Pred natanko sto petdesetimi leti je umrl ali , kot z ozirom na njegov svetniški sij radi rečemo,se za nebesa rodil Anton Martin Slomšek. Reči, da je čisto prvi Slovenec, za katerega je Cerkev uradno razglasila, da že uživa nebeško glorijo, je nekoliko tvegano. Zagotovo pa je prvi tak Slovenec z izrazito izoblikovano narodno zavestjo. Zato o njem ni lahko pisati.
Predomač in tuj
Po eni strani se tistim, ki se z njegovim likom in delom pogosteje srečujejo, zdi, da o njem vedo že vse in več, kot bi sploh želeli. Druge odbija že zaradi številnih upodobitev, ki nezmotljivo kažejo katoliškega škofa, se pravi, vodilnega predstavnika neke v njihovih očeh zavržne ustanove. Obojim lahko tako na prvi pogled blaženi Anton Martin Slomšek sto petdeset let po smrti pove le malo. Če mu rečemo človek za vse čase, se bodo eni in drugi muzali.
Seveda je sto petdeset let dolga doba in po tolikšnem času k Slomšku pač ni mogoče iti po odgovore na vsa bistvena vprašanja. V tem smislu je njegov svetniški sij prej ovira, saj se za vernika recimo spodobi sprejemanje svetnika v paketu, skoraj po načelu “vzemi ali pusti”. Na dlani pa je, da si z marsikatero škofovo diagnozo, najsi je bila v njegovem času še tako razumljiva in samoumevna, ne moremo nič pomagati. Na primer na področju odnosa med spoloma in njunih stikov.
Junak enotnega slovenstva
Tudi zunaj paketne obravnave kljub vsemu ostaja nekaj točk, na katerih je mož s Ponikve preprosto velik. Za vse čase ostajata njegova vztrajnost in pogum pri doseganju zastavljenih ciljev, ki jih je prepoznal za dobre. Ostaja njegova neumorna delavnost in iskrena želja koristiti slovenskemu in nenazadnje vsakemu človeku na vseh področjih, kjer se je čutil za to zmožnega. Kot je nadalje razvidno iz njegovega najbolj znanega gesla o veri in maternem jeziku, ki svojim današnjim ponavljalcem ne more biti več razumljivo na Slomškov način (skoraj vedno bodo ali bomo z njim namreč hoteli v ospredje postaviti eno ali drugo komponento), zanj ni bilo nobenega reza med njegovo globoko katoliško vernostjo in njegovo pripadnostjo prebujajočemu se slovenskemu narodu.
Zaradi svoje vere je bil Slovenec in njegovo slovenstvo je plemenitilo njegovo vero. Tudi sam se danes bolj nagibam k misli, da ni narodna pripadnost nič od Boga danega, a hkrati sprejemam, da je zanj očitno bilo tako. Zato je iz trte izvito njegovo razglašanje za “nacionalista” po merilih poznejših desetletij, kakršnega se občasno polotijo v nemškem (pravzaprav avstrijskem) prostoru. Hkrati njegova izrazito katoliška identiteta (ki ostaja bistvena določnica in ne nekak privesek njegovih prizadevanj) ni odbijala njegovih za slovensko podobno vnetih sodobnikov. Na omenjeni točki je Slomšek velikan še enotne slovenske skupnosti. Ko to pravim, mi kajpak ne gre za to, da bi točil solze za stanjem slovenstva iz škofovih časov. Čeprav je poudarjanje razlik v stoletju po njem med Slovenci res dosegalo absurdne razsežnosti, se je vendarle pokazalo, da je bilo zatiranje pluralizma znotraj narodnega občestva v imenu homogenizacije proti zunanjemu sovražniku v celoti precej bolj škodljivo od njegovega razmaha.
A ker Slomšek še ravno pripada drugačnemu obdobju, bi se moral tudi s škofovskim pokrivalom relativno neproblematično uvrščati v kanon svetlih figur za vse Slovence. O tem nenazadnje priča zanimiva plejada precej raznorodnih posameznikov in gibanj, ki so se razglašali za njegove dediče.
Foto: Wikipedia
