Samo ena je moralna avtoriteta

3
Andrej M Poznič: “Ko se je predsednik Borut Pahor odpovedal vlogi moralne avtoritete, so ga levičarski mediji v svoji nezamenljivi maniri pribijali na križ.”

Nekateri mislijo, da imamo politične funkcije, ki imajo v opisu del in nalog tudi rubriko »moralna avtoriteta«. Hrepenenje po moralni avtoriteti je v našem prostoru veliko. Vedno znova se najdejo taki, ki javno pogrešajo moralno avtoriteto.

Ko se je predsednik Borut Pahor odpovedal taki vlogi, so ga levičarski mediji v svoji nezamenljivi maniri pribijali na križ.

Še prej so dolga leta ustvarjali mit moralne avtoritete okoli pravnika Miroslava Cerarja, a je konstrukt trčil ob resničnost nesposobnosti in lakomnosti, ki je daleč od najosnovnejše moralnosti, kaj šele od moralne avtoritete.

Ko namreč iščemo moralno avtoriteto, iščemo kompas dobrega in zlega. Ljudje hočemo, da nam sproti povedo, kaj smemo in česa ne, četudi samo zato, da vemo, kdaj prestopamo mejo dovoljenega. Žal pa je tako, da morala in zakonitost nista ena in ista stvar. Marsikdaj je moralno narobe, kar je zakonito (npr. splav); po drugi strani pa oblasti niti ne zanima, kakor je npr. s prešuštvom.

Zakaj se odpovedujemo vsakršni moralni avtoriteti, čeprav jo potem brezupno iščemo

Civilni zakoni naj bi sloneli na moralnih zakonih in jim nikoli ne nasprotovali, čeprav so moralni zakoni bolj zahtevni, a preprosti, vsakomur dostopni in v vesti zavezujoči. Za civilne zakone je potrebna večina v parlamentu, ki se po vsakih volitvah spreminja. Moralni zakoni pa ne morejo sloneti na spreminjajoči se večini, temveč na pravičnosti in resnici. Moralni zakon se sklicuje na Boga, ki je dober, pravičen in izvor vsega. Ker je Bog zadnji zakonodajalec, se moralni zakon razglasi v vesti vsakega človeka. Za prestopek se šteje šele dejanje, ki je zoper osebno vest. Vendar ni izgovora »nisem vedel«, kajti ne vedeti je tudi prestopek, saj sloni na opustitvi dolžnega študija, da pridemo do spoznanja, kaj je v danem trenutku prav in narobe. Prav tako moralni zakoni niso spremenljivi.

Zlo je zlo, vedno in povsod. Dobro je dobro, vedno in povsod.

Človek pa je nepojmljivo iznajdljiv, da si ustvari sivo, vmesno polje ali pa celo sprevrača dobro v zlo in obratno, da opraviči samega sebe pred seboj in svojo vestjo. V skrajnem primeru ubije svojo vest, da lahko dela, karkoli hoče. Ker je človek družbeno bitje, se napori posameznikov sestavijo v celote, ki jim pravimo svetovni nazor ali ideologija.

Različnost svetovnih nazorov se v demokracijah izrazi skozi stranke, ki na volitvah tekmujejo za košček oblasti. Prepričanje je bilo, da bodo potem ravnovesje, sodelovanje in predvsem redna zamenjava različnih skupin na oblasti prinesli dober rezultat. A ta predpostavka deluje le, če se vsi strinjamo, da obstaja moralni nauk, ki velja za vse. Danes pa ni več tako. Ne priznavamo več, da bi kjerkoli obstajal kakšen objektiven in za vse veljaven moralni nauk, ki smo mu v vesti zavezani. Tako se odpovedujemo vsakršni moralni avtoriteti (tudi svoji vesti), čeprav jo potem brezupno iščemo.

Nosilec moralne avtoritete ne more biti posameznik, ker vedno odpove

Vsi poskusi, da bi koga povzdignili v to vlogo, so propadli. Zato je moralna avtoriteta lahko le ustanova. Edina ustanova, ki upravičeno ponavlja, da je edina moralna avtoriteta, pa je Cerkev. Katoliška Cerkev. Zakaj? Najprej zato, ker je njen moralni nauk sad dolgoletnega skladnega in celostnega dela in rasti. Cerkev si moralnega nauka, ki ga uči, ne izmišlja sproti, še manj ga spreminja, ampak ima nauk korenine v Svetem pismu, ki je za Cerkev nedotakljiva Božja Beseda, torej svet spis, izraža se vedno znova z besedami in s pomočjo filozofije časa pa tudi s pomočjo vsakršne znanosti, ki prispeva k novemu razumevanju stvari in človeka. Cerkev se pri svojem nauku sklicuje na Boga.

Nauk nastaja, raste in gradi Cerkev že od svojega nastanka pred dva tisoč leti, s Staro zavezo pa sega v sam nezavedni, mitološki spomin človeštva. Moralni nauk, ki ga uči Cerkev, je torej hkrati starodaven in moderen, je Božji in se izraža človeško. Pomembno pa je, da velja za vse čase in prostore, za vse kulture in države, za vsakogar posebej in za vse skupaj. Cerkev si dovoljuje trditi, da njen moralni nauk velja za vse ljudi v vseh časih in kulturah. Cerkev pravi, da je univerzalen in hkrati razumljiv, da ga je mogoče s pametjo razumeti in sprejeti. Za konkretne odgovore v času in prostoru si Cerkev pomaga s spoznanji vsakokratne kulture in narodov, zato so poudarki različni.

Moralni nauk, ki ga Cerkev uči, stoji

Posebej pomembno pa je, da moralni nauk, ki ga Cerkev uči, stoji, četudi bi njena glava (kler) ne živela tako, kakor uči, kar je skozi zgodovino pravzaprav stalnica. Prav ta točka je zame najboljši dokaz, da je Cerkev edina verodostojna moralna avtoriteta; dobro bi bilo, če bi jo poslušali. Ne gre torej za to, koliko je posamezen papež, škof ali duhovnik moralen, temveč ali uči, kaj je prav in kaj narobe, brez ozira na osebo, njen ugled, stan in bogastvo. Gre zato, da se reče: prešuštvo je prešuštvo, pa če prešuštvujem jaz ali ti ali on. Umor je umor, pa če gre za nerojenega otroka, dete ali političnega nasprotnika. Kraja je kraja, pa če to naredi direktor ali delavec, cigan ali moj prijatelj.

Moč moralnega nauka Cerkve je prav v tem, da četudi so učitelji bolj podobni grešnikom kakor svetnikom, nauk stoji in velja, ker vsebuje resnično spoznanje dobrega in zlega. V vsem tem času Cerkev še ni izgubila kompasa, ki kaže smer dobrega. Družba ga je zapravila oz. se mu je zavestno odpovedala.

Ni mogoče k Bogu, če ne gremo k človeku s spoštovanjem in zaupanjem

Še več, Cerkev je lahko edina skrbnica in učiteljica moralnosti, ker ljudje zaradi notranje dinamike težimo k temu, da si zgradimo moralo po svoji meri. To v praksi pomeni, da imam vedno in povsod prav, četudi bi ravnal narobe. Tako so delali vsi totalitarni režimi in njihovi dediči do današnjih dni. Cerkev pa naslanja svoj nauk na samega Boga. Ker je Bog dober sam v sebi, postane temelj cerkvenega moralnega nauka, saj nas hoče Cerkev s tem naukom praktično pripeljati k Bogu. Stranski učinek pa je, da družba z upoštevanjem tega nauka pridobi notranjo povezanost in skladnost, ker ni mogoče k Bogu, če ne gremo k človeku s spoštovanjem in zaupanjem.

Bog pa ni samo dober, je tudi resnica in vse, kar prepoznamo kot resnično, močno odseva to Božjo lastnost. To pa pomeni, da nauk stoji, četudi učiteljstvo pade, ker morebiti živi mimo njega. In to je zanimiv argument za pravilnost nauka samega. Družba potrebuje točno tak nauk, da bo podlaga za različnost, kajti brez tega temelja razpadamo na prafaktorje, to je na individuume, ki so sami sebi zadostni, predvsem pa so sami ali pa se zlijejo v dušečo večino, kjer je družba vse, človek pa nič.

Cerkev ima nalogo učiti in oznanjati

Ali bo torej naša laicistična in ateistična družba sprejela, da je Katoliška Cerkev edina moralna avtoriteta, ki jo imamo? Ne, ne bo! Vendar za to ni racionalnih, razumnih argumentov, temveč so zato odgovorne druge silnice, med njimi tudi napačno razumljena svoboda. Ali bo zaradi tega Cerkev kaj manj avtoriteta? Ne. Še vedno bo edina moralna avtoriteta. Samo spregledana bo in preslišana kakor ničkolikokrat v zgodovini. Njena naloga namreč ni, da ima uspeh, ampak da pove, uči, oznanja. Vse drugo je prepuščeno svobodni odločitvi posameznika in družbe.

Vseeno pa bi bilo lepo, če bi se Slovenija in Evropa vrnili k svoji Materi in Učiteljici, da bi se tako utrdili svoboda, red in mir, ki jo odlikujejo. V nasprotnem primeru pa je jasno, da gremo v imenu »strpnosti, različnosti, napredka in svobode« v nov totalitarizem, saj se vse bolj uveljavlja praksa, da določene skupine svoje prepričanje zabetonirajo z varovali, ki jih parlamenti sprejemajo v obliki zakonov, ki omogočajo sodno in upravno preganjanje vsakogar, ki različno misli in govori kakor navidezna večina. Vse več je – s tihim pristankom družbe – legalnega omejevanja svobode govora, prepričanja in verovanja v korist človeškim zablodam in razvratu, to pa je nova oblika nesvobode oz. totalitarizma.

3 KOMENTARJI

  1. Briljantno na kubik in še enkrat na kubik!!!

    S pripombo:

    Kako vzpostaviti v cerkvi ravnovesjem s stvarstvom – Bogom.

    Ne pa da, tako pogosto beremo kaj vse se slabega dogaja v personalni cerkvi – tudi v Vatikanu. Seveda se lahko tolažimo, da še sreča, da se nepravilnosti odkrijejo.

    Toda, zakaj je tako težko napraviti red v personalni cerkvi?
    Očitno so tudi nekatere sistemske ovire?
    Čim bo vzpostavljen tu soliden red, bo večji red tudi drugje in zaupanje.

  2. Za kristjana dejansko je edina moralna avtoriteta Kristus, ki je Pot, Resnica in Življenje. Lahko pa so tudi posamezniki v Cerkvi (in to evangeličanski, katoliški in pravoslavni), težko pa bi bila avtoriteta kar Cerkev v celoti (katerakoli), saj smo vsi člani cerkve njen sestavni del, ljudje pa ne moremo biti moralne avtoritete sami sebi.

    • Saj avtor govori o eni in edini Kristusovi Cerkvi, to je skupnosti, katere glava je Kristus sam-kdor se pregreši z velikim grehom,s tem samega sebe s tem od te skupnosti odtrga. Ta prava Cerkev, njeno članstvo oz. velikost pa je v bistvu nevidna.