Avtor: Tino Mamić. Vir: blog Muoja besejda. Življenjska zgodba Franca Možine, nekdanjega političnega zapornika iz Dobravelj.
….
Zvezda je zamenjala trobojnico
Rad obnavlja pripovedi svojega očeta, ki je med boji v prvi svetovni vojni padel v rusko ujetništvo in doživel oktobrsko revolucijo. Takrat je spoznal, kaj prinaša komunistična revolucija. Zato ga je začelo skrbeti, ko so partizani na kapah slovenske trobojnice zamenjali z rdečo zvezdo. Tudi Franc se dobro spominja prve partizanske kape starejšega brata, ki je imela našito slovensko zastavo brez zvezde. Nekje bi še morala biti spravljena, pravi. »Kolikor se spominjam, se je v začetkih o odpornikih proti Italijanom govorilo kot o četaših. Tako so ljudje takrat imenovali četnike. Tudi sam sem kot fantič ob napadu na Jugoslavijo raznašal pošto s kraljevim grbom. Partizane, kot odpornike smo pri naši hiši vedno podpirali.«
…..
Kako je dober fašist postal dober komunist
Fašizem je tudi sicer njihovo družino gospodarsko zelo prizadel. Ko so fašisti, tudi zaradi slabega poslovanja nekaterih domačinov, spravili na kolena dobravsko vinarsko zadrugo, je moral oče kot porok skupaj z nekaterimi drugimi plačati ogromen znesek. To je za več let ogrozilo obstoj Možinove kmetije in družine. Pod Italijo so bili zanje izredno težki časi, Jugoslavijo pa so imeli za nekaj svetega. Težko so čakali na priključitev »h Jugoslauji«, pove Možina v sočnem dobravskem narečju
A Možina ve o vojnih dogodkih povedati tudi marsikaj, česar v zgodovinskih knjigah ne najdemo. Denimo, kako je v Gorici briški partizan Ferdinand Zuljan protestiral pri komandantu, ker se je zaupno pogovarjal z nekim nekdanjim briškim fašistom in ovaduhom. Partizanski oficir mu je odgovoril: »On je bil dober fašist in sedaj bo dober komunist, kar pa ti ne boš nikoli!«
……
Potem so sklicali sestanek. V dobravski šoli. Vsi ljudje niso niti mogli noter. A Možina se spominja, da so med njimi sedeli agenti udbe. Govornik jim je grozil, da bodo kmetom, ki ne bodo vstopili v zadrugo, tako povečali davke, da bodo obubožali. Mladi pa so dobili uradne pozive na delo v tovarno v Kočevju. »Žlica, vilica in gremo v indústrijo,« se slikovito izrazi. Dvajsetletni Možina, ki je kot deček ponoči vozil hrano za partizane iz Vitovelj na Krnico v Trnovskem gozdu, je vstal in povedal: »Poslušajte, kaj pa delate? To ni prav. Mi, ki smo s partizani delili zadnji kos kruha, smo sedaj prišli v tak položaj, da se vas bojimo. To je krivično.« Govor je sprožil negodovanje tudi med drugimi vaščani in navdušenje nad kolhozništvom je izpuhtelo. Sestanek je propadel.
V lager, ker je “razburjal ljudstvo”
Odgovor oblasti je prišel tri dni kasneje, na kresni večer. Okoli polnoči sta prišla agent udbe in miličnik in ga odvedla. V solkanskih zaporih so ga dva meseca zasliševali. »Vsi smo morali nepremično gledati v točko na stropu, ki so nam jo določili,« se spominja. Danes ve, zakaj so ga zaprli: od njega so hoteli izsiliti priznanje, da ga je k uporništvu nahujskal kriški župnik Andrej Simčič. A to jim ni uspelo. Možina je odločno zatrdil, da je povedal, kar je sam čutil. Zato so ga brez sodnega procesa zaradi kršenja javnega reda in miru – »razburjal je ljudstvo« – obsodili na administrativno kazen. A kazen je bila v tistih povojnih letih drakonska: 27 mesecev težkega prisilnega dela. Domači o obsodbi in napotitvi v koncentracijsko taborišče niso vedeli nič. Vedeli niso niti, če je sploh še živ. Šele mesece kasneje je lahko domov poslal dopisnico, da se ima dobro.
Poslali so ga v delovnem taborišče Litostroj v Ljubljani, ki je bil s stražnimi stolpi, bodečo žico in mitraljezi pravi slovenski gulag sredi Ljubljane. Razmere so bile strahotne: trdo so delali, hkrati pa doživljali fizično in psihološko mučenje. Možakarji, ki so preživeli nemške lagerje so pripovedovali, da je tu zaradi mučenja neprimerno huje. V capah oblečeni so ure in ure pozimi morali stati na dežju. Če si bil prepočasen, si jih dobil z lopato po hrbtu. Če je kdo pobral košček cigareta ali oglodanega kruha, ki so ga jim nastavljali, so se sadistično znašali nad vsemi taboriščniki. Pozimi so moža, ki naj bi ga žena z nekega nasipa videla, maličili in postavili pod snežno kapnico, dokler se ni zgrudil.
»Enega leta v takih razmerah ne bi preživel,« se lagerja spominja Možina, ki še danes ne razume, zakaj je bila potrebna taka surovost. »Če je že treba delati, če že delamo skorja brez hrane, v teh capah, zakaj potem še tak teror, pretepanje in kazenski ekzecirji. Da smo dobili tisto ubogo hrano, smo se morali tudi po 30 krat uleči na tla in spet vstati. Zakaj pretepati ljudi, stare kmete in izobražence? Večen krik, sama surovost,« pripoveduje, kaj so preživljali kmečki gospodarji samo zato, ker niso uspeli zadostiti obveznim oddajam.
Delovna taborišča, v katerih je suženjska dela v Sloveniji opravljalo več tisoč ljudi, je jugoslovanski diktator Josip Broz Tito zaradi pritiskov zahodnih držav, ki se jim je po sporu s Stalinom moral prikupiti, razpustil.
Možina o trpljenju pripoveduje brez zagrenjenosti in s humorjem. Eden od dvojice, ki sta ga aretirala, je še vedno živ in živi v Vrtojbi, pove. Ko sta se pred leti nekoč srečala, ga je lepo pozdravil in mu rekel: »O, midva se poznava. Iz ne preveč lepih časov. No, no, zadeve se spreminjajo.« A bivši udbovec mu ni odgovoril in se je naredil neumnega. O njunem položaju danes, po tolikih desetletjih, bi veliko povedal podatek o njunih pokojninah. Franc, dobiva nizko, kmečko pokojnino. Udbovec pa verjetno precej drugačno…
….
Več: blog Muoja besejda
Op.: Franc Možina je o svojem življenju govoril v treh dokumentarnih oddajah serije Moja zgodba, ki jih pripravlja zgodovinar Jože Dežman. Oddaje so dosegljive tudi na spletu v arhivu Radia Ognjišče (glej datume 15., 22. in 29. 9. 2010).
O Možinovih spominih na drugo svetovno vojno je pričevanje objavil zgodovinar mag. Renato Podbersič v knjigi Revolucionarno nasilje na Primorskem (SCNR 2011) na strani 147.
Možinovo dokumentirano pričevanje o taborišču Litostroj najdemo tudi v knjigi Osvobojeni gradimo dr. Milka Mikole (Ministrstvo za pravosodje 2006) na strani 318.
