Letošnja Prešernova proslava ponuja v razmislek nekaj izzivov.
Kje je meja med kulturo in umetnostjo, ali drugače vprašano, sme umetnost za vsako ceno povoziti kulturo? Kako v razmerje med kulturo in umetnostjo umestiti trditev, da slovenskega naroda in slovenske države ne bi bilo brez kulture? Saj kulturo v ožjem pomenu besede ustvarijo umetniki. Čudovito je, kaj vse zmore človeška nadarjenost in odprtost ustvarjalni muzi. A nič manj ni presenetljivo, kako človek za utemeljitev svojega obstoja potrebuje točno določeno stanje, ki mu rečemo kultura, ki pa ga hkrati tudi določa in umešča znotraj določene družbe.
Organizatorji Prešernove proslave so v danih okoliščinah (v tistih, ki so javnosti znane) dobro odločili, ko niso dovolili, da bi umetniški navdih povozil kulturo naroda z elementi, ki danes ponazarjajo nekulturo in nespoštovanje simbolov naše države. Žal pa niso bili dosledni. Enako bi namreč morali postopati tudi pri interpretaciji Prešernove Zdravljice, ker je to slovenska Zdravljica, izvajana na slovenski proslavi v Sloveniji v počastitev slovenskega kulturnega praznika. Govorimo o kulturi, o slovenski kulturi, ki je gradila slovenski narod. Kljub temu izstopajočemu poskusu se multikulturnost na tak način v Sloveniji ne izide. Vtis dobimo, da je to še en od zdihljajev po nekem neobstoječem idealu bratstva, le da je ta poskus razpotegnjen na širši geografski prostor. Sporočilo o družbi, ki je odprta za vse in do vsega, pa je dokaj medlo izzvenelo, verjetno tudi za to, ker je bil celoten koncept proslave okrnjen zaradi cenzure.
Kakor koli, naša slovenska družba ni odprta za vse. Ne more biti. Nobena družba ni odprta za vse. Vsako družbo omejuje njena kultura. In prej ko bomo to sprejeli, lažje nam bo. Nobene potrebe ni, da bi se morali strinjati z vsem, kar obstaja na tem svetu. Prav tako ni nobene potrebe, da bi morali vsem ugajati. Slovenski narod je pogojen s tradicijo, ki se je ne smemo sramovati, vsaj do nedavna se je razvijal v duhu tradicionalnih krščanskih vrednot, ki so ga dejansko ohranjale. In vsega tega ni potrebno spreminjati.
Kako se v bodoče izogniti takim bolečim scenarijem, kjer je umetnik oškodovan na račun organizatorja, Prešernovi nagrajenci pa na račun umetnika?
V razmislek predlagam, da Odbor za državne proslave izvede javni razpis za vse proslave. V njem določi pričakovanja in višino finančnih sredstev, ki so na razpolago. Verjamem, da bi tako do možnosti, da »postavijo« Prešernovo proslavo prišli tudi tisti, ki do sedaj še nikoli niso bili povabljeni k temu delu. Slutim, da bi bili presenečeni nad kreativnostjo manj znanih ustvarjalcev, tudi iz našega zamejstva.
Tam izza meje Slovenci pripravijo proslavo, na kateri nastopa mlado in staro, na kateri govorijo o pomenu slovenske besede, o pomenu ohranjanja narečja, o možnostih, kako bi tudi s pomočjo slovenskega duhovnika lažje sprejeli knjižno slovenščino. Nekaj sto tisoč Slovencev se vsak dan zbudi z zavedanjem, da slovenski jezik in slovenska kultura nista neskončno samoumevna. Vsak dan znova se trudijo, da zavedanje slovenstva ne bi presahnilo. Mar se ne bi končno začeli zgledovati po njih?
