Mučeniki

4

Mučenik izhaja iz grške besede martus, ki označuje posameznika, ki priča o dejanju za katerega ve iz osebne izkušnje. V tem smislu se mučenec pojavi najprej tudi v krščanski literaturi. Apostoli so bili ‘priče’ vsega kar so videli v javnem življenju Jezusa, kakor tudi vsega kar so se naučili od njega. Kasneje je izraz mučenik dobil tudi nov pomen v smislu trpljenja in smrti zaradi vere in prepričanja.

No, v Sloveniji je pojem mučenik v zadnjem času dobil še nov odtenek, zahvaljujoč številnim posameznikom, ki so nase opozorili z nekaterimi dejanji, ki so požele veliko pozornosti javnosti. Predvsem je zanimiv vzorec njihove reakcije. Kot se izkaže, ta vzorec ni omejen zgolj na določen poklic ali skupino ljudi, je dokaj univerzalen vzorec v slovenski družbi. Na mojo žalost ni imuna pred tem niti naša preljuba slovenska Cerkev.

Politik

Sedanji sklic Državnega zbora ima že po šestih mesecih kar zavidljivo število primerov, ki že tako slabemu ugledu DZ ne more biti v ponos. Če pustimo ob strani podrobnosti, je v teh najodmevnejših primerih možno najti nekatere skupne značilnosti. Ne samo, da svojih domnevno nečednih dejanj niso priznali, ko jih je javnost tako rekoč zasačila z rokami v medu, uprizorili so pravi šov, v katerem so skušali sebe prikazati kot žrtev zarote, ki se jim godi neskončna krivica. Recept je enostaven. Na obtožbe se odzoveš s protinapadom, bodisi z napovedjo tožbe zoper ljudi, ki so onečastili tvoje dobro ime, ali pa vse skupaj razglasiš za politično zaroto. Priznanje ne pride v poštev.

Spomnimo se zadnjega odmevnega primera (za zdaj še) poslanca Pozitivne Slovenije Boruta Ambrožiča. Poslanec je šel tako daleč, da je svoj neodstop s funkcije  med drugim tudi utemeljil, ker naj bi to bilo v prid Mariborčanom, ki da ga podpirajo. Po njegovih besedah je on žrtveno jagnje širšega političnega boja: »Gre za veliko umazano politično igro zoper mene in stranko. V njej je Borut Ambrožič nehote glavni igralec, skriti soigralci pa si za svojo igro zaslužijo oskarja. Ne zatiskajmo si oči. Vsa ta medijska gonja je namenjena blatenju stranke PS…«.

Novinar

Novinarstvu v ponos pa prav tako ne more biti novinar Vladimir Vodušek, ki so ga celjski kriminalisti pred časom na parkirišču na Trojanah aretirali v trenutku, ko je prejemal denar zaradi domnevnega izsiljevanja dveh podjetij. Njegovo pojasnilo? Pravi, da je »žrtev lokalne mafije, ki je zlorabila celjsko policijo, tožilstvo in sodišče, da bi utišala novinarja in zaprla njegov medij, televizijo«. Vsekakor bo o utemeljenosti obtožb odločalo sodišče. Vendar če je to sodišče, kot pravi, pod vplivom mafije, se mu ne piše dobro.

Škof

Vloga mučenca v zadnjem času pritiče tudi nekdanjemu ljubljanskemu nadškofu Uranu. Z obsežno asistenco medijev in nekaterih podpisnikov podpore se ustvarja vtis,  kot da smo katoliki v Sloveniji skoraj dobili novega mučenika. Glavni mučitelj, paradoksno, pa bi naj bila kar Cerkev sama.

Če predpostavimo, da se škofu res godi krivica, sem kot vernik še najbolj razočaran nad njegovo reakcijo v tej situaciji. V  objavljenem čustvenem pismu škofom prizadeto ugotavlja, da mu je ukazano, da naj zapusti svojo domovino in da je izgnan iz svoje krajevne cerkve, ki ji je vedno služil s polno predanostjo. Z zaukazano premestitvijo se mu jepodrl svet. Seveda je gospod Uran navsezadnje le človek. V tem smislu je njegovo stisko s človeškega vidika mogoče razumeti. Vendar, ali je res preveč, če od pastirja Cerkve pričakuješ, da svojo premestitev prenese bolj stoično? Res je, da so pomp naredili mediji, a sprožil ga je nedvomno sam Uran  preko svojega glasnika.

Če najvišji cerkveni dostojanstvenik tako težko prenaša domnevno krivico, kako naj priča o Jezusu in njegovih naslednikih, ki so svoje življenje posvetili Bogu in  so videli smisel tudi v hudem trpljenju za Boga?  Kako naj bo pastir svojih ovc navdih in upanje za množico vernikov, ki se jim godijo krivice vsak dan, če pa sam ob prvi palici pokaže takšen obup?

Uranu ne grozi zapor, tako kot je to veljalo za številne njegove predhodnike v komunističnem obdobju, prav tako mu ne strežejo po življenju kot je bilo to recimo v primeru škofa Vovka,  niti mu ne grozi ‘izgon’ na drugi konec sveta. Nič od tega.

V času, ko bi verniki še kako potrebovali močno, odločno in kredibilno Cerkev, se le ta pri nas zapleta v vedno bolj globlje zaplete. To, da se mora cela Slovenija ukvarjati s premestitvijo enega izmed škofov v nek drug kraj, pri čemer pa informacije curljajo kar iz Cerkve same, kaže na nek manjko prave drže, ki bi jo pričakovali od najvišjih cerkvenih predstavnikov. Prišli smo celo tako daleč, da škofa brani sama Liberalna Akademija in kar je še kvazi borcev za človekove pravice.

Kot vernik bom molil za duhovno moč Urana in za edinost Cerkve. Molil bom, da bo slovenska Cerkev čim prej našla pravo pot, da bo v težkih situacijah reagirala tako kot se od Kristusove neveste upravičeno pričakuje. Jasno, odločno, pogumno in pošteno in predvsem drugače od ljudi, ki jim resnica in poštenost nista prioriteti.

Viri:

http://www.zurnal24.si/vodusek-vztraja-da-je-zrtev-mafije-clanek-163742

http://www.times.si/slovenija/stres-o-pretresljivem-pismu-urana-je-cerkev-z-ukrepom-zelela-zascititi–4b4cdc659b-319b2facf2.html

http://www.newadvent.org/cathen/09736b.htm

http://m.delo.si/zgodbe/ozadja/osebno-z-borutom-ambrozicem-kar-te-ne-zlomi-te-krepi.html

Foto: Baptistlife

 


4 KOMENTARJI

  1. Berem: “Prišli smo celo tako daleč, da škofa brani sama Liberalna Akademija in kaj je še kvazi borcev za človekove pravice.” Ko so komunisti zadovoljni s škofom … je pa hudo nekaj narobe. Pa saj vsi vemo, kaj je najhujši gred: mariborska polomija. S tem grehom, predvsem pa z ukrepanjem Cerkvenega vodstva po tem grehu smo si slovenski kristjani uničili moralni ugled.

    Glede morebitnega otroka pa vsi vemo, da smo krvavi pod kožo. V takih primerih je najboljša drža, da tisti duhovnik vrne duhovništvo in prične skrbeti zanj.

  2. Še en vidik pogleda, ki ni celosten. Tako sem prej gledal.

    Iz življenja družbe poznamo številne psihopate ( ki nikoli ne v javnosti in ne v zasebnem krogu ne priznajo krivde), pa če jim jo je medij ali dokumenti že eksplicitno dokazal: primer Ambrožič, Janković, Thaler, …

    Ljudje smo danes prezaščiten in razvajeni, zato je trpeti in priznati krivdo ter biti kaznovan ena največjih travm.

    Če bi bil sam duhovnik in bi mi škof naredil krivico, bi se skušal najprej z njim pomeniti. Problem je lahko krivičen “vzgojitelj” ali pa razvajen “gojenec”. Da javna oseba poseže z zasilno zavoro in stvari obelodani pred javnostjo je zadnji ukrep, ki je verjetno običajen v družbi, podjetjih, ni pa običajen v cerkveni inštituciji. Pa še to večina ljudi ne upa, ker se ustrašijo formalnih avtoritet, ki GROZIJO oz. raje požrejo drek iz ljubega miru ( pomeni, da so šibke osebnosti, brez hrbtenice). Seveda mora to SAM ( samostojno, odgovorno) narediti in ne podrepno preko “ljubiteljev” in “advokatov”. Te stvari so tako prozorne.

    V tej družbi bo kaznovalec deležen večjemu negodovanju kot kršilec, tudi v primeru ko ima prav.

    Sicer pa je večino filmov, zgodb iz javnega življenja in privatnih zgodb kot manipulacij narejenih s pomočjo trikotnika: Žrtev – Preganjalec- Rešitelj. Prozorno je, da eni vedno iste vloge radi igrajo. Vemo pa, da vedno pride do menjave vlog, vsaj enkrat. Zato mi gredo na živce Rešitelji, ki prej ali slej sprejmejo vlogo Preganjalca. To je osnova vsake drame. Zato je tako pomembno, da obstajajo skupnosti, ki so transparentne in kjer so ljudje dovolj OSEBNOSTNO ( iz osebnosti prihaja resnična avtoriteta, iz naslova nuncij, nadškof, kardinal – pa prihaja formalna avtoriteta) zreli, da zmorejo priznati svoj greh, svojo krivdo kot kazen zanjo.

    Ko kaznujem svojega otroka, sem preganjalec, on pa žrtev. Lahko da sem pri kazni pretiraval ali je izkrivljena zaradi mene. Vseeno pa je dobro, da ukrepam in se zoperstavim otroški razvajenosti in permisivnosti družbe ( ki gleda na konflikt kot Rešitelji otroka in Preganlaci mene). Kajti idealnega starša ni. In otroci se več naučijo pri ukrepajočih starših, kot pri šlevastih, ki oznanjajo, da otrok ne kaznujejo, ker je to kao zaostalo ( v resnici pa sami niso zreli, da bi se izpostavili in sprejeli odločitev in omejili slabo obnašanje, kajti globoko v sebi se zavedajo svoje grešnosti in razvajenosti ter se kot hudič križa bojijo kazni, zato to kar sebi ne upajo dopustiti ( soočenje z odgovornostjo in krivdo in kaznijo) tudi otroku permisivno ne omogočijo.

    Jezus je do določenega trenutka govoril zelo jasno in odločno, dostikrat je moral pobegniti. Ko pa je bil totalno v krempljih, ni več bežal, se ni več upiral in protestiral.

  3. Berem nesrečno primerjavo: “Ko kaznujem svojega otroka, sem preganjalec, on pa žrtev.” Sprašujem se namreč. kje sta pa vzgojitelj in vzgajanec?

    Pa brez hude krvi, gospod Pavel. To sem moral zapisati, ker je v modi in na občinskih zavodih vzgoja brez kazni.

    • Ne razumem čisto dobro tvojega odziva. Sam pišem o tem, da je v naši permisivni družbi kazen postala nekaj slabega. Tudi v cerkvenih krogih bi lahko rekel, da večina mladih duhovnikov in vernikov sovraži neko avtoriteto, ki kaznuje. Celo neka PT smer ( Gostečnik – Kompan) zagovarja škodljivo “vzgojo” brez kazni.

      Lahko govorim kot starš do otroka ali manager do delavca. Ne morem pa govoriti iz izkušnje nuncij do škofa oz. škof do duhovnika. Kako strog je znal biti Uran do duhovnikov, ki so kršili sprejemljivo obnašanje? Menda je bil zelo popustljiv. Ljudski. In to naj bi bilo pozitivno?

      Ko govorim o trikotniku, govorim zato, da se zavedamo v kateri vlogi trenutno smo in da nobena ni v resnici slaba. Slabo je, če smo večino časa v isti vlogi. Kot manager ali nadzornik ali učitelj moraš voditi oz. odločati oz. sprejemati ukrepe, tako pohvale kot zahteve kot kazni. Slab je tisti, ki tega ne dela.

      V bistvu mi je osebno čisto vseeno kdo ima tukaj prav in kdo narobe. Želim si samo, da bi Resnica zmagala in da bi obe strani čim prej odreagirale zrelo, odraslo in krščansko.

Comments are closed.