Morala na kvadrat ali dvojna morala?

2
Foto: Novi glas.
Foto: Novi glas.

Ko zapišemo na list papirja besedi „morala“ in „moraliziranje“, pogledamo korena besed in preštejemo črke, sicer opazimo nekaj razlik, ki pa se, etimološko gledano, ne zdijo ključne. Dejanska razlika med besedama se pokaže, ko ju spustimo v areno življenja in človekove izkušnje.

Morala je, kot pojasnjuje Fran, nekaj, „kar vrednoti, usmerja medsebojne odnose ljudi kot posledica pojmovanja dobrega in slabega“, oziroma, je „priznavanje, izpolnjevanje tega, kar vrednoti, usmerja medsebojne odnose ljudi glede na kaj“. Moraliziranje je, po istem slovarju, „izrekanje sodb s stališča morale“. V vsakdanji rabi ima beseda moraliziranje slabšalen prizvok in pomeni širokoustenje o moralnih načelih, ki jih oseba, ki moralizira, dobro pozna, z njimi žuga in podučuje druge, a jih sama v svojem konkretnem življenju ne uresničuje in jim ne sledi pri delovanju. Moraliziranje v prvi vrsti opredeljuje razkorak med besedami in dejanji osebe, ki se sklicuje na moralo in žuga z njo.

Zgodba za poduk

V mesecih po meteorskem vzponu Mira Cerarja na mesto predsednika vlade gledamo kot na filmskem platnu šolski primer sesipanja moralne avtoritete (relativno) mladega, vsem znanega in spoštovanega profesorja. Vsa leta od osamosvojitve naprej je bil medijsko predstavljan kot neoporečen vrhunski strokovnjak za različna pravna vprašanja, posebej ustavna. Njegova mnenja, ki jih je izražal na miren, prepričljiv način, veljala za dokončna. Ker je ustvarjal vtis nepristranskosti, je pri ljudeh zbujal zaupanje ter tiho strinjanje s svojimi stališči in pogledi. Rdeča nit njegovih komentarjev in ocen so bile besede o vrednotah, etiki in morali.

Ta podoba se že pol leta sesipa kot hišica iz kart.

Ni dobro

Gospoda Cerarja osebno ne poznam, nekajkrat sem ga videl na ulici. Toda žal mi je, da moramo v Sloveniji prenašati to, kar se dogaja z aktualnim predsednikom vlade. Zakaj? Ne smili se mi on osebno. Žal mi je, ker so javne osebe – hote, še pogosteje pa nehote – liki, ki zbujajo upanje, v katerih se državljani v nekaterih točkah prepoznajo ter se identificirajo z njihovimi stališči, načeli in vrednotami, za katere razglašajo, da jih bodo udejanjili. Niso ideal, so pa „idol“. Tudi ko ta razpada, je razočaranje bridko. Navadno vodi v (še večjo) politično apatijo. Gospod Cerar je bil do zadnjih državnozborskih volitev tak lik.

Glede na finančno in gospodarsko stanje in še posebej glede na stanje duha v naši domovini to spiralno drsenje navzdol v brezno še večje družbene apatije ni dobro. Nasprotno, slabo je!

Morala v kontekstu številke 2

Morala na kvadrat, torej? Ne, ampak dvojna morala!

Ta slovenski izraz, ki vsebinsko ni identičen ne z moraliziranjem ne z moralo, je zanimiv. Z izrazom „dvojna morala“ označujemo presojanje podobnih dogodkov ali življenjskih okoliščin s povsem različnimi, navadno diametralno nasprotnimi merili.

V fenomenu Mira Cerarja je mogoče opaziti dvojno moralo naših vodilnih medijev. O njegovih zdrsih na področjih etičnosti in moralnosti, po katerem je (bil) najbolj (pre)poznan, mediji poročajo previdno, zagotovo pa se do v nebo vpijočih razpok v podobi Mira Cerarja kritično ne opredeljujejo, kaj šele, da bi se lotili sistematičnega analiziranja njegovega (preteklega in sedanjega) delovanja. Na ta način poskušajo omiliti sesipanje podobe idola. Če primerjamo poročanje medijev o kakšnih drugih podobnih zgodbah, vidimo, kako so se mediji skupaj s Cerarjem ujeli v past moralnega oportunizma.

Nauk zgodbe

Zgodba pripoveduje o dejanskem stanju demokracije pri nas, o dvojnih merilih, ki nekaterih ne motijo, o potrpežljivosti (ali apatičnosti?) naroda ter o tem, kako lahko človek hitro zdrsne na spolzkem ledu realnega življenja, vsemu nakopičenemu znanju in deklariranim načelom navkljub.

Epilog

Zakaj pravzaprav pišem o morali in moraliziranju? Razloga sta dva.

Prvič: Če je iskren, vsakdo v svojem življenju čuti razkorak med moralo in moraliziranjem. Ne mečem kamenja, ker bi bil brez greha, ampak razmišljam sebi v opomin in spodbudo, kako stopati skozi življenje v kar se da prav velikih čevljih (deklarirane morale).

Drugi razlog je bližina praznika vseh svetih. Kdo so bili pravzaprav svetniki? To so osebe, v življenju katerih lahko – poleg globoke vere, takih in drugačnih vzponov in padcev – na koncu vidimo veliko morale in (navadno) zelo malo ali nič moraliziranja. Svetniki so osebe, ki so – če bi rekli s sodobnim izrazom – živeli svojo integriteto. Niso govorili, ampak živeli. Pričevali.

Potrebni smo pričevanj, ne besed.

Pripis uredništva: Martin Lisec je strokovnjak za logoterapijo, mediacijo, izobraževanje.Več: stopinje.si

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


2 KOMENTARJI

Comments are closed.