Malce ironije za konec leta
Po stoletnem boju za enakopravnost spolov smo prišli tako daleč, da je nastopil čas, da uvedemo moške kvote. Kakor sem za načelo »enako plačilo za enako delo«, sem pa načeloma tudi proti kvotam, ki jih zdaj na silo uvajajo v politični prostor, govori se pa že, da jih bodo uzakonili še za gospodarstvo, oz. predvsem za vodstvena mesta. Ker gre tu za čisti seksizem, kajti nihče ne more dokazati, da je ženska dobra za politična mesta, ker je ženska, tako ne bo mogel nihče dokazati, da je dobra za vodenje gospodarskih subjektov. Kakšen nesmisel je ta mentaliteta se je pokazalo ob sestavljanju sedanje Evropske komisije, ki je morala upoštevati žensko kvoto, politično/strankarsko kvoto in še kakšno.
Samozvana kandidatka za komisarko je igrala prav na karto »sem ženska«, čeprav je danes vsej vesoljni Evropi jasno, da nima pravega intelektualnega in osebnostnega dometa za tako službo. Blamaža je bila tako popolna, da je naslednica naravnost blestela in postala komisarka brez vsakih politično/vodstvenih referenc. Vse skupaj precej žalostno, saj bi v drugačni konstelaciji lahko postala komisarka tudi prva… Dejstvo je torej, da je komisar lahko biti a težko postati.
Ženske kvote so torej postale del našega vsakdanjika. V nekaterih poklicih pa bi morali pod nujno uvesti »moške kvote«. Rekel bi, da so vsaj tri področja kjer bi se to moralo zgoditi takoj. Prvo področje je šolstvo. Na vse ravni šolanja uvedimo moške kvote. Po vseh vrtcih, OŠ in srednjih šolah zahtevajmo, da bi bilo vsaj 1/3 (ali bolje kar pol!), prosvetnih sil moških. Prav isto bi morali zahtevati za področje pravosodja, ki je postalo zavetišče množice žensk. Feminizacija pravosodja je postala prevelika, da bi jo lahko spregledali. In tretje področje je državna uprava. Vse preveč je področji kjer prav redko vidimo moško delovno silo. Zanimivo bi bilo videti študije in statistike kje in kako moramo uvesti kvote in kje jih odpravljati.
Predvsem je nedopustno, da sem kot volivec prisiljen voliti žensko, ker tam mora biti in ne, ker tam hoče biti. Izbira kandidatov mora biti privilegij volivca in sistem nam bi moral omogočati, da bi izvolili kogar želimo. V našem volivnem sistemu bi morali takoj odpraviti volilne okraje. Dovolj bi bile volilne enote. Znotraj njih pa strankarske liste in preferenčni glas. Tako bi odpravili marsikatero »presenečenje« pa tudi možnost izbire bi bila večja. Če bi se v taki rešitvi predlagalo pol-pol pri kandidatni listi, pa bi preferenčni glas omogočil, da volivec izbere tistega, ki mu je najbolj pri srcu. S tem bi se tudi končal refren levičarskih feministk, ki kot mantro ponavljajo »volite me/njo«, ker je »čas za žensko«, če je le-ta naša, nikoli pa ne bi volili nobene kandidatke iz pomladnega tabora. Torej lahko rečemo, da so take feministke nepotrebne in pristranske, ker ne zagovarjajo tega, kar govorijo, ampak so še ena verzija levičarske hobotnice.
Moške kvote so nujne, ker se nam moških dogaja tiha, nevidna diskriminacija, ki gre tako daleč, da je moški kot OŠ učitelj praktično izginil iz naše mentalitete. In to kljub temu, da imamo nadpovprečno veliko število ravnateljev v morju žensk. Torej izhaja iz tega, da imajo celo ženske rajši moškega za predstojnika kakor žensko…
Prav tako smo se navadili, da v državnih uradih in agencijah redko srečamo moškega. Kje so? Ali je premalo, ali se takemu delo izogibajo? In čeprav je večina zaposlenih žensk, se na vodstvenih mestih spet pojavi, glede na zaposlene, nadpovprečno število moških. Enako se dogaja v pravosodju…
Če ste do tega hipa že dobili odpor proti moškim kvotam, potem predlagam, da enak odpor gojite do tako popularnih ženskih kvot. En in drug pristop se mi zdi enako zmoten. Problem mora biti rešljiv na drugačen način. Na prvo mesto bi bilo zavestno spoštovanje tega, kar smo. Moški in ženske nismo enaki, čeprav smo enakega dostojanstva. Imamo različne poklicanosti, različne talente, ki so tudi pogojeni z našo naravo, s telesom, s spolom (mimogrede: spol nam je dan in ga ne moremo izbirati. Tako je zapisano v vsako celilco. Moški smo lahko očetje, ženske mame…) tu bi morali začeti, to spoštovati in urejati naše družbene odnose v skladu s tem nespremenljivim dejstvom. Uvajanje kvot pravzaprav razodeva našo nemoč, da kvadraturo kroga s katero nočemo živeti. Kvota v resnici ni izenačevanje, ampak priznavanja meja feminizma, ki žensko deklasira saj na prvo mesto postavi spol in ne sposobnosti, delo, talent ali prizadevanje. In ker so ženske v marsičem prav tako dobre in slabe, kakor smo moški, istočasno dvigajo žensko na nevzdržno in nesmiselno pozicijo »ker sem ženska sem boljša«.
Ker ženskih kvot ne bomo ukinili, uvedimo še moške. Da bomo tudi mi zaščiteni tam kjer so nas ženske »izrinile in nas sploh več ni«…
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
