Avtor: Milena Miklavčič. Prosim vas, bogovi, kjerkoli že ste, uslišite mojo prošnjo in razsvetlite slovenski javnosti in medijem razum, srce in dušo- če kaj od tega sploh imajo- da me za osmi marec ne bodo nikoli več posiljevali z izjavami razvpitih enih in istih ženskih osebkov, ki mi trobezljajo floskule o tem, kakšna ženska da bi morala biti, da bi zadostila kriterijem prave, napredne slovenske ženske z močnim socialističnim priokusom.
Briga me njihov okus glede načina oblačenja, mar mi je, kakšne moške ljubijo, vseeno mi je, četudi one raje zlezejo v posteljo z žensko. Jaz imam svojo pamet, svojo dušo in svoje srce. Prizanesi mi, o bog, z že stokrat prežvečenim besedičenjem potratnih sociologinj, antropologinj in ostalih, med katere sodi tudi gospa, ki ji v tem trenutku še zmeraj rečejo ”bodoča mandatarka”, pa me obilo vleče za nos z lažmi o ”več pozornosti zagotavljanju enakih možnosti za vse”, saj naj bi bilo, tako trdi, ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve po novem tudi ministrstvo za enake možnosti. Vsak bedak- z menoj vred- pa ve, da se ji(m) gre zgolj in samo za oblast, mar je komu za ženske!
Trmasto in vztrajno (čudno, da se še niso naveličali!) se v tem času vrstijo okrogle mize o blabla vlogi in položaju žensk v času ekonomske krize, Zveza svobodnih sindikatov Slovenije z eno roko protestira, z drugo podeljuje priznanje roža mogota za dosežek leta za enake možnosti žensk in moških. Moški vseh starosti so izropali cvetličarne in police s sladkarijami, v knjigarnah pa so prav tako pošli priročniki ”Kako se sliniti ženski”.
No, pa to še ni bilo vse. Teden, ki je za nami, so izkoristili tudi glasbeniki in ”glasbeniki” v pregrešni želji, da nam, ženskam, polepšajo dan, sebi pa napolnijo žepe. Kdo ve, bom kdaj izvedela, kdo jim je položil na srce, da si prav v tem času ženske želimo sladkobnega in pocukranega tralalaja?
Lezbično feministična univerza je celo ustanovila Sramotilni steber, kjer zbirajo seksistične, homofobne, mačistične, šovinistične, pokroviteljske in podobne izjave vrlih javnih osebnosti na račun žensk. Prvo “nagrado” za seksistično izjavo desetletja Bodeča Neža si je zaslužil Vlado Žabot- kandidat za bodočega kulturnega ministra. Leta 2004 je na festivalu Vilenica še kot predsednik DSP neki mladi prevajalki izjavil naslednje:”Pa jaz tebe ne razumem, kako to, namesto da bi kričala ‘Vlado, pofuki me, pofuki me v rit!’, pa tlele kot ena hruška sama hodiš na vsak festival.”
Ob dotični bodeči Neži me čudi le eno: kako to, da je niso izročili tudi tistim, ki so te besede slišali, pa niso nič naredili, oziroma, so se zraven le privoščljivo hahljali?
Ob 8. marcu me zelo radi farbajo, češ, kako sem lahko srečna, da imam volilno pravico, ki pa si jo- milo rečeno- lahko nekam vtaknem, saj me naši politiki itak zmeraj peljejo žejno čez vodo. Ne pomnim, da bi kdaj upognili kakšno vejico tudi za ljudstvo. Zmeraj se trudijo in garajo le za svoje in svojih koristi.
Bogovi, zamašite si ušesa, ker zadnje čase ob pojavih ponaredkov, barabij, lopovščin in nategovanj, sočno preklinjam.
Veste, že moški, ki me hočejo peljat žejno čez vodo, mi dvignejo krvni tlak. Če pa to želi narediti ženska, se mi- za povrhu- jezno bliskajo oči. Mandatarko, ki mi poje pesmice o tem, kako mora država zagnati gospodarstvo, ustvariti delovna mesta, zagotoviti »dostojno in pravično« plačilo za vse, hahaha, poskrbeti za kvalitetno in dostopno javno šolstvo ter zdravstvo, opozarjam, da me ne zanima, kaj se ji je ponoči sanjalo, ker to, s čimer mi polni ušesa, niso ukrepi, niti svež, nov in inovativen program – so le utopistične floskule nekoga, ki je noro zaljubljen v svojega gospoda Zamrznjenega in pogoltno bando, ki je zbrana okoli njega. Za piko na i je potem še znana oznanjevalka ženskih pravic, Darja Zaviršek, čivknila:”To (da smo dobili dotično mandatarko) je za Slovenijo odlična novica in znanilec nečesa novega.” Si morete mislit lepšega besednega ”darila” za 8. marec?!
Upam, spoštovani Bogovi, da boste slišali moje bentenje, kajti vsako leto znova me ob tem času še dodatno posiljujejo z reklamami za kreme, ki menda vsaj za pol stoletja pomladijo in polepšajo kožo in še s tisoč in eno drugo neumnostjo. Srčno si želim, da mi cvet strokovnjakov in strokovnjakinj ne bi več vsiljeval nepotrebnega balasta, od katerega oni dobijo procente, jaz pa dolg nos.
Dovolite mi, o bogovi, da bom o moških razmišljala tako, kot bo meni všeč, in ne tako, kot mi bodo predpisali različni psihologi, ki ženskam perejo možgane po medijih.
Ob tej priložnosti lepo prosim za bianco menico, da bom lahko preklinjala kot star furman, če mi bo kakšna istega spola trdila, da sem nespodobna ženska, ker se vtikam v politiko, namesto da bi sedela pri frizerju in kvačkala o tem, kako se obleči in kje strežejo najboljšo pijačko in kofetek. In- logično- kje se dobi najbolj vitaminska papica za hišnega ljubljenčka.
Ne zamerite mi, vi, tam zgoraj, če menim, da so besede, ki jih mečejo govorci ob ženskih praznikih iz sebe, prazne, votle, brez vsebine in niso niti toliko vredne, da bi z njimi pognojili zemljo pred spomladansko setvijo.
Pravijo mi, kako je bila včasih ženska zatirana. Pa je bila res? Naše babice so garale noč in dan, a so vseeno imele časa kolikor hočeš. Kaj pa danes? Ženske se komaj utegnejo usesti in zadihati, pa še takrat se najde kdo, ki poskuša z najrazličnejšimi triki vleči denar iz njihovih žepov ob sočasnem pranju sivih celic.
Včasih so ženske ob nedeljah hodile k maši in molile za družino in dobro letino. Pa danes? Guruji so jih prepričali, da verjamejo v čudežne lastnosti joge, harekrišna variante, Ali Babe in v nešteto drugih duhovnežev, ki jih v izobilju poneumljajo. Sveto pismo so le zamenjale s knjigami, ki so polne kvazi duhovne navlake.
Bogovi, moji dragi in najljubši, usmilite se moje jeze, ki vedno bolj narašča, kajti postajam besna, ko me tlačijo v nekakšne kalupe,češ, da sem ena trapa, ker razmišljam rahlo patriarhalno. Še več: da sem zato, ker mi družina pomeni največ, nazadnjaška in nevredna svojega imena. Dovolite mi, da živim, kot čutim, da je prav in ne tako, kot narekujejo sociološke analize in statistike.
Bogovi, prikimajte mi in mi pošljite kakšen topel objem, če boste videli, da se veselim tudi z odraslimi otroki, ki živijo ob meni in ne dovolite, da mi trobezljajo, da sem zato slaba mama in ženska- nevredna svojega imena, ker jih občasno rada razvajam.
Dajte mi že enkrat svobodo, ker želim 8. marec praznovati tudi 15. julija. In ne žugajte mi s prstom, če mi razne možače, vešče, ksantipe, kure, tečke, nevrotičarke, agitatorke, poklicne solilke ženske pameti niso všeč in mi nikoli ne bodo. Dovolite mi, da negujem svojo lastno pokončnost, svoje lastno razmišljanje, bodite milostni z menoj,ko se bom še naprej upirala pralcem mojih sivih celic.
Stojte mi ob strani, ko me bo zamikalo, da bom tiste, ki me želijo- z 8. marcem vred- preoblikovati po svojem cenenem in za moj žep zelo dragem okusu, dala brez slabe vesti… čez koleno.
Amen.
Vir: Zarečeno
