Moške in ženske kvote

Zadnje izločitve nekaterih kadidatnih list za volitve 2011 so odlična ilustracija nesmiselnosti – pa tudi protiustavnosti! – na katere sem opozarjal pred dvema letoma s pričujočim tekstom. Paradoksalo so bili zaradi tega sedaj diskriminirani – zaradi svojega spola! – tako moški, kot ženske: v »skrbi« za to, da bi bilo v parlamentu več žensk, je bila izločena kandidatna lista, ki je vsebovala preveč žensk! Zato je upravičeno pričakovati, da bo Ustavno sodišče takšno diskriminatorno zakonodajo razveljavilo.

Volilne kvote, ki jih je vpeljala novela zakona o volitvah v državni zbor, so izrecna inštrumentalizacija diskriminacije (glede na spol), poleg tega pa nikakor ne zagotavljajo, da bi se zaradi tega kaj bistveno spremenila (izboljšala?) struktura državnega zbora in drugih organov, ki se bodo volili po tem načelu.

Če država ni zadovoljna s strukturo raznih političnih organov izvoljenih z direktnimi volitvami, potem naj se tega loti z odpravljanjem vzrokov za takšno stanje, ne pa z umetnim potvarjanjem dejanskih družbenih razmer in z razpoloženjem volivcev. Če je med poslanci premalo žensk (sam o tem niti nisem prepričan), potem je treba ugotoviti vzroke (na primer večja obremenitev z materinstvom, ne-enakopravna vloga zakoncev družini in gospodinjstvu, itd.) in jih začeti odpravljati. Jasno je, da do hitrih sprememb ne bo prišlo, saj so  v družbeni zavesti še največje »ovire«glede (ne)enakosti spolov. S predpisi se družbene realnosti pač ne bo spremenilo, pa če so še tako »dobronamerni«.

V Sloveniji (in tudi v veliki večini EU) sta namreč oba spola danes že povsem izenačena in enakopravna, tako kot to nalaga tudi Ustava. Sam ne poznam nobenega predpisa, ki bi dajal neupravičeno prednost moškim ali ženskam. Če bi kaj takega obstajalo, bi bilo seveda potrebno to nemudoma odpraviti.

Tako so tudi ženske (pravno) povsem enakopravne. Če imajo kakršnekoli ambicije, jih lahko uresničijo enako kot moški (v primeru enakih sposobnosti). Lahko dosežejo najvišje politične položaje (imeli smo že tudi kandidatke za predsednico države, imeli smo dve generalni državni tožilki), direktorske stolčke v gospodarstvu, najbolj prestižne nagrade ter priznanja v znanosti in kulturi. Lahko so ministrice in bodo verjetno tudi še predsednice vlade.

Prav očaran sem bil, ko sem v Portorožu na mednarodni konferenci o evropskem pravu videl delovno predsedstvo, saj ga je sestavljalo (izključno) pet žensk. Niso bile samo elegantne in privlačne na pogled, ampak predvsem tudi znanstvenice, z doktorati in uglednimi mednarodnimi položaji. Je bilo s tem kaj narobe, če ni bilo med vodstvom niti enega moškega? Gotovo da ne, kot tudi ni v veliko (še več) drugih primerih, ko so morda med profesorji sami moški. V znanosti je merilo pač znanje in kvaliteta, ne pa spol. To velja vse bolj tudi za politiko.

Zakonska določba, po kateri mora biti vsak spol zastopan z najmanj 40% kandidatov,  je v nasprotju s 14. členom Ustave RS, ker ima lahko za posledico to, da je nekomu vzeta enakost pred zakonom: omejena mu je lahko (aktivna) volilna pravica – samo zaradi njegovega spola!

Takšno situacijo najbolje ilustriramo z nekoliko karikiranim primerom. Denimo, da je na neki kandidatni listi lahko največ 5 kandidatov. Politični stranki se je javilo 6 kandidatov, od katerih so štirje res kvalitetni in preizkušeni strokovnjaki, dva pa sta »klošarja«, ki bi se predvsem rada kdaj malo pogrela in »pokasirala« kakšno sejnino.

Problem pri določanju kandidatne liste pa nastane ravno zaradi kvot: ker je potrebno upoštevati tudi spol kandidatov (M – moški in Ž – ženska) in ne le njihovih sposobnosti. Če so zelo primerne in očitno bolj sposobne osebe Ž1, Ž2, Ž3, Ž4, dosti manj primerni pa osebi M1 in M2, potem politična stranka ne bo smela sestaviti kandidatne liste Ž1-Ž2-Ž3-Ž4-M1, temveč kvečjemu Ž1-Ž2-Ž3-M1-M2. Izpadla je oseba Ž4 in to le zato, ker je ženska! Prednost je imela oseba M2, in to le zato, ker je moški…

V realnosti se bo verjetno sicer večkrat krivica zgodila kakšnim osebam moškega spola, ker jih je pač sorazmerno več v politiki. Pa tudi to ni prav, kajne?

Če dobro preberemo 43. člen Ustave RS, potem lahko kaj hitro ugotovimo, da omenjena novela zakona o volitvah v državni zbor, glede volilnih kvot NI skladna z ustavo:

»Zakon določi ukrepe za spodbujanje ENAKIH možnosti moških in žensk pri kandidiranju na volitvah v državne organe in organe lokalnih skupnosti.«

Očitno so predlagatelji kar malo preveč površno prebrali gornji stavek in spregledali poudarek na besedi: »spodbujanje«. Zakon naj bi ne spreminjal »kandidiranja« samega (zato so predvsem dvomljive kvote), temveč določal kakšne druge spodbujevalne ukrepe. Katere? Ne vem… Očitno tudi predlagatelji novele ne vedo.

In kot je to po navadi pri prehitrih in premalo premišljenih spremembah, bodo tudi tukaj obravnavane imele lahko celo nasprotni učinek. Po nepotrebnem namreč ožijo okvir demokratičnih možnosti in zato v končni fazi lahko omejujejo tudi ženske. Zakaj pa ne bi imele pravico do svobodnega delovanja v n.pr. Ženski stranki Slovenije? Ali bodo morale sedaj samo zaradi doseganja kvot na kandidatne liste uvrščati še slamnate može (vsaj 40%)? Pa še izvoljeni bodo lahko…

Naj dodam še tole resnico: »Pametne ženske se verjetno ne bodo zavzemale za uvedbo volilnih kvot, saj so sposobne uspeti tudi brez njih«.