstva za izvajanje nalog javne službe, na kratko: omogoča jim osnovno delovanje in izvajanje programov, pooblaščenim muzejem pa velik delež tega. Narodni muzeji se obravnavajo ločeno od drugih – pooblaščenih, regionalnih in mestnih muzejev. To jim zagotavlja privilegiran položaj, ki si ga po statusu, bogastvu zbirk in strokovnosti tudi zaslužijo. Ne pa vedno tudi po kvaliteti in izvirnosti programov – vsaj z ozirom na število zaposlenih strokovnjakov in boljše razmere za delovanje (razen posameznih izjem), posebej v primerjavi z nekaterimi pooblaščenimi muzeji. Ne bomo pretiravali, če rečemo, da so naše nacionalke mnogokrat še vedno utrdbe znanosti, kar je seveda povsem na mestu, če bi enakovredno vključevali tudi nujno potrebno muzeološko in heritološko znanje, brez katerega ni sodobnega muzealstva.

Državni denar ostal neporabljen, ker direktorji muzejev niso vedeli, kako ga porabiti

Denar? Vsi bi ga radi imeli več in mnogi si ga v resnici tudi zaslužijo. Letošnje leto je bilo res posebno, marsičesa upravičeno in razumljivo v muzejih ni bilo mogoče izpeljati. V takih primerih se neporabljen denar iz ustanove vrne na Ministrstvo za kulturo. Toda še preden je ministrstvo neporabljena sredstva vrnilo v državno vrečo, so službe za muzejsko dejavnost vsem (narodnim) muzejem posredovale vprašanje, komu lahko finančno z dodatno vsoto (deset tisoč evrov) priskočijo na pomoč. (Ja, ponudba je bila poslana tudi dosedanjim direktorjem.) Odgovora ni bilo niti od enega in denar se bo vrnil v proračun. Ker so spadala sredstva v vrečo za nacionalke, jih navkljub upravičenim prošnjam nobenemu od pooblaščenih muzejev ni bilo mogoče dodeliti. Stari Latinci so znali imenitno zaključiti retorični molk s sapienti sat ali modremu povedano zadostuje.

Muzeji uživajo pri ljudeh veliko stopnjo kredibilnosti. So družbeno ugledne, karizmatične ustanove, verjame se jim. Javnost spoštuje trud mnogih vrhunskih strokovnjakov, ki (javnosti neopazno) skrbijo za najpomembnejšo slovensko dediščino in hkrati s tem tudi dediščino vsega človeštva. Direktorjeva naloga je organizacija strokovnega dela, zagotavljanje sredstev za delovanje in sprejemanje odgovornosti za javni zavod, za kar je po ZUJIK-u in ustanovitvenih aktih plačan iz javnih sredstev. Če je ob tem še dober strokovnjak, toliko bolje.

Dobro bi pa bilo ob vsem tem tudi vedeti, da morata zares demokratične ustanove voditi in povezovati skupna, družbena dobrobit in pristna skrb za zbirke in komunikacijo z javnostjo – pri čemer je javni ugled presodnega pomena.

Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj, ki je danes ogrožen, podprete z donacijo.

8 KOMENTARJI

  1. O komunizmu in Yugo socializmu bi morali narediti referendum: “Sta bila omenjena režima zločinska ali ne?” Da si končno pridemo na čisto, koliko je enih in koliko je drugih.

  2. Varovanje kulturne dediscine in podpora temeljni mrezi in institucijam, ki omogocajo kulturno vzgojo in ustvarjalnost je sredisce, torisce smiselnega posega in podpore drzave oz kulturnega ministrstva. Pri nas je bilo vse drugo bolj. Ponekod namenjajo polovico kulturnega proracuna varovanju dediscine, pri nas prakticno nic oz zmeraj manj. Slovenska dekadentna kulturna politika levih vlad mece davkoplacevalski denar z lopato raznim politikantom in provokatorjem a la Zlatan Cordic, ali tistim, ki so se preimenovali v Janeza Janso, cistemu bluzenju. Tisocem odvisnikov in levih politikantov, ki potem levi oblasti vdano sluzijo. Med drugim tako, da so pripravljeni takoj na ulicna razsajanja in divjanja, ce se slucajno oblast zamenja. Tega ni na svetu. To je treba prekinit. Vasko Simoniti pocne nujno stvar. Ubi pus ibi evacuat.

  3. Briljanten zapis dr.dr. Perkove. Čestitke in spoštljiv poklon.

    To je primer zdravorazumskega in argumentiranega odziva na kritike.
    Odziva, ki je podprt z dejstvi in dokazi. Odziva, ki ga preveva življenjska logika.

    To pogosto pogrešam v politiki. Tudi na desni in vladni strani, ki se neredko zadovolji s površnimi, neargumentiranimi in nedokazanimi trditvami in ki še za povrh spregledajo slovensko ustavo, ki je temelj pravilnega političnega delovanja.

  4. Če bi minister za kulturo znal tako prepričljivo povedati, ne bi imel tioliko težav.

    Pri njemu pa nasploh pogrešam prepričljiv javni nastop, ki ga preveva
    kulturni čut za kulturni dialog, saj deluje preveč suhoparno, naravnost birokratsko.

    Očitno se zato ne pojavlja dovolj v medijih. In še nekaj, kar naprej si popravlja suknjič, da je kar moteče. To dokazuje, da je premalo usmerjen v pozitiven dialog z drugimi.

    Nikoli ga še nisem slišal, kako naj kultura živi v času korone.
    Tolaži kulturnike z denarnimi spodbudami, ne pa tudi kako se da kulturo ohranjati in negovati v času korone.
    Pozna se mu, da ni pevec ali glasbenik. Petje in glasba lahko vseeno živi
    Pri tem prednjači družinsko petje in glasba, ki je zdaj v preporodu, pa nihče tega ne omenja.

    Ponovno nas opominja, da je družinska kultura temelj kulture.

  5. Nekaj je jasno. Zaradi tega muzeja rdečkarji izgubljajo živce samo zato, ker so mnenja, da je bilo lepše v jugi in ker so bili in so še popolnoma proti osamosvojitvi. Mi moramo trpeti stotine, če ne tisočev njihovih zlaganih spomenikov ZZB in partizanarstvu, oni pa nočejo enega muzeja, posvečenega pravi stvari. Upam, da bo muzej v kratkem zgrajen.

  6. Odličen članek strokovnjakinje muzeologije in ohranjaje dediščine. Prav tako je odličen članek kot vprašanje Muzej osamosvojitve da ali ne !! To so zadeve, ki upravičeno zahtevajo spoštovanje in nadgradnjo vseh dejstev, ki prikazujejo nastajanje in negovanje samostojne države Slovenije.
    Ta dosežek državljanov in podpornikov samostojne Slovenije je veličasten in zasluži svoj muzej, ki bo ohranjal to zgodovinsko vrednoto za Slovenijo.

Comments are closed.