Kot kaže, bomo z enomesečno zamudo vendarle dobili novo EU komisijo. Iskanje večine in usklajevanja so tekla ob različnih temah in predvidenih komisarskih kandidatih. Levemu ideološkemu bloku je kri pošteno zavrela ob poimenovanju enega od resorjev: Zaščita evropskega načina življenja in migracije. V tem je levi blok zaznal govorico skrajne desnice. Po njegovem so namreč desni skrajneži po eni strani tisti, ki priznavajo, da je krščanstvo zgodovinsko in vrednostno oblikovalo zahodno civilizacijo, po drugi pa tisti, ki se zavzemajo za urejeno in legalno sprejemanje imigrantov in iz utemeljenih razlogov nasprotujejo stihijskemu vdiranju ilegalnih ekonomskih migrantov.
Nič ni pomagalo, da je predsednica nastajajoče komisije, Ursula von der Leyen, odločno zavrnila takšna podtikanja. »Na naš evropski način življenja moramo biti ponosni (…) in si stalno prizadevati, da ga ohranimo, zaščitimo in izboljšamo. Takšnemu načinu življenja vsak dan oporekajo nasprotniki Evrope, ki prihajajo tako od znotraj kakor od zunaj naših meja.«
Strahov na levi ni uspel pomiriti niti predvideni komisar, Margaritis Schinas, ki je med parlamentarnim zaslišanjem razložil, kaj pomeni naziv njegovega resorja.
»Biti Evropejec pomeni v svojem bistvu ščitenje najbolj ranljivih v naših družbah. Pomeni imeti enake možnosti. Pomeni pospeševanje kulture in športa kot bistvenih prvin našega sistema in opremljanje ljudi z znanjem, vzgojo in veščinami, ki jih potrebujejo, da živijo in delajo v dostojanstvu. Pomeni občutek varnosti v naših domovih, ulicah in povsod, kjer se radi srečujemo, izmenjujemo in doživljamo življenje skupaj. Biti Evropejec pomeni odprtost v svet; razširjanje srca in doma tistim, ki jim sreča ni tako mila. Pomeni odločno stati za temi vrednotami, temi pravicami, za temi načeli povsod po svetu. Biti Evropejec pomeni mir, svobodo, enakost, demokracijo in spoštovanje človekovega dostojanstva.«
Da bi prekinila ta boj za oslovo senco, s katerim je levica hotela okrepiti svoj »moralni« ugled edine borke za evropske vrednote, je von der Leyen ta resor preimenovala v Pospeševanje evropskega načina življenja. Zmagoslavje na levici je bilo popolno! Predsednica parlamentarne skupine socialistov in demokratov, Iratxe Garcia, je to spremembo označila za »zelo pozitivno« in dodala: »Vsi se strinjamo, da je evropski način življenja dosežek, ki ga moramo ohranjati, vendar ne ščititi, marveč pospeševati.«
Če smo natančni, bi lahko spomnili, da tudi beseda »pospeševanje« vsebuje pomenske odtenke, ki delujejo zastrašujoče. Oba leva totalitarizma, komunizem in socialistični nacionalizem, sta pospeševala širjenje svoje ideologije s pobijanjem, zapiranjem, ustrahovanjem in kar je še takšnega. Še več, za tem izrazom se skriva prepričanje, ki ga Jean Birnbaum, sam levičar, imenuje »religija šibkih«. Večji del evropske levice goji prav to »šibko religijo«, po kateri naj bi menda vse človeštvo hrepenelo po evropskem načinu življenja. Da gre pri tem za skriti in potlačeni evropocentrizem, ki ga levica sicer po dolgem in počez biča, je očitno. Še huje pa je, da te svoje »šibke religije« ni sposobna kritično preverjati, še manj soočiti z dejstvi.
»Kdor koli pogleda številne publikacije Islamske države, razume, da ta duhovna odločitev ne vsebuje samo preloma z vrednotami Zahoda, ampak tudi z njegovo politično govorico in njegovim razumevanjem zgodovine. Današnji džihadisti se radikalno razlikujejo od antikolonialistov ali militizirane skrajne levice po tem, da se ne sklicujejo več na zahodne vrednote proti Zahodu, ampak jih v celoti in popolnoma zavračajo. Niti se nočejo vpisati v ‘našo’ zgodovino, pač pa jo hočejo uničiti. S tem pa istočasno razkrinkavajo eno od naših verovanj. Kot naprednjaki smo namreč dolgo neomajno verjeli, da vse družbe stremijo k zahodni modernosti in smo jo enačili z načinom življenja, ki si ga vsi želijo.
Pokazatelj hude nemoči je bila izključenost iz zahodne zgodovine. Toda bolj ko se naše verovanje razblinja, bolj odkrivamo, da je ta izključenost lahko tudi moč, in to predvsem za ljudi, ki ne skrivajo sovraštva do zahodnega oz. evropskega načina življenja« (La religion des faibles, 2018, 27-28).
Neprivlačnost našega načina življenja
Ni treba iti daleč, da odkrijemo, kako naš način ni prav nič privlačen za mnoge, ki živijo med nami, in zato širijo in pospešujejo svojega, ki našega negira. Med te gotovo sodi društvo Resnica-hak, ki se na spletu predstavlja:
»Vsi smo po veroizpovedi Muslimani in skušamo slediti Poslancu Muhammedu, s.a.w.s., v vseh življenjskih pogledih. Izključno sledimo Kur’anu (Koranu) in sunnetu (suni) – temu v terminologiji rečemo: Ehlus-sunnet wel-džema’at (tej dogmi so sledile prve tri generacije Muslimanov in vsi muslimanski učenjaki).«[1]
Tam nas Layla Malus pouči, kako je mogoče pri nas uvesti šeriat na štiri načine:
- »Če je šarijska (šeriatska) država vzpostavljena v neki drugi državi in se le-ta odloči, da bo prišla sem in prevzela oblast. […]
- Druga metoda je, če bi se džihad začel v Sloveniji, kot se je zgodilo nedavno nazaj v Bosni ali na Kosovu, kjer so tudi Muslimani iz drugih dežel prišli pomagati. […]
- Naslednja metoda je, da določena območja družbe povzročijo padec režima. Tako je tudi storil Poslanec Muhammed, naj je Božji mir z njim, v Medini. […]
- Zadnja metoda, kako priti do šarije v neki državi (konkretno v Sloveniji), je, da ljudje, ki v njej živijo, sprejmejo Islam in jo tako sami vzpostavijo. Tako se je zgodilo v Maleziji, Indoneziji, Etiopiji itd.«
Za konec nas Layla še informira:
»To so moji osebni vidiki, katere lahko zaključim na podlagi zgodovine, ki je dejansko dobra učiteljica.Vsak Musliman je dolžan verjeti v to, da je šarija boljša od drugih političnih sistemov, sicer ne more biti Musliman v nobenem primeru, saj negira lastnost, da je Allah edini Zakonodajalec. Želim še nekaj opomniti: Govoril sem o vzpostavljanju šarije in ne o siljenju ljudi v spreobrnitev (to je velika razlika), ker je le-to prepovedano!«
Od teh in podobnih društev se je tajnik Islamske skupnosti v RS distanciral: »Ne bi rad videl, da nas mečejo v isti koš.« Vendar to ne pomeni, da ni šeriatska ureditev, vsaj delna, želja tudi te skupnosti. Misel ni za las privlečena, ker jo že dolgo zagovarja dr. Mustafa ef. Cerić, ki je bil v Sarajevu dolgo nadrejeni reis-ul-ulema tej skupnosti. V »Deklaraciji evropskih muslimanov«[2] (2006) zahteva, da imajo muslimani svoje predstavnike v parlamentih in da uporabljajo šeriat v osebnem pravu (zakonska zveza, dedovanje, različni položaj moškega in ženske …). Evropske države poziva, naj muslimane obravnavajo kolektivno, kot islamsko skupnost s posebnimi pravicami, in ne posameznih muslimanov kot druge državljane, čeprav je to v nasprotju z evropsko »Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin«.
Cerić na zahteve EU poslancev, naj obsodi skrajni vahabizem, ki se širi v BiH, tega ni storil, ker deli z njim ljubezen do šeriata: »Šeriat je osnova verovanja vsakega muslimana in o njem se ne razpravlja. Šeriat je za muslimane to, kar je deset zapovedi za kristjane.« Se je treba potemtakem čuditi, če je predsednik Macron pred dnevi izjavil, da je BIH »tempirana bomba, ki tikataka poleg Hrvaške in se sooča s problemom džihadistov, ki se tja vračajo«?
Daleč od tega, da bi vse muslimane metali v isti koš. Med njimi se namreč bije neusmiljena bitka za monopol nad islamom … celo v Saudovi Arabiji. Ko so Američani ubili kalifa Al-Bagdadija, so se v arabskem svetu pojavile teorije zarote med tistimi, ki so ga dolgo oboževali, potem pa mu obrnili hrbet. Zdaj so prepričani, da je bil tajni agent Asada, pa Izraela, ZDA, Turčija itd. piše Abdallah Bin Bakhit v dnevniku Al-Riyadh. Vendar Bakhit vse to zavrže in pravi:
»Vse to je poskus, da bi se izognili priznanju naše arabske in muslimanske vloge v ustvarjanju in oblikovanju Al-Bagdadijeve osebnosti in ideologije vse do vrhunca, imenovanega ISIS. Nič nočemo vedeti o svojem dolgoletnem spodbujanju ekstremizma in vzgajanju milijonov mladih muslimanov, da kažejo sovraštvo do kulture, umetnosti in drugega. Pozabljamo, kdo je spremenil imena naših otrok iz Mohamed, Abdalah in Adel v vojna imena Abu Al-Kajda in Abi Qutub. Pozabljamo, kdo je med nami vzgajal mladino, da prezira ženske in je prepričana, kako je vsak, ki jim ne pripada, sovražnik.«[3]
Ko vse to vemo, vemo tudi, da je dilema med zaščiti in pospeševati evropski način življenja umetna, politikantska. Potrebno je oboje. Samo obramba ni dovolj, samo širjenje v nedogled je utopija. Pravilno doziranje v duhu temeljnih evropskih vrednot, med katerimi je tudi ta, da cilj ne posvečuje sredstev, bo uspevalo naš način življenja ohranjati in delati privlačnega, četudi je konkurenca huda … in zna biti brezobzirna.
[1] Resnica-haq. https://resnica-haq.com/kdo-smo.html
[2] Cerić, Mustafa. 2006. Deklaraciji evropskih muslimanov. https://www.rferl.org/a/1066751.html
[3] https://www.memri.org/reports/saudi-writer-those-who-blame-us-isis-terrorism-disregard-fact-years-millions-have-been
