Avtor: Alma Sedlar. Več: Siol. Že pred leti, ko je začel kot eden prvih novinarjev v dokumentarnih filmih (posnel jih je že deset, zdaj pa jih zagnano snema naprej) odpirati grobišča in s tem za (vse) Slovence odpirati zelo boleče teme, sem se spraševala, kdo je. Roko na srce, takrat si niti v sanjah nisem mislila, da bova kdaj sedela za isto mizo. Potem sem gledala njegov dokumentarec o misijonarju Pedru Opeki – v četrtek so ga predvajali tudi na Slovenskem filmskem festivalu, pred dvema tednoma pa so avtorja povabili na festival v Hollywod. Film, za katerega Jože pravi, da ga je precej spremenil, se me je dotaknil. Bolj kot bi si želela. Kot večine od pol milijona Slovencev, ki so ga videli do zdaj.
…
Kakorkoli že – občutenje dela Pedra Opeke, ki na revnem Madagaskarju domačine rešuje s smetišča, zanje gradi šole, hiše in jim daje delo ter skrbi že za 20 tisoč ljudi, očitno znajo ceniti tudi gledalci. Ne le za domačimi planki. Jožeta so pred dvema tednoma povabili na festival mednarodne medijske hiše ITN v Holywood, kamor se je uvrstil njegov film. Ta je, ocenjuje Jože, po dolgem času morda uspel na nek način celo zediniti tudi ideološko sicer povsem razcepljene Slovence. “Po premieri filma se mi je oglasilo veliko ljudi, tudi s politične levice. Eden mi je pisal; ja, če bi bili vsi duhovniki taki … Da, to bi bilo odlično, ampak kaj pa mi, kakšen sem jaz in kakšen si ti? Opeka nas uči, da moramo začeti vsak pri sebi. Ne gre za to, da bi morali biti samo duhovniki taki in taki – gre za to, da bi morali biti boljši mi vsi.”
……
Več: Siol.
