Moteči Možina

22

Jože Možina in težave, ki jih ima z njim slovenska novinarska in filmska srenja, so simbol slovenske družbe 22 let po uradnem padcu komunizma. Preprosto gre za človeka, ki se na tem prizorišču sploh ne bi smel pojaviti. Je napaka v sistemu, kjer je vrh družbe rezerviran za ljudi s pravim pedigrejem.

Napačne teme

To je vzrok, zakaj so dokumentarni filmi zgodovinarja, sociologa in novinarja bili  na nacionalni televiziji vedno ne bodi ga treba. Ko je dregal v zgodovino in na plano prinašal zamolčane, a s stališča običajnega gledalca izjemno zanimive zgodbe, se uveljavljeni profesorji zgodovine s kritikami niso oglašali. Le predstavniki zveze tako imenovanih borcev, so se zaganjali s floskulo o reviziji zgodovine. Zakaj pravim floskula? Zato, ker je naloga vsakega zgodovinarja, da zgodovino revidira. To je bistvo zgodovinskega proučevanja, saj odkrijemo vsak dan kaj novega. Še o piščali jamskega človeka bomo v prihodnosti izvedeli veliko novega. O tako bližnji in v veliki meri še povsem neraziskani zgodovini bratomorne vojne v Sloveniji pa nekateri že vse vedo?!? Da se zgodovina vedno revidira, je nekoč na televiziji povedal tudi dr. Božo Repe, ki mu tako imenovani borci sicer povsem zaupajo.

Skratka: Možinovo filmsko delo vsebinsko praktično ni doživelo širših in argumentiranih razprav. Kaj šele, da bi mu kdo očital netočnost. Je pa bilo prelitega veliko črnila za zasmehovanje v Mladini (kar je sicer za poštenega slovenskega avtorja referenca kakovosti).

Na nacionalni televiziji so se Možine lotili drugače. Pritlehno, s širjenjem lažnivih govoric po hodnikih in na kavicah. Po tihem pa tako, da so njegove filme dajali v negledane termine, uradna TVS pa jih ni promovirala. To človek opazi, ko primerja druge filme nacionalne RTV hiše. Možina je bil glede tega vedno v drugi vrsti. Ali vam kaj pove dejstvo, da se je Možina na Madagaskar odpravil sam s snemalcem? TVS namreč za vsako minutko dolgo novičko na teren pošilja tudi po petčlansko ekipo (novinar, snemalec, nosilec luči, mojster zvoka in šofer).

Rekordi nekaterih ne prepričajo

Zadnji film režiserja iz Dobravelj, ki je, kot na Primorskem v šali rečemo, “na začasnem delu” v Ljubljani, je podrl vse rekorde gledanosti dokumentarnih filmov. Pol milijona gledalcev. Četrtina celotne nacije. Ali veste, čigav dokumentarni film je pred tem nekaj let držal rekord na TVS? Možinov. In pred njim? Možinov.

Ko je na filmskem festivalu ITN v Hollywoodu dobil nagrado za najboljšega režiserja dokumentarnega filma, je bilo to za slovensko javnost popolno presenečenje. Posebej za slovensko filmsko srenjo, ki je v skoraj istem času imela največji slovenskih filmski festival. Žirija, ki si filma ni niti ogledala, ampak je sredi predstave zapustila dvorano, seveda filmu ni mogla dati nobene nagrade. Tema namreč ni bila prava. Duhovnik, ki ni pedofil, pač ne more biti prvorazredna tema.

Presenetili so tudi izgovori komisije, ki je bila od države plačana, da si ogleda filme in jih oceni. Najprej so se zlagali, da sploh niso zapustili dvorane. Čeprav obstaja vrsta prič, ki lahko to kadarkoli potrdijo. Predsednik komisije Okorn pa je rekel, da je šestkrat (da, 6-krat) zaspal, ker je bil film tako dolgočasen. Ne razumem dobro, kako lahko ob enih popoldne ob filmu šestkrat zaspiš. Posebej, ker priče trdijo, da se je ves čas svoje prisotnosti v dvorani igračkal s telefončkom. Je bilo torej ajfonanje tako dolgočasno, da je zaspal. Zanimivo, da je šestič tako trdno zaspal, da ga ni nič več zbudilo. Ker ga je več ljudi videlo, kako zapušča dvorano, ga verjetno nosi luna. Ker je v Portorožu luna sredi dneva precej oddaljena, je to sicer nenavadno. A kako, da se ni zbudil, ko je prišel ven, na sonce?

Drugih članov žirije, ki so vsi med filmov zapustili dvorano (Hanka Kastelicova in Valentin Perko že nekaj minut po začetku, Zvezdana Mlakar in Demeter Bitenc pa na sreidni) nisem slišal, da bi pojasnili, ali tudi oni hodijo za luno. Sicer pa bi morali vsaj povedati, kdaj bodo honorarje iz davkoplačevalskega denarja vrnili, saj dela, ki ga je financirala država z našim skupnim denarjem, niso opravili. Ali ni čudno, da se tega vprašanja novinarji in politiki sploh še niso lotili? Kaj ne gre za javni denar v času, ko bo država zaradi pomanjkanja denarja odpuščala?

Svojevrsten epilog

Zadnji škandal pa se je zgodil včeraj, v matični hiši rekorderja med dokumentarci, RTVS. Možino so nominirali za ime tedna Vala 202, kar je bilo presenečenje. Pol milijona gledalcev filma bi namreč lahko mimogrede pometlo z vso konkurenco in ime tedna bi prišlo k “napačnemu” človeku. A to je bilo naivno razmišljanje. Interna pravila RTVS namreč določajo, da se eni glasovi štejejo povsem drugače kot drugi. Tega sicer ne povedo na glas, zato ljudje množično glasujejo po e-pošti, ne pa po telefonu in po SMS. Glasovi po SMS, ki so plačljivi, se namreč štejejo običajno, 1 = 1. Glasovi po e-pošti pa se štejejo samo do desetega. Potem jih nehajo šteti, da ne bi  prevladalo tovrstno glasovanje. Po spletu lahko tako glasuje milijon ljudi, a to na koncu šteje samo 10 glasov. Nerazumljivo in neverjetno, priznam. Uredniki in novinarji Vala 202, ki za način štetja vedo, lahko torej z nekaj poslanimi sporočilci (itak gre za službene telefone) v ključnem trenutku preglasujejo tudi pol milijona ljudi. Kaj se je v resnici zgodilo včeraj dopoldne, verjetno ne bomo nikoli izvedeli. Ne novinarji, ne politiki in ne člani programskega sveta iz tega verjetno ne bodo naredili problema in zadeve ne bodo raziskali. Osebno vem za primer, ko so na RTVS v nekem izboru osebnosti leta uredniki spremenili rezultat tako, da je prvo uvrščeni postal drugi. O tem sem pripravljen kadarkoli pričati tudi na sodišču. Zato je pri glasovanju za ime tedna to toliko lažje storiti.

Foto: Tino Mamić

22 KOMENTARJI

  1. Gospodu Jožetu Možini iskreno čestitam zaradi globoko sporočilnih vsebin, ki jih prinaša med nas svojimi dokumentarnimi filmi. Največja nagrada za nas je, da je med nami, zanj pa priznanja, ki jih prijema v tišini svojega srca in vesti. Seveda je prav, da so ga prepoznali v ZDA in mu to priznanje iz srca privoščim; ni pa jemati za hudo, če so ga spregledali v Portorožu – pravzaprav nam lahko prav slednje dokazuje, da je njegov film očitno dober, več kot dober.

    • TUDI mene je razočaral predsednik žirije iz PORTOROŽA g , OKORN posebno , ker se je izrazil strašno prezerljivo , ignorantsko do nagrajenega avtorja ! REKEL je , da je med predvajanjem šestkrat zaspal ! Ven je izvabil tudi članico MLAKAR -jevo , samo igralec g. DEMETER BITENC // čeprav star 90 let // , je kulturno vzdržal do konca predvajanja !
      Od osemnajstih možnih priznanj , pa ni bilo niti ene za ta izvrstni in zahteven dokumentarec !

  2. Mene je razočaral Okornov odnos. Čeprav me je s filmom Pisma sv. Nikolaju navušil, je njegov podcenjujoč odnos do Možine pod nivojem.

    Mogoče mu je preveč stopilo v glavo in uspehu ni dorasel. Škoda.

  3. NIČ NI TAKO SKRITO, DA NE BILO BI OČITO!!!
    Prav je, da ste poimensko razkrili to “super” komisijo, malo jih bo pa le sram.

    PRVI BODO ZADNJI IN ZADNJI BODO PRVI!!!
    Tudi to še drži. Če Možinovega filma v Portorožu ni bilo niti vredno gledati, je v Ameriki, pri mnogo večji konkurenci, dobil nagrado. To boli, hudo boli.

    G. Mamić, hvala tudi, da ste razkrili kako štejejo glasove na valu 202, velikokrat sem se čudila, ko so po radiu skoraj vsi glasovali za eno osebo, zmagala je pa druga. Večkrat sem glasovala tudi jaz, odslej se te farse ne bom več udeleževala. Da je tokrat zmagal Možina je bil pa verjetno vzrok, da so hoteli nekoliko omiliti fiasko iz Portoroža.

  4. Bodimo pošteni: dokumentarec o Pedru Opeki je, kot izdelek, povsem povprečen. Izredna in navdušujoča je njegova tema – namreč osebnost Pedra Opeke kot takega. Zaradi njega je dokumentarec absolutno vreden ogleda. Oblikovno pa je res čisto povprečen in mestoma tudi dolgočasen. Kar je mogoče tudi posledica dejstva, da Možina (kot pravi Mamić v članku) za ta projekt ni dobil ustrezne podpore v RTVSLO. Možina zbira odlične teme in jih obravnava na senzibilen, spoštljiv način, pri čemer zna hkrati ohraniti njihovo kontroverznost. To je njegov genij! Ni pa dober režiser, to je tudi dejstvo. Nič hudega, ne morejo biti vsi za vse. Res pa je škoda, da zaradi ostrakizma (ki ga opisuje Tino v članku) ne dobi ustrezne strokovne podpore v lastni hiši

      • Sem iskreno vesel zanj. Upam, da bo to koristilo promociji dokumentarca, ki je dejansko zanimiv za mnogo širšo publiko kot samo slovensko. Vendar pa to ne spreminja mojega mnenja (ena nagrada v današnjem svetu, kjer je hiperinflacija nagrad, ni kdove kako velik argument proti moji sodbi; poleg tega pa se mi, sodeč po zadetkih v googlu, ne zdi, da bi šlo za ravno zelo pomemben festival).

      • hm, v Hollywood-u torej nimajo pojma o režiji.
        Tudi ČE bi bil Možinov dokumentarec dolgočasen, ga je komisija DOLŽNA gledati in se s strokovnostjo lotiti ocenjevanja.
        Ocene kot “men je dolgočasen”, “men je ful fajn”, “men je všeč”…pardon, to so pavšali s ceste.
        Me je sram kakšne “umetnike” imamo. Jim gre predobro.

        • “Tudi ČE bi bil Možinov dokumentarec dolgočasen, ga je komisija DOLŽNA gledati in se s strokovnostjo lotiti ocenjevanja.”
          Nedvomno.

    • Ne ,pozabite, da je Možina naredil ta film sam, samo se pomočjo snemalca, pri vseh filmih je namreč potrebna velika ekipa sodelavcev,

  5. Preprosto ne morem verjeti kako lahko novinar piše tako zavajujoče (namenoma?) prispevke. Pogosto poslušam Val 202, večkrat sem že slišal za pravila in po prebranem sem jih še enkrat prebral, saj so javno objavljena in ne interna kot zavajajoče piše gospod Mamić – http://www.val202.si/imetedna/pravila-glasovanja/. Prav tako ne obstaja glasovanje po elektronski pošti. Poleg glasovanja v živo sta še anketi na spletni strani in Facebook strani.
    Kar se tiče nagrade na festivalu sem sicer enkrat že zapisal, a velja ponoviti, šlo je za “hišni” festival distributerja ITN (ttp://www.itnfilmfestival.com). Za nagrado mu čestitam, a se hkrati strinnjam z Lukovim komentarjem, kvalitete njegovih dokmentarcev so drugje, ne v režiji.

    • Jaka B.,

      kaj pa točno pomeni, da so glasovi prek spleta primerno obteženi – glej točko 1:
      “Vsak glas oddan v živo ali prek SMS sporočila se šteje kot 1 glas, glasovi prek spleta in Facebooka pa so primerno obteženi.”

    • Bistvo opisa glasovanja zdrži. V pravilih glasovanja je razloženo, da spletni glasovi lahko prinesejo največ 10 glasov, in še to le, če kandidat pobere 100% glasov, ne glede na njihovo dejansko število. In ja, v takšnem primeru, se da spletne glasove tudi preglasovati. Da ljudje ne vedo, so si pa očitno sami krivi, pač ne preberejo. Čeprav, resnici na ljubo, tudi jaz marsikdaj ne, če me ne to kdo ne opozori.

  6. TUDI mene je razočaral predsednik žirije iz PORTOROŽA , posebno ker se je izrazil strašno prezerljivo , ignorantsko do nagrajenega avtorja ! REKEL je , da je med predvajanjem šestkrat zaspal ! Ven je izvabil tudi članico MLAKAR -jevo , samo igralec g. DEMETER BITENC // STAR 90 LET // , je kulturno vzdržal do konca predvajanja !
    Od osemnajstih možnih priznanj , pa ni bilo niti ene za ta izvrstni in zahteven dokumentarec !

    • Res si jo zasluži, zanimivo branje. Svojo odločitev o nepodelitvi nagrade so s tem po mojem mnenju izčrpno obrazložili.
      Seveda ima vsak pravico, da v tem vidi politično motivirano zapostavljanje Jožeta Možine, ampak bolje bi bilo, da to neodobravanje dela žirije vsebinsko (ne politično) obrazloži.
      Film si bom vsekakor ogledal.

Comments are closed.