Avtor: p. Bogdan Knavs. Vir: Slovenski čas, Družina. Odgovor na pismo Komisije Pravičnost in mir pri Slovenski škofovski konferenci (SŠK)
Spoštovani člani Komisije Pravičnost in mir pri SŠK!
Zahvaljujem se Vam za odgovor na moje odprto pismo, ki sem ga prejel dne 22. februarja 2012 in je bil objavljen tudi v prilogi Družine, v Slovenskem času 26. februarja 2012.
Na Vaše pismo sem Vam 9. marca 2012 odgovoril, vendar sem doslej prejel samo potrditev, da ste pismo prejeli. Ker v več kot mesecu in pol na vnovične pobude in tudi na nova vprašanja ni bilo nobenega odziva, se spet obračam na Vas z odprtim pismom. Še prej pa se iskreno zahvaljujem kardinalu dr. Francu Rodetu, ki je v mojem pismu prepoznal etične vzgibe in me tudi zato javno moralno podprl (glej Družina, št. 17, 22. aprila 2012, stran 9 in Dnevnik, 13. aprila 2012, stran 4).
Veseli me, da ste v mojem pismu prepoznali »prizadetost številnih članov Cerkve zaradi dolžniške krize podjetij, povezanih z mariborsko nadškofijo« in tudi, da odkrito priznavate, da bodo »negativne finančne in moralne posledice dolgotrajne« in da se »posplošujejo na celotno Cerkev na Slovenskem«. Žal so se v zadnjem času zgodili še novi dogodki, ki težo prej omenjenega bremena le povečujejo: v stečaj sta šli podjetji Zvon I in Zvon II, povezani z gospodarstvom mariborske nadškofije, zaradi česar je izginil zadnji up malih delničarjev, da bi kdaj lahko bili vsaj delno izplačani.
Čutim moralno dolžnost, da Vam znova pišem in izrazim mnenje, ki ga z menoj delijo tudi številni duhovniki in verniki, ki so mi v tem času pisali ali pa smo se osebno srečali, da namreč zgolj obžalovanje zaradi kršenja »načel konzervativnega in varnega gospodarjenja«, kakor ste zapisali, po našem globokem prepričanju vendarle ni dovolj. Kršena niso bila le omenjena načela, ampak tudi načelo pravičnosti, saj so odgovorni uporabljali prihranke malih ljudi in jih nevestno zapravili zaradi hudega ekonomskega pohlepa. To pomeni, da je bil storjen greh zoper pravičnost.
Številnim gospodarskim in finančnim strokovnjakom, ki so tudi javno spregovorili, je bilo že dolgo jasno, da takšnih in tolikšnih neodgovornih naložb ne bo mogoče sanirati. Sedaj je pred nami dejstvo popolnega finančnega zloma, ki ga ni več moč tajiti. Zavedam se, da Komisija Pravičnost in mir ni gospodarska ustanova in ne more finančno pomagati, toda ta komisija je vendarle moralna ustanova Slovenske škofovske konference, ki naj bi slovensko javnost opozarjala na sporna etična dejanja in stanje v naši družbi. Sprašujem se, s kakšno moralno verodostojnostjo bosta komisija in z njo vodstvo Cerkve na Slovenskem stopala pred ljudi in govorila o moralno in etično nesprejemljivih dejanjih v družbi, če ne bosta poskrbela za to, da se najprej »pomete pred lastnim pragom«, in če ne bosta predlagala kaj konkretnega za moralno očiščenje in vsaj delno materialno popravo tega velikega socialnega greha.
Prepričan sem, enako kot tudi mnogi duhovniki in verniki, da je glede na omenjeno v Cerkvi potrebno moralno očiščenje, kar pomeni javno priznanje storjenega zla vseh vpletenih. Bilo bi zelo tragično, če bi morali pri tem čakati na državno sodstvo. Naša katoliška Cerkev vendar deluje po svojih temeljnih krščanskih načelih ne glede na to, ali pravna država deluje ali ne. V svojem odgovoru tudi Vi pravite, da je bilo kršeno cerkveno pravo ter naštevate ustanove, ki so objektivno in subjektivno odgovorne za nastalo stanje. Žal glede osebne odgovornosti omenjate samo upokojenega nadškofa in škofijskega ekonoma, čeprav je znano, da so tudi drugi s svojimi osebnimi odločitvami odgovorni za ta veliki finančni in moralni polom. Ob koncu priznavate, da je potrebno razmisliti »še o drugih ukrepih, ki bi lahko pripomogli k reševanju nastalega stanja«. Toda prav Slovenski čas, priloga Družine, je objavil mnenje slovenskega moralnega teologa, ki dvomi, da bo cerkveno sodišče razrešilo ta problem, in izraža skrb, da državna sodišča ne bodo sposobna prepoznati krivcev. Ali ni ta dvom doktorja moralne teologije velika nezaupnica slovenskim cerkvenim ustanovam?
V tem smislu znova dajem pobudo za to, da se v skladu s cerkvenim pravom takoj začne ugotavljati osebno odgovornost tistih posameznikov, ki so bili vključeni v odločanje o vsem tem. Prav tako dajem pobudo, da se v mariborski nadškofiji skliče skupščina malih delničarjev, in sicer naj jo skličejo tisti, ki so vse to povzročili. Delničarjem niso dolžni dati le pojasnil o ekonomski katastrofi, ampak bi morali pred prizadetimi tudi osebno priznati svojo odgovornost in se jim za začetek opravičiti.
V Sloveniji že več kot dve desetletji govorimo o popravi krivic. Starim krivicam se je zdaj pridružila nova, ki jo je povzročila Cerkev sama oz. nekateri posamezniki v njej, storjena pa je bila mnogim malim ljudem! Če ta krivica ne bo poravnana vsaj na simbolni ravni, bo ta madež še desetletja spremljal Cerkev na Slovenskem.
Zato predlagam, da vodstvo Cerkve na Slovenskem ustanovi poseben solidarnostni sklad. Vanj naj vložijo vse svoje osebne prihranke najprej odgovorni za nastalo stanje, ki naj hkrati tudi zagotavljajo nadaljnje redno odplačevanje škode, ki so jo povzročili, iz svojih dohodkov. Pomembna simbolna gesta bi bila tudi, če bi vodstvo Cerkve na Slovenskem v ta sklad prispevalo prav svoj osebni dar. Poleg tega je treba razmisliti, katere naložbe in nepremičnine niso nujne za delovanje Cerkve, in jih nameniti za vzpostavitev socialne pravičnosti. Prepričan sem, da bi te geste pritegnile tudi redovne skupnosti, prav tako pa so tudi verniki sami pripravljeni pomagati, da se znova vzpostavi socialna pravičnost znotraj Cerkve. Toda najprej mora »vrh« dati zgled – vrh Cerkve na Slovenskem je namreč tisti, ki mora sprožiti to dogajanje, če hoče znova pridobiti vsaj nekaj nekdanjega zaupanja ljudi.
Čas, v katerem živimo, vsi doživljamo kot krizno obdobje. Skrbi nas, kako bomo iz tega izšli. Mar ne bi Cerkev na Slovenskem z vsem, kar tudi sama sedaj doživlja, mogla dati zgleda, da je najprej potrebna resnična moralna prenova, nato pa povsem konkretna dejanja? Ali ne bi s tem znova postala znamenje upanja?
Verjamem, da tudi Vi razmišljate o konkretnih pobudah za moralno očiščenje Cerkve na Slovenskem in seveda o vsaj simbolni poravnavi velikih krivic. Zato Vam v pričakovanju Vaših predlogov, ki bodo pripomogli, da bo Cerkev na Slovenskem znova pridobila moralno verodostojnost, zagotavljam svoje spoštovanje in molitev.
