Po volilnem večeru sem pravzaprav pričakoval, da se bomo v teh dneh spraševali o politični prihodnosti Janeza Janše. Naneslo pa je tako, da se – tudi ob nenavadnem predlogu koprskega župana – sprašujemo o tem, kam utegne pot zanesti Zorana Jankovića. Je na nacionalnem političnem prizorišču plesal le eno jesen ali se bo na njem trajneje obdržal?
Velika figura
Jasno je seveda, da je bila njegova izstrelitev v orbito skrajni zasilni izhod. Glede tega si oči niso kaj preveč zatiskali niti njegovi podporniki. Igra na njegovo karto je bila tvegana, kakor je povolilno dogajanje zelo jasno pokazalo. A za osrednji cilj, preprečiti vrnitev na oblast Janši, se ljudje niti zasilnih izhodov niso ustrašili. Jankoviću pa se kljub znatnemu in nepričakovanemu uspehu ni posrečilo in 28. januarja 2012 je bil za mandatarja izvoljen prav Janša. Da eni v zvezi s tem govorijo o čudežu in skoraj previdnostnem dogodku, drugi pa o prevari in kraji, pove o tej državi dovolj.
In prav zaradi tega škisu iz rokava verjetno ne bo odbila zadnja ura, čeprav ga je pagat prelisičil. Predvolilni boj in relativna volilna zmaga sta namreč spremenila Jankovića v razmeroma veliko figuro na levi, primerljivo le s Kučanom in Drnovškom. Najbrž je pretirana ocena, kakršno je zapisal Berliner Zeitung takoj po volitvah, da odraža slovenski nacionalni značaj bolje od dogmatskega asketa Janše, toda z vsem kar je, se je spremenil v nekak živi simbol za tiste Slovence, ki prisegajo na povojno politično mitologijo in ki jih je očitno več, kakor bi kdo mislil. Celo nespretnost in številne neizsiljene napake predsedniku Pozitivne Slovenije med veliko bazo zvestih privržencev ne morejo kaj prida škodovati. Pri njih bo slejkoprej prevladala ocena, da so stari mački iz obrabljenih strank pač pretentali “novega, svežega” ljudskega junaka. In tudi sponzorji se mu zaradi sicer neunovčene relativne zmage ne bodo mogli zlahka odreči. Celo večkrat izražena domneva, da je Jankovića na sceno spravil in ga lahko na njej obdrži samo bavbav mnogih Slovencev Janša, po mojem mnenju ni točna. Kajti strahu pred Janšo in janšami se bodo zagovorniki povojne politične mitologije otresli šele tedaj, ko bo tudi voditelj “desnice”, kdor koli že to bo, poromal na Dražgoše in tam ploskal predsedniku borčevske organizacije ob bombastičnem ponavljanju oguljenih fraz. Kar se (kot navsezadnje upam) ne bo zgodilo zelo kmalu.
Vse polno jankovićev
Svoje jankoviće imajo navsezadnje številne evropske države. Doslej so bile največkrat omenjane vzporednice s Silviom Berlusconijem. Tudi zanj se je po zelo kratkem prvem mandatu v sedlu zdelo, da je bolj ali manj muha enodnevnica. Pa je zvesto klientelo ohranjal skoraj dvajset let in se na premierski položaj zavihtel še dvakrat. Še bližji nekdanjemu šefu Mercatorja je izmuzljivi estonski politik Edgar Savisaar, vodja Stranke centra. Vsvoji dolgi, več kot dvajset let trajajoči politični karieri je sicer nekajkrat obrnil ploščo. Vendar je Jankoviću podoben po tem, da ima za jedro svoje moči glavno estonsko mesto Talin, katerega župan je večkrat bil in trenutno je. Hkrati je našel dobro tržno nišo v znatni ruski manjšini v Estoniji, ki je posebej prisotna v prestolnici, zaradi česar se je posebej v zadnjih letih odlikoval kot zagovornik sovjetske in socialistične ikonografije, s čimer je – kajpak – osvojil srca navedene manjšine. Še ena vzporednica s šefom Pozitivne Slovenije bi utegnila biti, da je osvojil relativno večino na volitvah 1999 in 2003, a je ni uspel pretopiti v premierski položaj. Temu so botrovale nanj nalepljene afere in (pre)tesne zveze z Rusijo.
Podoben patron je Savisaarjev baltski kolega Rolandas Paksas iz Litve. V politiko je prišel ovenčan s slavo sovjetskega šampiona v športnem letalstvu in svojo kariero začel – glej ga zlomka – kot (konservativni) župan prestolnice Vilnius. Od tam ga je predsednik Adamkus spravil na mesto ministrskega predsednika, vendar se je svojim političnim mentorjem kmalu izneveril in začel ubirati čudna, populistična pota. Slednja so ga še enkrat pripeljala na čelo vlade, leta 2003 pa istega Adamkusa senzacionalno premagal na predsedniških volitvah. A čeprav so ga leto pozneje zaradi korupcije (in spet še bolj zaradi pretirano dobrih zvez v Rusiji) poslanci odstavili s položaja, s svojo stranko z značilnim imenom Zakon in red že desetletje ohranja stabilno podporo med volivci.
Seznam Jankoviću podobnih politikov iz Evrope bi bil nepopoln brez omembe zagrebškega župana Milana Bandića, ki je celo podprl kandidaturo svojega županskega kolega na parlamentarnih volitvah, in sedanjega predsednika Hrvaške narodne stranke in podpredsednika hrvaške vlade Radimirja Čačića. Prvi je svojo klientelo v Zagrebu ohranil kljub številnim aferam, ki so ga enkrat začasno celo odpihnile z mesta župana, preboj na nacionalno raven pa mu kljub uvrstitvi v drugi krog zadnjih predsedniških volitev ni najbolj uspel. Ne glede na to se v vrhu hrvaške politike drži že več kot desetletje. Tudi od Radimirja Čačića, ki se je aktiviral že v začetku devetdesetih let, se vse afere odbijejo, četudi gre za povzročitev prometne nesreče iz malomarnosti. Če trenutni vodja slovenske opozicije ne bi bil zgolj muha enodnevnica, to torej ne bo nobeno presenečenje.
Foto: Wikipedia
