Nov časi in novi prijatelji nas čakajo v želji po miru in v upanju na prekinitev nesmiselne vojne in človeške nespameti. V soboto, 9. aprila, so nas sprejeli v nastanitvenem centru v Logatcu. Prišli smo kot skupina otrok v okviru Kulturnega društva Borovnica. Naši otroci so želeli narediti malo veselja ukrajinskim otrokom, ki so tam nastanjeni.
Otroci so na najbolj ranljiva skupina, ker si težko razložijo, zakaj niso več doma na varnem, zakaj so v tuji deželi in zakaj ne morejo v svoje podrte domove. Njihovi možgani niso zmožni tega sprejeti, ker ni naravno. Letošnja obletnica rojstva pisateljice Ele Peroci nas je nagovorila, da smo v ukrajinščini predstavili otrokom Muco Copatarico. Najprej smo premišljevali, ali bi jim jo predstavili v slovenščini, a ker imamo v bližini osebo, ki zna ukrajinsko, smo se jo naučili v tem jeziku. Prijetno so me presenetili najstniki, ki se niso nič upirali, ko sem predlagala, da bi to izpeljali; očitno čutijo z mladimi Ukrajinci.
Poleg otrok igralcev so prišli tudi otroci plesalci
V nastanitvenem centru smo otrokom, ki so se jim pridružili tudi odrasli, zaigrali pravljico. Lepo je bilo videti publiko vseh starosti, ki te pravljice do tedaj ni poznala, s kako velikim zanimanjem jo je spremljala. Imeli smo nekaj treme, konec koncev je bil to naš prvi nastop v ukrajinščini, vendar je aplavz na koncu povedal, da smo se kar dobro odrezali.
Muca Copatarica je pripeljala s seboj tudi otroško folklorno skupino Coklarčki, ki so ob zvokih harmonike najprej zaplesali nekaj plesov, potem pa povabili otroke na ples. Seveda pa si je Muca Copatarica dovolila, da je s pomočjo sponzorjev, ki so darovali copate, prinesla dodatno veselje za utrujene noge. Da pa je bilo veselje popolno, jih je razveselila polna miza sladkih dobrot.
Skupaj smo za nekaj trenutkov pozabili, da je žalost, da je kup skrbi, vsi smo jim zaželeli skorajšnjo vrnitev v domovino. Upanje mora rasti, mora se krepiti ob želji, da bo vendar prevladala razumnost, spoznanje, da bi v teh časih resnično morali stopati vsi po poti bratstva in solidarnosti. Naša skupna pot v 21. stoletju bi morala nujno biti zazrta v dostojanstvo slehernega človeka na tem planetu, ki je naš edini skupen dom, vse znanje bi morali preliti v eno smer, ohraniti skupni dom in dostojanstvo življenja, slehernega.
Nekaj svojega časa bomo z veseljem podarili otrokom, ki so nastanjeni še po drugih centrih, z eno samo željo: naj prevlada mir in naj objame vse, ki trpijo zaradi pohlepa posameznika, da bi svet končno spoznal, kaj pomeni skupaj na istem čolnu. Prizadevanje za mir je dolžnost nas vseh – vedno. Naši otroci so videli žalost in bedo vojne v očeh ukrajinskih otrok, videli so željo po miru; za nekaj trenutkov pa tudi upanje in veselje v zavesti, da niso sami.
