Moralizatorji

0

Avtor: Matevž Tomšič. Vir: Siol. Ko v zadnjem času človek posluša besedovanja najglasnejših političnih predstavnikov ter medijskih in preostalih mnenjskih voditeljev, dobi občutek, da je skrb za moralno stanje slovenske politike in družbe njihova prva in najbolj sveta dolžnost. Bolj ko se dežela pogreza v gospodarsko, politično in siceršnjo krizo, več je sklicevanja na visoke moralno-etične standarde. Tako je na primer zadnja nacionalkina oddaja Pogledi Slovenije delovala kot finale državnega prvenstva v moraliziranju. Sodelujoči predsedniki parlamentarnih strank (manjkala sta sicer predsednika največjih dveh) so skupaj z voditeljem oddaje zanosno udrihali čez “zavržna” ravnanja nekaterih svojih kolegov in družno pozivali k “očiščenju” političnega prostora.

Pri tem je prednjačil predsednik stranke, ki se opredeljuje za sredinsko in liberalno, a sam počne to, česar naj pravi liberalec ne bi počel: ukvarja se s tem, koga naj se povabi na državno proslavo in katero kitico himne naj se recitira na njej, koketira s častilci nedemokratičnih simbolov, izganja “oporečne”, čeprav demokratično izvoljene poslance iz parlamenta. Vse to lahko uvrstimo v rubriko moraliziranja. Moralizem pa je najbolj tuj ravno liberalizmu (še posebej v njegovi klasični obliki), saj ta zagovarja obstoj “minimalnega sistema pravil”, ki urejajo družbene odnose, medtem ko naj bodo moralne usmeritve v pretežni meri prepuščene izbiri posameznikov.

Seveda je od politikov in preostalih nosilcev javnih funkcij treba zahtevati, da se držijo določenih standardov; takšnih, ki so strožji od tistih, ki naj bi veljali za običajne državljane. Vendar je problem v pogosti selektivni uporabi moralnih kriterijev, kjer ti služijo kot sredstvo v političnem boju, kar pomeni njihovo instrumentalizacijo. Še bolj problematično je njihovo absolutiziranje, ki vodi v vsiljevanje določenih predstav o tem, kaj je dobro in pravično, celotni skupnosti. Takšno početje je ne nazadnje značilno za fundamentaliste vseh vrst. V skrajni fazi nas to pripelje do stanja, ko se začne nadzorovati in razgaljati vse in vsakogar. Mar bomo začeli ljudi v javnosti “pribijati na križ” zaradi nespametnih dejanj iz mladosti, če so kdaj prepisovali v šoli, če so kdaj pokadili kakšen džojnt, če so kdaj prevarali svojo partnerico oz. partnerja? V takšni druži bi bilo življenje precej neprijetno.

Nekateri vidijo rešitev zdajšnje krize v nastanku “nove elite”, sestavljene iz visoko etičnih posameznikov, ki bi počistila z obstoječo skorumpirano sceno in začela izvajati oblast v skladu z voljo ljudi. A tovrstna pričakovanja so močno naivna. Za tiste, ki se predstavljajo kot takšni, se pogosto kmalu izkaže, da so vse prej kot “brez greha”. To, kar Slovenija potrebuje, je vzpostavitev sistemskega okolja, ki bo odpravilo vzroke za pojave, kot sta korupcija in klientelizem. Bolj kot “novo elito” potrebuje odpravo etatizma, monopolov in privilegijev.

Vir: Siol