Kaj nam hoče povedati Bog?

0
Kaj nam Bog hoče povedati
Tistim, ki ljubijo Boga, vse pripomore k dobremu, pravi sv. Pavel, tudi košček kruha, ki ga zaužije z vero v Gospoda.

Kaj nam Bog hoče s tem povedati? Se bomo iz tega kaj naučili? Tako mi piše prijatelj duhovnik te dni. Morda na Bog hoče povedati tudi naslednje.

Kaj vse imamo!

Seveda so na svetu še mnogo bogatejši, toda v teh dneh, ko se je treba kakšni malenkosti odreči, vidimo, kako je naše življenje pravzaprav zasuto z lahko dosegljivimi dobrinami. Vidimo tudi, koliko ljudi dela za to, da smo drugi lahko mirni: zdravniki in drugi zdravstveni delavci, policisti, diplomati, vzdrževalci dobave energije in vode, smetarji, trgovci, vojaki, vzdrževalci telekomunikacijskih naprav, radijskega in TV omrežja, učitelji in zaposleni v varstvu otrok itd. Smo jim hvaležni za njihovo delo? Jih preveč jemljemo kot samoumevne? In temu kmalu sledi še nekaj ugotovitev:

Kako malo potrebujemo!

Življenje teče dalje tudi brez vsakdanjega pompa, brez “kafičev”, brez zabave in shoppinga. Covid-19 je stimulant za družino, pomaga odriniti na globoko. Epidemija posti; letošnji  post je bil enkraten. Dobili smo kolektivne duhovne vaje stoletja. Letos je bila postna tudi velika noč – v vseh smislih, morda zato še bolj doživeta …

Epidemija prebuja solidarnost in najbolj plemenito, res pa da tudi najbolj nizkotno

Slišali smo o ljudeh, ki jim ni mar zdravje drugih in povsod, npr. v trgovinah vidijo na prvem mestu le sebe. V Španiji so našli ostarele, prepuščene smrti … Bo virus pomagal zdraviti narcisizem sodobne družbe?

Kakšen je svet brez zakramentov

Pred meseci je vesoljna Cerkev namenila kar celo sinodo svetovni regiji, kjer redki duhovniki in drugi pastoralni delavci vsak dan merijo razdalje v stotinah kilometrov. Zdaj se Zahod spreminja v Amazonijo, kjer so duhovniki obstali doma, edini s tolažbo zakramentov. To stisko po-klicanega duhovnika, ki želi biti zraven/med/ob ljudeh, je dobro izrazil in prelil v akcijo škof Štumf s svojim avtomobilskim blagoslavljanjem škofije, ali pa tisti duhovniki z monštranco sredi vasi – da ne omenjam Martina Goloba. Podobno je še kar nekaj mlajših duhovnikov zaslutilo, da so lahko svojim župljanom blizu prek interneta. Po drugi strani nam ta vsiljena duhovniška izolacija ponazarja današnji čas, ko toliko ljudi duhovnika ne potrebuje. Žal pa tudi čas, ko kateri izmed duhovnikov sam ne najde (ali celo ne išče) poti do ljudi, kljub temu, da jih prav po zaslugi tehnike danes lahko hipoma doseže prek kratke spodbudne misli prek SMS ali e-pošte ali vsaj prek župnijske spletne strani. Koronavirus je torej tudi test duhovniške po-klicanosti oz. odgovor na to po-klicanost.

Prijatelj duhovnik iz začetka tega sestavka na moje vprašanje o obhajilu v izrednih razmerah odgovarja, da ni mogoče ozemlja župnije (ki bi mašo spremljala prek interneta), narediti za oltarno mizo, na kateri bi župnik na daljavo spremenil po domovih pripravljen kruh v veljavno obhajilo. A mi hkrati tolažilno dodaja:

A tistim, ki ljubijo Boga, vse pripomore k dobremu, pravi sv. Pavel, tudi košček kruha, ki ga zaužije z vero v Gospoda. Bog ni paragrafar in ne policaj, je usmiljeni Oče, ki se ozira na svoje otroke. Zakaj bi se ne ozrl tudi na kruh, ki ga zaužijejo njegovi otroci z vero?

Okrepčilno sporočilo v teh dneh…