„Multi-Kulti“ v krizi (2010)

19
177

granadaKo je oktobra 2010 nemška kanclerka Angela Merkel samozavestno in odločno dejala: „Multi-Kulti se je absolutno izjalovila“ (link), je svetovna javnost napeto prisluhnila. Nemška kanclerka je pač nemška. Nemci so se v povojnem času posebej odlikovali s sprejemanjem tujcev v svojo deželo. Gnala jih je zgodovinska krivda, potreba, da se dokažejo kot odprti za vse narode sveta. Gnala jih je tudi gospodarska potreba po delovni sili. Poleg tega so Nemci v sodbah natančni in disciplinirani. Če torej Merklova trdi, da je strateški politični projekt multikulturne družbe nasedel, mora situacija biti zelo resna in vredna premisleka.

V tem prispevku bomo najprej pogledali v zgodovino. Kajti v zgodovini je prisotno oboje. Imamo linijo, ki ima težave z multikulturnostjo in večrasno družbo, in linijo, ki se trudi vzpostavljati do tujca in manjšin prijazno okolje.

Večni trud za strpnost med narodi

Ko poslušamo kakšnega mladega aktivista, ki se zavzema za sožitje s tujci, dobimo občutek, da je multikulturnost izum moderne dobe. Kot da so vsa stoletja in tisočletja do zdaj bila zavožena in kot da je šele sedaj nastopil čas blaženega sobivanja. Velikokrat je tovrstna poenostavitev v sorodu z mnenjem, da je v preteklosti poglavitni vir nestrpnosti med narodi bila prav religija.

Stvari stojijo drugače. Enako kot rasistična skušnjava se skozi zgodovino pojavlja želja in zmožnost živeti s tujcem.

Veliki antični in srednjeveški imperiji so do maksimalnega razcveta prišli le, če so znali biti multietnični in multikulturni (četudi so istočasno vzdrževali sužnjelastniško in fevdalno notranjo ureditev). Grčija Aleksandra Velikega in Rim v času največje ekspanzije sta na osvojenih ozemljih uvajala svoj red in trgovino, spoštovala pa tamkajšnjo kulturo in religijo. „Krščanski imperij“ Karla Velikega sledi grško-rimski formuli ter je dodatno oplemeniten z novozaveznim idealom bratstva med narodi, ki ga Jezus ubesedi v stavek: „Tujec sem bil in ste me sprejeli“ (Mt 25,35). Tudi islamsko zavzetje Španije je pospremljeno z uvajanjem pravne in politične zaščite za podjarmljene kristjane. Islam pokaže zmožnost za strpnost, ki je sploh značilna za velike svetovne religije.

Še med večstoletnima nasprotnikoma Evropo in Turčijo zasledimo obdobja miru, sodelovanja in pozitivne radovednosti. Šlo je tako daleč, da je nekaj časa med srednjeevropskimi plemiči obstajala moda oblačiti se po turško, o čemer pričajo t.i. turkerije v ptujskem pokrajinskem muzeju.

Med krščanskimi voditelji še spomnimo na madžarskega kralja Štefana, ki svoje ropati vajene podložnike vzgaja k sprejemanju popotnika in tujca, kar je pravzaprav pomenilo vstop Madžarov v evropski kulturni krog, ter na špansko kraljico Izabelo Kastiljsko, ki razglasi Indijance v novih deželah za španske podložnike (državljane), kar je odprlo pot mešanim zakonom in zamejilo zlorabe.

Ko govorimo o zgodovini slovenskega naroda, radi pozabljamo, da Slovenci nismo preživeli le zaradi naše ljubezni do jezika. Preživetje nam je omogočala tudi tisočletna vpetost naših dežel v Sveto rimsko cesarstvo. Če ta državna tvorba ne bi bila multikulturna in multietnična, bi Slovenci nekje na poti skozi srednji vek verjetno izginili.

Večna skušnjava rasizma in kulturnega monizma

Morda najstarejši rasistični zapis izhaja iz starega Egipta. 1900 let pred Kristusom je faraon Sestor III. prepovedal „vsakemu črncu“ vstop v Egipt. Rasizem je prisoten v veliki antičnih civilizacijah in ekonomijah. Tako Grčija kot Rim sta svoje sužnje v veliki večini dobivala iz podjarmljenih tujih ras in za tujce na sploh uporabljala slabšalne izraze. Zgodovinar Henri Lévy-Bruhl meni, da je v Rimu tujec pomenil sužnja, suženj pa je lahko bil le nekdo, ki je tudi tujec.

Posebna zgodba je antisemitizem. Tudi ta ima zasnovo v grškem in rimskem obdobju. Grki so za časa Ptolomejcev tudi s krutimi metodami poskušali helenizirati Jude, Rimljani so jim l. 70 porušili tempelj. Antisemitizem se je nadaljeval skozi krščansko ero vse v današnji čas, ko more ideja o „hudobnem Judu“ združiti skrajno desnico, skrajno levico (ki je tradicionalno protiizraelska) in povprečnega Arabca. Med mnogimi razlogi za antisemitizem izvzemimo teološkega, ki ga je razdelal nekoč ateist nato pa katoliški filozof in prijatelj Janeza Pavla II. André Frossard. Frossard je mnenja, da Judje „gredo na živce” tudi zato, globinsko pa predvsem zato, ker so prva priča enega in edinega živega Boga. Nacistični načrt, po katerem bi Judje morali popolnoma izginiti iz obličja zemlje, je načrt odstranitve prvih monoteistov za pričetek poganskega imperija.

Novoveški rasizem, ki se je v XX. stoletju razrasel v kompaktne in politično močne rasistične ideologije, je dobil zagon ob odkritju Amerike, ko so evropski osvajalci razpravljali, če tamkaj odkrito prebivalstvo ima dušo, torej, če so Indijanci sploh ljudje. Poleg osvajanja zgodovinar François de Fontette vidi še drugi impulz. Prav tako v XVI. stoletju se je namreč začel proces razgraditve krščanske Evrope. Ljudi je vse manj označevala pripadnost veri in fevdalnemu gospodu (ki je velikokrat bil vodja, danes bi rekli, multinacionalnega podjetja) ter vse bolj pripadnost narodu. Nacionalna prebuja je prinesla veliko dobrega (Slovencem prvo knjigo), a se je kmalu začela kazati tudi kot novi vir nestrpnosti.

Ob tem ne smemo pozabiti na dogajanje, ki je usodno zaznamovalo rasizem novega veka. To je trgovina z afriškimi sužnji. Združene države Amerike so v XVIII. stoletju svojo demokracijo začele tam, kjer jo je zaključila antična Grčija: s sužnjelastništvom. Ekonomski razlogi so narekovali rasistični pogled na svet, ki so ga (bolj potihoma sicer) prevzele tudi evropske kolonialne sile. Črna koža je postala sinonim za manjvredno raso. Da so črnci uporabni zgolj kot brezpravna delovna sila, se je v fundamentalističnih krogih poskušalo utemeljevati celo s Svetim pismom. Ameriško državljanstvo bivši sužnji dosežejo l. 1868, severnoameriški Indijanci pa šele l. 1924.

Z nacizmom in tovarnami smrti za Jude, Cigane pa tudi Slovane je novoveški rasizem prišel do vrhunca. Komunizem je izvajal represijo na idejni osnovi, vendar tudi na etničnem področju ni bistveno zaostajal za nacizmom. V Rusiji so za časa Stalina poniknile cele etnije in narodi, Ukrajinci so bili posebna tarča sovjetske tiranije, baltske republike so bile podvržene rusifikaciji.

Neuspešna „Multi-Kulti“ in vzpon islama

Posledica nacističnega holokavsta in vzhodnoevropske komunistične strahovlade je bila, da smo po vojni v politiko in v šolo začeli načrtno uvajati multikulturno vzgojo. Multikulturnost je skupaj s človekovimi pravicami postala politična dogma in plemeniti nagib, na katerem je grajena Evropska Unija. Zdaj Merklova pravi, da je „Multi-Kulti“ nasedla. Kaj je narobe z integracijo tujcev v evropski prostor? Ali nazadujemo v smer nestrpne in monokulturne družbe?

Nemška kanclerka je l. 2010 pojasnila: „Integracija ne pomeni živeti drug ob drugem pač pa drug z drugim ter živeti na skupnem temelju naših vodilnih vrednot in nemške krovne kulture (Leitkultur), ki izhaja iz judovsko-krščanskih korenin ter je skovana iz krščanstva, humanizma in razsvetljenstva.“ Povedano drugače: tujci so se v Evropi začeli vse boj getoizirati. Vse manj sprejemajo vrednostno lestvico in krovno kulturo demokratičnega Zahoda. Kdo je torej problem? Staroselci ali priseljenci? Kakorkoli že, četudi bodo eni krivi več, drugi pa manj, morajo za sanacijo razmerja na terapijo oboji.

V zgodbi gre posebno mesto islamu. Italijanska pisateljica Oriana Fallaci je v knjigi Bes in ponos v predvidevanjih o nevarnosti islama za Evropo presenetila ves svet. Papeža in zahodne politike je obtožila naivnosti in razprodaje svetinj muslimanom, ki so po njenem na evropskih tleh le gostje. Naše mnenje je, da je islam le toliko „nevaren“, kolikor negotova je v svoji identiteti Evropa. Islam zgolj vstopa v prazen prostor. Tako v fizičnem (velika delavska naselja v Porurju npr.) kot v duhovnem smislu (nihilizem in izvotljeno porabništvo). Vrh vsega ima islam pravico sanjati o islamizirani Evropi, kakor imajo kristjani pravico sanjati o evangelizaciji vsega sveta.

Islamski dejavnik je v debati še kako dobrodošel. Gre za veliko svetovno religijo, ki je že s samo navzočnostjo razgalila politično nezadostnost Evrope. Islam vznemirja in čas je, da izprašamo Evropo, njeno politično in intelektualno elito, kam je zapravila kapital multikulturnosti? Kje se je zmotila? Kaj je ostalo od ideala večrasne družbe?

Strateške napake – strateške priložnosti

Postavimo nekaj tez o šibkih točkah evropskega ideala multikulturnosti in multietničnosti. Teze niso dokončne, so bolj podlaga za nadaljnjo razpravo.

1. Klasični antirasizem je v krizi. René Gallisot, strokovnjak za dotične teme, je že pred dvajsetimi leti zapisal, da je klasični antirasizem prav tako žrtev „psihoze drugega“ kot rasizem. Oba izhajata iz napihnjene podobe drugega, tujega, drugačnega. V Sloveniji lahko to tezo potrdimo v primeru polemike o t.i. izbrisanih.

2. Iz gospodarskih razlogov smo vsi vpleteni v globalni rasizem. Multikulturnost je sicer politični in vzgojni hit, vendar na koncu imamo vsi radi poceni izdelke iz daljnih dežel s „poceni“ (izraz, za katerim se skriva marsikaj zlega) delovno silo. Tudi v Sloveniji je povsem razumljivo, da nižja in slabo plačana dela opravljajo tujci. Do pred nekaj meseci tuji delavci sploh niso bili medijsko in politično zanimivi. Bili so nikomur pomenljive sive sence na gradbiščih. Multikulturnost, ki ni iskrena in dosledna, tudi ne more biti uspešna.

3. Kulturni in moralni relativizem je smrt multikulturnosti. Zahodnjak, ki mu je vseeno, če Bog je ali če ga ni, in ki podobno vseenost vnaša v moralno sfero, ne more biti verodostojen sogovornik tujcu s trdnimi verskimi in moralnimi načeli. Za uspešen dialog sta potrebna dva s stališči, ne pa nekdo, ki nima stališč, ki relativizira družinsko in spolno moralo, ki zanika svoje korenine in je iz tega naredil celo nekakšno modno muho. Tak sogovornik postane zlasti za pravovernega musliman zlahka odveč.

4. Politična zloraba imigrantov. Dogajala se je po vsej Evropi. Desnica je nastopila kot računalnik, katerega najpomembnejši program je antivirusna zaščita, levica pa kot računalnik brez kakršnekoli zaščite. Desnim so tujci koristili za vzbujanje strahu in želje po varnosti, levi so se brž postavili za njihove odvetnike, računajoč seveda na njihove glasove. Družbenega problema, ki se ga lotiš manipulativno, pa ne moreš nikoli rešiti. Je kot boomerang, ki se vedno znova vrača. Če je torej desnica do tujca zadržana, levica tujca ne prepriča. V obeh primerih nastane usoden komunikacijski šum. Migranti se začnejo politično organizirati po svoje brez navezav na tradicionalne evropske stranke. V velikih mestnih četrtih se pojavijo enklave šeriatskega prava.

5. Podcenjevanje verskega dejavnika. Razvpita Huntingtonova teza o „spopadu civilizacij“ med drugim na novo ovrednoti družbeno moč religije. Razsvetljenstvo (in marksizem) je podcenjevalo religijo in ponujala „racionalno“ vizijo sveta. Religiji je dodelil mesto v privatni sferi v pričakovanju, da bo slednja nekega dne ugasnila sama od sebe. Danes so dediči razsvetljenstva povsem nepripravljeni na soočenje z dejstvom religioznosti, zlasti z dejstvom islama, ki je za razliko od krščanstva manj kooperativen, bolj teokratski in bolj radikalen v kritiki zahodnega modela življenja. V nogometu je podcenjevanje najpogostejši razlog za poraz velikih moštev s strani manjših.

Vse našteto lahko razumemo kot strateške napake v projektu multikulturnosti. Bolje pa bo, če jih prekucnemo v pozitivno govorico in namesto napak vidimo priložnosti za prihodnost.

* Pričujoči članek je bil napisan decembra 2010 in objavljen v reviji Božje okolje. Naj bralcem tega bloga še povem, da je zaključna naloga (nekakšna pol-diploma) na pedagoški fakulteti salezijanske univerze v Rimu (pisalo se je l. 1996) šla na temo Vzgoja za mir v multietnični družbi. 

Pripis uredništva: Branko Cestnik je teolog, filozof, pater klaretinec, skavt in bloger. Sodeluje pri pastoralni refleksiji Cerkve na Slovenskem.

19 KOMENTARJI

  1. Cestnik je v članku “Vabilo v kalifat” napisal:
    Zdaj dodajam: bolj ko bomo v njih videli predstavnike in potomce odličnih narodov in tradicij, bolj bodo spodbujeni, da dajo vedno več odličnega na plan.

    Župan Zavrča pa je spoznal odličnost teh narodov takole:

    “http://www.slovenskenovice.si/novice/slovenija/tam-kjer-so-stali-tam-so-scali-kjer-so-lezali-tam-so-srali

  2. Temperantia, prav imaš. V svojih izstrebkih živijo svinje. A kot vegan ti lahko zagotovim, da to dobesedno velja le za svinje na modernih farmah, kjer se niti premakniti ne morejo. In nekoliko za tradicionalne slovenske farme, kjer se jim ne čisti dovolj pogosto. Prašiči v naravi tega seveda ne počnejo. Tudi svinje kot hišni ljubimci so izredno čiste. Še bolj kot mačke. Zakaj torej že Arabci uživajo v spanju ob svojih izstrebkih? Jih je morda kdo zaprl v štalo? O ti ti grdi Hrvati. Najbrž so bili oni, a ne?

    • Trdno sem prepričan, da stadion ima stranišča. Kot vsejed ti zatrdim, da ga niso zgradili brez stranišč.

  3. Očevidec na spletnih straneh http://www.rtvslo.si/begunska-kriza/v-slovenijo-danes-vstopilo-od-osem-do-devet-tisoc-prebeznikov/376716#comments poroča:

    Sem bil danes v Brežicah in si v živo ogledal prizore teh migrantov. Kar sem videl, se skoraj ne da opisati z besedami. Kako svinjarijo puščajo za sabo. Odmetavajo hrano, vodo, obleke, mediji pa poročajo kako jim primanjkuje osnovnih sredstev. Danes sem se prepričal, kako slo. mediji manipulirajo javnost in prikazujejo te migrante kot neke uboge reveže, kar sploh ne drži. Ti migranti so samo preračunljivci, ki derejo v našo zahodno civilizacijo s točno določenimi preračunljivimi nameni.
    Takoj je potrebno meje hermetično zapreti in niti enega migranta več spustiti v našo deželo. Naj se vrnejo tja, od koder so prišli in naj še naprej svinjajo v svojih matičnih deželah. Tukaj tako nekulturnih, nesnažnih in nevzgojenih ljudi ne potrebujemo in jih tudi nočemo. V civilizirani EU niso dobrodošli in so nezaželjeni.

    • Poročilo nevzgojenega slovenca?! Ti migranti so (tudi glede na število incidentov) očitno zelo lepo vzgojeni. Mnogo bolje od večine Slovencev. Znalo bi biti še res, da bi povsod dobili delo prej kot naši. To bi bila šele štala, če bi ostali tu.

      • Eni bodo ostali. Enkrat bo gospa Merklova rekla: “Dovolj!” In tisti bodo ostali, poleg tistih, ki jih zaradi papirologije slo uradnikov nismo mogli pravočasno spraviti skozi.

        In pa, če seveda iamte čas, gospod Zdravko, bi nam lahko povedali, zakaj je tudi glavni opozicijski vodja, to je gospod Janez, ki je pravzaprav umoknil in molče podpira to invazijo ilegalnih ekonomskih migrantov? Navadno je tvital kot profi, ko mu ni bilo kaj po volji.

  4. Rekli so letos:

    “Meje bodo ostale odprte”
    “Meje nam ne bodo varovali tuji policisti”
    “Na meji ne bomo postavljali ograj”
    “Na mejo ne bomo pošiljali vojske”

    No samo še malo, saj gre

  5. Je pa dobro, da smo se kjub vsej medijski politični korektnosti spomnili, kako hitro se nam država lahko destabilizira.

  6. Zanimiva zgodovina suženjstva. Izpostavil bi še eno splošno manj znano dejstvo. Namreč, da smo bili v obdobju antike do konca srednjega veka številčno najbolj zasužnjeni prav slovanski narodi. Tako mogoče ni naključna podobnost angleških besed Slav in slave.

  7. Za ogled zasvinjane narave je že dost se zapeljat v Italijo. Pa tud Grki in Turki so še kar nadarjeni za smetenje narave.

  8. Aktualen, zanimiv in argumentiran prispevek avtorja!

    Temeljni problem se mi zdi, kako ob prihodu najrazličnejših migrantih ohranjati in spodbujati vrednotno rast posameznika in skupnosti.

    Če pogledamo posledice velikih evropskih migracij po letu 1965 dalje vidimo, da je splošni kulturni nivo začel padati, kar se je potem začelo negativno odražati na področju:

    – maloštevilnih družin
    – opustitve vzgoje mladih
    – nespoštovanja starejših
    – medgeneracijsko nesodelovanje
    – nedomoljubje
    – relativizem resnice in pravičnosti
    – povečanje kriminala in korupcije…

    Migracije na te pojave niso vplivale pozitivno, ampak očitno nasprotno torej, da se je stanje še slabšalo.

    Zakaj? Ali bo res odslej drugače?

    ž

  9. Ali ni temeljna vrednota domoljubje, ki temelji na resnični ljubezni do svojega doma, kateremu želiš in storiš vse, da raste v njem le dobo v vrednotnem pogledu?!

    Prav gotovo, ko se odločiš za vrednotno ljubezen, raste dobro doma in pri sosedih.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite