V Ameriki so skozi zgodovino obstajale resne – smrtno resne – delitve. Včasih se sprašujem, če je praznovanje 4. julija po ameriški revoluciji v ospredje postavilo boj med tistimi, ki so revolucijo podpirali, in tistimi, ki so ji nasprotovali. Ali pa, če smo se po ameriški državljanski vojni ukvarjali s tem, kdo je rešil Unijo in kdo se je boril zoper njo. Ne vem. Vem pa, da si ob 4. juliju sedaj prizadevamo za vključenost: ne govorimo o boju med monarhisti in patrioti ali o tem, kdo je bil v modrem in kdo v sivem. Odkrito, celjenje ran po strašnem prelivanju krvi med državljansko vojno je bilo za Američane izredno težavno. Menim pa, da jim je pri tem pomagalo spoštovanje do vseh, ki so se borili v ameriških spopadih: pripravljenost priznati – včasih s težkim srcem in včasih šele potem, ko je minilo veliko časa –, da smo vsi Američani: tisti, ki so se borili proti neodvisnosti, in tisti, ki se niso; tisti, ki so se borili za ohranitev Unije, in tisti, ki so se boriti proti njej. Dobri, častni in pogumni ljudje na obeh straneh – in vsi si zaslužijo, da jih imenujemo Američani.
(…)
Obenem pozdravljam in se poklanjam tudi vsem Slovencem, tako na desni kot na levi; tako tistim, ki si prizadevajo za večjo svobodo, kot tistim, ki iščejo večjo varnost; in vsem, ki so se borili zoper in so bili žrtve totalitarizma, bodisi fašističnega ali komunističnega. Nazdravljam vsem, ki tudi danes nadaljujejo boj za bolj odprto družbo in boljšo prihodnost; vsem, ki se želijo otresti okov preteklosti in ostankov stare elite, ki želijo resnično svobodne in odgovorne medije in ki si prizadevajo za družbo, v kateri je vsakdo cenjen in spoštovan. Nocoj tako dvigamo kozarce, da bi nazdravili prijateljstvu naših držav. Molimo za mir in pravico in molimo za blaginjo in srečo vseh Slovencev. Nikoli doslej ni bila država s tako malo prebivalstva deležna tako velikega blagoslova.
