Molitev za ‘parkplac’

31
parkirisce
Foto: gopixpic.com.

Imam prijatelje, ki molijo, da bi v Ljubljani dobili parkirno mesto za njihovo vozilo. Občudujem tako neposredno in otroško vero. Jaz ne molim za parkirno mesto. Ko se spuščam od Trojan proti prestolnici, sem pri Lukovici že rahlo živčen, ker ne vem, kam bom stisnil svojo kotalečo se pločevino. Ampak ne molim za parkplac. Pomislim na prijatelje, ki molijo zanj (običajno k sv. Antonu Padovanskemu) in me je nekoliko sram. Češ, duhovnik si, pa tako malo vere.

Ne vem, če gre za obrambni mehanizem racionalizacije ali za navdih od zgoraj, ko si rečem: Če bo meni Bog dal parkirišče, ga bo nekomu drugemu vzel. Nočem biti nadnaravni protežiranec. Naj se zgodi svobodni trg in fer tekma malih ljudi za zlato parkirišče. Tako, nekoliko neoliberalno, razmišljam tam pri Lukovici.

Ali sem potemtakem Boga izključil iz malih tegob svojega življenja? Mislim, da ne. Kaj je več prositi in nadlegovati Boga ali se Mu prepustiti? Prepustiti se je po stopnjah duhovne atletike več kot prosjačiti za to ali ono malenkost. No, morda sem nazadnje jaz, ki ne molim za parkirišče, bolj veren od onih, ki molijo zanj. Bomo videli na sodni dan.

Eno drži. Nobena molitev ni vnemar. Vsaka molitev je dobra beseda. Dobra beseda je možna, ker jo spočne dobra misel. Dobra misel in dobra beseda pa zagotovo prej ali slej postaneta meso, se pravi dobro dejanje. Molitev ima tako nujno dober učinek, četudi tega takoj ne vidimo. Še več: molitev učinkuje, četudi nismo verni. V hipu ko moliš (oz. si misliš in želiš dobro), postajaš boljši – in to je pomembna sprememba.

Ne vem, katero duhovno taktiko boste izbrali pri naslednjem iskanju parkirišča. Boste prosili ali se boste prepustili? Oboje je prav, če je rojeno v dobronamernem srcu.

Pripis uredništva: Branko Cestnik je teolog, filozof, pater klaretinec, skavt in bloger. Sodeluje pri pastoralni refleksiji Cerkve na Slovenskem.

31 KOMENTARJI

  1. Pater Branko,
    mogoče pa za vas molijo vaši sobratje, vaši farani, rutarice? Za vaše prijatelje iz tega prispevka pa mogoče nihče?!
    😕

  2. Nenehoma molite. Veselite se.

    Seveda je prav, če molimo za konkretne stvari.

    Toda molitev za parkirno mesto je zame oznaka, da gre za preračunljivega birokratka, ki si je instrumentaliziral boga za svoje lastno malo veselje.

    • boga ali Boga ? Je res, molitev naj bi bil pogovor z Bogom in ne neko naročanje, kaj nam naj naredi ali da.
      Če molimo “zgodi se tvoja volja” in smo jo pripravljeni sprejeti pa mu potožimo svoje težave, skrbi, stiske, dvome..prosimo Sv. Duha, za razsvetlitev misli in v Jezusovih naukih najdemo smernice…in še enkrat, sprejmemo kar se zgodi, ne glede na to, kaj mi mislimo, da bi bilo za nas najbolje, potem smo zreli kristjani . In zanimivo, vedno se, ko pogledamo nazaj , ugotovi, da Bog že ve kaj dela in vse kar naredi je dobro.

  3. Molitev za parkirno mesto da je stvar birokratskega razmišljanja, ne pa morda otroška zaupljivost človeka, ki zaupa, da mu bo Bog pomagal, kar lepo pove pater Cestnik?! Jej jej, Pavel, zelo si zopet skrenil!

    Ali ne bo Vsemogočni vedel, ali molivec manipulira, če to v resnici dela? Če pa tega ne počne, ampak gre le za zaupljivost, pa ne more biti s tem prav nič narobe in bosta, o tem sem prepričan, tako molivec kot tisti, namesto katerega naj bi molivec parkiral, brez težav in oba brez jeze nekako parkirala. O tem sem prepričan.

    • 😉
      Kdor stoji, naj pazi, da ne bo padel!

      “… zelo si zopet skrenil!” je kritizerstvo. Gospod Anthon, saj ne uživate v njem, kajne?

      • Po pravici povedano, ravno uživam ne. Odkrivam pa neke zanimivosti v izdelkih določenih komentatorjev, na katere je najlažje opozoriti tako, kot sem. Sicer se pa za parkinge najbrž množično ne moli in niti ni potrebno, torej dvomim, da kdo moli za parking patra Cestnika. Zame je pater le opozoril na dve vrsti (morda na dva načina) vere oz. vernosti. In Pavlovo razumevanje slednjega se mi je zazdelo (ne prvič) popolnoma izven krščanskega konteksta.
        Seveda pa nisem brez greha.

  4. Malce me spominja na tisto, ko se dijaki, študenti ipd. pred izpiti tresejo in molijo. Manj kot so se učili, bolj »molijo«. Res, molitev dela čudeže, pomaga – toda: moli IN delaj. Najprej moram narediti tisto, kar moram in morem, ostalo pa prepustim Bogu.

    Je pa res, da sem včasih v precepu: naj molim zase in za svoje potrebe (kot da Bog ne bi vedel za moje želje in potrebe!) ali je dovolj reči: »Zgodi se Tvoja volja« – in zaupanje, da bo tako najbolje (tudi če se mi trenutno ne zdi tako)?

    • Točno tako sem hotel povedati.

      Da je molitev velikokrat lažna molitev, zloraba krščanske vere in Boga. Da je posledica otročjega MAGIČNEGA MIŠLJENJA. Izklop razuma, izklop lastne dejavnosti, izklop bližnjih – zanašanje na Čudež ali Madžioničarja, Fritzla ali vsaj njegovega kapota.

      Običajno ljudje molimo v hudih stiskah. Kdor veliko moli, bo v kočni fazi sprejemal od Boga vse: dobro in hudo. Ne pa, da bo za neki parkplatz molil. To mi je taka otročja finta kot, če bi moj 3-letnik molil cel dan, da zvečer dobi liziko.

      • Ta je podobna: ko se s krožnika še vedno kadi, naš malček reče: “Dajmo še enkrat molit, da se bo pohladilo.” 🙂

    • Vero namreč predpostavlja evharistija, čustvena inteligenca in odnos, ki predstavlja sveti prostor človeških teles, do katerega ima vsak svoj ključ.

  5. Branko, si me spomnil na ta vic. Nekdo je po Ljubljani mrzlično iskal parkirni prostor in začel moliti, da bi ga Bog uslišal in mu pomagal. In res, vidi, da se eno parkirno mesto izprazni. On pa takoj Bogu: “Bog, ni se ti treba več matrati, sem že sam “zrihtal”.

    Hvala za zanimiv in iskriv članek. Želim obilo blagoslova v novem letu na vseh tvojih poteh.

  6. Nekateri komentatorji zahtevajo od človeka zrelo in odgovorno vero ali pa nič. Še dobro, da niso Bog.
    😕

  7. Pater Branko Cestnik,

    moj priprošnik je Anton Padovanski, Tako pač je!

    To je kar močan svetnik. Živo se še spominjam molitve v baziliki Sv.Antona Padovanskega v Padovi še v mojih mladostniških letih. Tu se med relikvijami hrani tudi njegov nestrohnjen jezik.
    Jasno, da nismo molili za parkplac no ja, pa tudi problemov s parkplacem takrat še niti ni bilo.

    Pa tudi sicer sem z njim povezana tudi kasneje v življenju na različne načine ob različnih prilikah.

    No, ja, malo sem skrenila s poti, se oddaljila od komentiranja vsebine članka. Ne zamerite mi.

    • Tudi moja vera je bolj otroška kot ne! Tako pač je! 😉
      Jaz se pa zatekam k sv. Jožefu. Močan svetnik!

  8. Tudi Jezus je molil, naj gre kelih trpljenja mimo njega. Vendar je dodal, naj se zgodi Očetova volja. Zakaj naj ne bi prosili za pomoč pri parkiranju? Vprašanje je drugje! Komunalno urejanje spada pod gospodarjenje s stvarstvom.

    Sreče in blagoslova v ’15. Vsem!

  9. zanimivo, tudi Mihi je imel zadnji lanski toplovod na to temo: http://4d.rtvslo.si/arhiv/toplovod/174312088

    imam še en vic o molitvi:
    Branka so ujele poplave a je uspešno splezal na drevo. Ker bi rad spet nazaj na trda tla je molil: “Gospod reši me!” Pa pridejo gasilci v čolnu ponj pa noče dol, mene bo Bog rešil… Pa mine nekaj časa in Branko ponovi molitev: “Gospod reši me!” Pa se oglasi z oblakov: “Saj sem ti gasilce poslal…”

  10. … dragi vsi,

    ali vi gornji članek razumete tako, da je pater Branko Cestnik avtor tega članka?!

  11. Če bo meni Bog dal parkirišče, ga bo nekomu drugemu vzel.
    ==============
    No, v tolikšno antropofiljo pa jaz ne verjamem. Tu se mi zdi da je Branko šel predaleč… Izgubim zaupanje v take ljudi.

    • Božji zakon, to je Božji zakon! Vedno vam bo vsak človek šel kdaj pa kdaj predaleč! Vendar vas, gospod Zdravko to ne bo nikoli preprečilo, da ne bi ljubili druge, kakor ljubite samega sebe, kajne?!

      • Večina ljudi ne gre predaleč v smislu filantropije, tako da ne razumem čisto.
        Nekako ne verjamem tistim, ki ljubijo druge bolj kot sebe…
        Ki niso zadovoljni z božjo voljo, ker bi Bog druge “prikrajšal”, da bi nam ustregel…

  12. A nihče ne pomisli, kam smo kot civilizacija zašli, če postaja slovenska množična praksa molitev za parkplac? 🙁

    Pred dnevi je Slovenijo pobelil prvi sneg v sezoni. In kaj smo poslušali po vseh medijih? Stanje na cestah gor, stanje na cestah dol. Zastoji, nezastoji, pluženje, soljenje.

    Ma, lepo vas prosim, ljudje Božji! Sneg je končno prvič padel, naravo je pobelilo, končno se lahko umiri v spokojnost zimskega spanja. Travnik, polje, gozd. Snežne kristale lahko občudujemo. Zamrznejo prvi ribniki. Pridejo zimska veselja, ki so jih bili vedno veseli posebej otroci.

    A nam ni nič od tega ostalo? A je ostalo v glavi samo še cesta, avto, gorivo, parkplac, pluženje, soljenje? In če za kakšno stvar še molimo, potem molimo za parkplac v Ljubljani. 🙁

    • Nenazadnje imamo Frančiška v Rimu, ki niti v skušnjavo ni nikoli padal, da bi molil za parkplac. Javni prevoz ima svoja zajamčena postajališča, ne parkplacov.

      Da bi njegove navade predlagal v posnemanje, se komajda upam. Me drugim me lahko Samo Hribar Milič obtoži, da ogrožam delovna mesta povezana s prodajo motornih goriv.

    • A nam ni nič od tega ostalo?
      ============================

      Še vedno se razveselim kot otrok prvih snežink …

  13. Namesto molitve filozofiramo, kaj je pravilna molitev. Namesto, da bi se pogovarjali z Bogom, se sami sebi zdimo pametni. Ali ni to ena od skušnjav pravičnikov?

    Kaj pa prošnja, naj nam da naš vsakdanji kruh. To je čisto banalna prošnja. Skoraj taka, kot prošnja, da bi zavili v ulico, kjer je ravnokar nekdo odpeljal.

    Prošnja za parkirno mesto se mora nadaljevati v molitev za naše voditelje. Bog, daj nam voditelje, ki bodo po svojih najboljših močeh skrbeli za dobro njim zaupanih občanov – tudi za prometno ureditev.

  14. Ne pretiravat s tovrstnimi molitvami, sicer vam Bog lahko še prepriča Jankoviča, da znatno dvigne cene parkiranja. (Da je to pravzaprav najbolj pravična rešitev, pa vam bodo lahko razložili v vodstvu NSi, podobno pa menda velja tudi za cene parkiranja pri Anderliču poleg KC)

Comments are closed.