Kot državljani smo dolžni vzdigniti glas

8
Govornik Peter Sušnik, predsednik Nove slovenske zaveze
Govornik Peter Sušnik, predsednik Nove slovenske zaveze

Mesec maj, ki nas s svojim cvetjem, toplino sonca in dolgimi večeri navdaja z optimizmom in voljo do življenja, je pred 70 leti na tem trgu doživel svoj najtemnejši trenutek. V omami komaj zadihanega miru in v pričakovanju obljubljenih boljših časov je bilo zbrani množici le malo treba, da so najprimitivnejši nagoni po maščevanju dobili polet. Pred zmanipulirano množico je stopil diktator in izrekel besede prekletstva, ki jih na tem mestu citiram zato, da nas grozljiva lahkotnost izrečenega strezni:

»Roka pravice, roka maščevalka našega ljudstva je že dosegla ogromno večino, a samo manjšemu delu izdajalcev se je posrečilo pobegniti pod okrilje pokroviteljev izven naše dežele. Ta manjšina ne bo nikdar več gledala naših divnih planin, naših cvetočih polj. Če bi se to vendarle zgodilo, bo to trajalo zelo kratek čas.« (Tito je govoril v Zagrebu in v Ljubljani, Ljubljana, maja 1945, izdala Propagandna komisija pri IO OF, natisnila tiskarna Merkur v Ljubljani)

Množice, zbrane tu in s pogledom uprte v balkon Deželnega dvorca, so zadnjo soboto v maju 1945 še najbolj spominjale na jeruzalemsko hordo stoječo pred Pilatom na veliki petek. Od tiste sobote pred sedmimi desetletji zdaj za naš narod veljajo svetopisemske besede, ki jih iz poročila o velikem petku lahko povzamemo po Mateju: »Njihova kri na nas in na naše otroke!« (prim. Mt 27, 25).

Danes smo tu zato, da ponudimo priložnost našemu narodu, da se zamisli nad usodnostjo besed. Po izrečenih besedah 26. maja 1945 je nastopila morija, ki ne prej in ne kasneje ni imela podobne tragedije v številu slovenskih žrtev glede na kratko dobo trajanja. Pa ni najhujša morija sama, najhujša je domneva nujnosti in legitimnosti morije, ki ostaja med nami tudi zdaj, ko že davno molčijo puške, ko v zraku ni več sladkobnega vonja krvi in ko od človeških trupel ostajajo zgolj zasuta okostja.

Danes smo tu zato, da slovenskemu narodu, na osrednjem trgu državne prestolnice, kjer smo takrat doživeli izrek sodbe brez sojenja, povemo, da je potrebno prekletstvo začarane množice izpred sedmih desetletji presekati in se vrniti v realnost kot dostojen in civiliziran narod.

Danes smo tu zato, da javno in glasno povemo: mi strahu ne poznamo več! Osvobodili smo se terorja, ki nam je prikrival usodo naših očetov, stricev, bratov, prijateljev. Nas preganjal s prepovedjo žalovanja za njimi. Nam odvzel državljanske pravice in dostojanstvo. Nas preklinjal in izobčil zaradi naših pokojnih sorodnikov.

Na ta trg smo prinesli križe, ki na enem mestu združujejo naše fare in zamolčane žrtve morije. Ker po četrt stoletja še vedno ne vemo kam naj gremo iskat svojce, smo pred slovensko javnost postavili krščanske simbole trpljenja in odrešenja –križe – ter tako opozorili na razsežnost prizadetih: 167 far ter 14.196 mrtvih iz nedokončanega seznama. In vsi so zdaj tu, združeni na kraju svoje obsodbe, nemo kričeči.

Dovolj je brezčutnega in brezbrižnega odnosa države, ki z birokratskim mešetarjenjem skrbi za to, da se krivda naših pokojnih ne prekliče in da se jih kot drugorazredne anonimneže ohranja odmaknjene od dostojnega družinskega groba ali urejene skupne grobnice.

Ti križi izzivajo vse tiste, ki iščejo opravičilo za poboje, da obrnejo svoj pogled sem in se zamislijo. Za pogled do zdaj ni bilo poguma: na moriščih so jih gledali v tilnike, njihove grobove so sanitarno zasuli in odstranili sledove, da bi jih ne gledali. Njihova brezna so razstrelili in jih napolnili s smetmi, da bi jih kdo ne našel. Njihove jame so zazidali z betonskimi pregradami in postavili so stražo, da bi se kdo ne približal in česa ne videl. Njihova imena so prepovedali, spomin nanje izbrisali.

Da, tako so potrdili, da njihova kultura ni naša kultura. Njihovo mišljenje ni naše mišljenje. To so tujci, ne po jeziku ampak po prepričanju, da imajo pravico soditi, ubiti in izbrisati, ne da bi morali zato polagati račune. Tako so v svoji ideologiji nadljudje, ki so si polastili pravico odločati o življenju in smrti. To niso bili in še vedno niso naši ljudje.

Ko se je sesula ideologija, v imenu katere je bil izvršen slovenski genocid, je ostalo zanikanje ter prikrivanje. Da, res mora biti grozljiva krivda, ki jo občuti tisti, ki se mora za taka dejanja opravičevati – četudi le sam pred seboj. Četudi so tuzemski privilegiji in časti herojev pripadali in še pripadajo v izobilju, je vendar jasno, da z vsakim dnem postaja »življenje ječa, čas v nje rabelj hudi«.

Prihaja »Dies Irae«, dan srečanja z žrtvami, dan polaganja računov, neizogibno prihaja vprašanje: kaj si storil? Zato pridite, zazrite se v naše oči, zazrite se v križe in olajšajte svojo dušo: ne boste našli ne pogleda maščevanja ne pogleda jeze. Ne boste našli drugega kakor čakanje na vaš iskreni »Confiteor«, ki bo osvobodil ne le vas, ampak celoten narod.

Dragi prijatelji, ko čakamo na dostojen pokop naših pokojnih in vrnitev njihovega dobrega imena, nam naj ti križi dajo opomin in moč, da spomin nanje utrdimo. Ko čakamo našo državo, da se iz spon prekletstva iztrga in se vrne k civilizaciji, k vladavini prava in pravičnosti, pa vendar moramo pogumno stati razumni in odgovorni. To državo smo dobili zaradi prelite nedolžne krvi. Brezbrižnost v našem državljanskem odnosu do države – neudeležba na volitvah, površnost in posploševanje pri kritiki politike, neobčutljivost na relativizacijo moralnih načel – vse to pomeni zanikanje žrtev, ki smo jih zapisali na farne spominske plošče. Si to lahko privoščimo? Mar nismo tako enaki tistim, ki mrtve vidijo vse enako? Mar znamo terjati spoštovanje, pravičnost in resnico? Kot državljani smo dolžni vzdigniti glas.

Iz tega trga bomo odšli v upanju, da bomo kmalu na domačih pokopališčih molili requiem za naše pokojne: izkopane, identificirane, spoštljivo vrnjene. Do takrat naj pa križi stojijo v domačih cerkvah in nas spremljajo po naših romanjih k breznom, rovom in slovesnostim v njihov spomin. Križe bo danes blagoslovil ljubljanski arhidiakon, pomožni škof dr. Anton Jamnik in tako bodo ne le izraz mučeništva pobitih ampak božje podobe v našo pomoč.

Ko bomo zdaj prebrali seznam naših župnij ter navedli število njenih zabeleženih žrtev, pa ste vabljeni, da v tihoti molimo za pokoj njihovih duš, za spreobrnitev in skesanost njihovih rabljev ter za zdravo pamet našega naroda.

Pripis uredništva: objavljamo avtorjev nagovor na spominski slovesnosti Nove slovenske zaveze na Kongresnem trgu 70 let po napovedi pobojev

8 KOMENTARJI

  1. Odličen govor. Kdo je sploh poslal rudarskega inšpektorja v Hudo jamo? To je reševalna akcija in je jasno da se more pričakovati pogojev za delo kot v delujočih rudnikih. V nekaj dneh se jama izprazni in to je vse kar je treba narediti. Kaj ima tu rudarski inšpektor ustavljati dela?!

  2. […] Poudaril je, da ni najhujša morija sama, pač pa je hujša domneva nujnosti in legitimnosti morije, ki ostaja med nami tudi zdaj, ko že davno molčijo puške. Opozoril je: “Danes smo tudi tu zato, da slovenskemu narodu na osrednjem trgu državne prestolnice, kjer smo takrat doživeli izrek sodbe brez sojenja, povemo, da je potrebno prekletstvo začarane množice izpred sedmih desetletij presekati in se vrniti v realnost kot dostojen in civiliziran narod. Danes smo tu zato, da javno in glasno povemo: “Mi strahu ne poznamo več.” Osvobodili smo se terorja, ki nam je prikrival usodo naših očetov, stricev, bratov, prijateljev, nas preganjal s prepovedjo žalovanja za njimi, nam odvzel državljanske pravice in dostojanstvo, nas preklinjal in izobčil zaradi naših pokojnih sorodnikov. Na ta trg smo prinesli križe, ki na enem mestu združujejo naše fare in zamolčane žrtve morije.” (celoten govor) […]

  3. Hvala avtorju za resnične in modre besede in apel za sočutno in pravično ureditev trajnega spomina na genocid: NIKOLI VEČ KAJ TAKEGA !
    “Pa ni najhujša morija sama, najhujša je domneva nujnosti in legitimnosti morije, ki ostaja med nami tudi zdaj, ko že davno molčijo puške,….”
    “Neizogibno prihaja vprašanje: kaj si storil ?
    Zato pridite, zazrite se v naše oči, zazrite se v križe in olajšajte svojo dušo: ne boste našli ne pogleda maščevanja ne pogleda jeze…..našli boste le čakanje na iskreno PRIZNANJE, ki bo osvobodilo ne le vas, ampak celoten narod.”

    Spoštljivo predstavljeni križi sodijo k pokopu mučencev iz morišč v grobove in grobnice na Teharje, kjer je že 10 let veličasten, nedokončan in javnosti ne poveden spomenik in opomnik v kraju avantgardnega koncentracijskega taborišča, kjer se je morilo in pošiljalo ljudi v jame in jarke po Sloveniji. Tu je že predviden vrt-pokopališče vrnjenih imen z kenotafi.
    Tako bo tu postal kraj meditacije in spomina za trajno vzgojo za mir in sožitje človeških različnosti in nesmisla nasilja.

  4. Govor g. Milana Kučana, bivšega predsednika RS in KPS, na proslavi ZBS na dan zmage 9. maja ob 70. letnici konca 2. svetovne vojne, je v veliki meri še vedno sprenevedanje, ki žali demokratične Slovence. On poziva: »Zaradi mladih se je treba spraviti s preteklostjo!« Prav, a menda ne samo zaradi mladih. Edino prav pa bi bilo, da bi g. Kučan pozval: »Spraviti se moramo tudi s posledicami revolucije izvedene med NOB in po njej, jih priznati ter enopartijski enoumni diktatorski režim obžalovati!« Kdaj bo to? Večina oblasti in ZBS kar še venomer taji revolucijo med NOB in po vojni? Mar nismo to uradno razčistili že ob osamosvojitvi in demokratizaciji. V času SFRJ je seveda partija in oblast revolucijo neizmerno slavila!? G. Kučan pravi: »Nihče od zaveznikov ni razmišljal takrat, da je odpor nesmiseln, kot še vedno odmeva v delu slovenske politike.« Le od kje dokaz za takšno nesmiselno trditev? Res pa je, da so zavezniki temeljito preudarili, kje, kdaj in kakšen odpor je smiseln, ni kar vsak. »Programska točka, da se vprašanja, ki presegajo okvir osvoboditve, rešujejo po vojni, ko bo vpeljana demokracija pa ni bila uresničena. Tragične posledice je imelo tudi dejstvo, da del takratne slovenske politike ni zmogel moči za upor proti okupatorju in je sprejel njegovo oblast in orožje,« je nadaljeval Kučan. Da je KP imela programsko točko vpeljati demokracijo? To je zavajanje! Nikjer na svetu niso komunisti vpeljali demokracijo, temveč diktaturo! Evidentirano je tudi dejstvo, da je KP med okupacijo brez demokratičnega mandata oklicala monopol nad uporom in ga radikalno izvajala skupaj z revolucionarnim nasiljem že l.1941. Porodila se je proti revolucija, se borila za preživetje, a ni uspela. Prav se je spominjati zmage nad nacizmom in fašizmom. Civilizirano pa se je spomniti vseh žrtev vojne vihre in revolucije. Trenutno je 97.500 evidentiranih žrtev. Največ žrtev je povzročil nemški okupator, več kot 31.700. Partizansko-revolucionarni tabor je povzročil več kot 24.000 žrtev – med vojno in po njej. Protirevolucionarni tabor, v katerem so zajete vaške straže, četniki in vse tri veje domobranstva, so zakrivili smrt 4.400 ljudi – to so žrtve, ki so padle v njihovih samostojnih akcijah. Če ne bi bilo povojnih pobojev, bi Slovenci imeli za 15 odstotkov manj žrtev. To so številke popisa žrtev medvojnega in povojnega nasilja Inštituta za novejšo zgodovino. Preziranje teh znanstvenih ugotovitev ni pošteno, ne državotvorno! To ni spravno, temveč razdiralno!

  5. Sedemdeset let laži še vedno privabi veliko ljudi

    »Sedemdeset let laži še vedno privabi na te slovesne pripovedke veliko ljudi, ki poslušajo slavopojke ideološkega priduševanja slavnostnih govorcev, da je imela samo OF prav in da nas je povedla do državne samostojnosti. Kot da ne bi imeli v spominu, kako je poštene ljudi poniževal in moril totalitarni komunizem.«, pravilno in prizadeto napiše ribniški rojak msgr. Janez Pucelj.

    Res je težko razumeti, da še vedno toliko ljudi odobrava totalitarni komunizem.

    Zato kot pionir ribniškega SKD in DEMOSA, sploh ne razumem. da po 25 letih osamosvojitve in rojstva demokratične Slovenije v občinskem glasilu, ribniškem REŠETU in podobnih lokalnih glasilih, zadnje mesece berem predvsem o proslavah ZZB NOB v Ribnici oz. dosežkih NOB, ki je Slovenijo očistila izdajalcev, s katerimi ni sprave, o velikem sodelovanju OF s Tigrom in proslavi v Mali gori, o priborjeni svobodi l. 1945, in da je v času demokracije vse porušeno, kar je bilo veliko ustvarjenega po drugi svetovni vojni, to je v času SFRJ, i.p.
    Ko pregledam naslovnice vseh petih letošnjih številk ribniškega REŠETA, najdem samo naslove prispevkov ZZB NOB, a niti enega naslova prispevka na naslovnici REŠETA o obletnici ustanovitve DEMOSA, niti enega o 25. obletnici prvih svobodnih demokratičnih volitev, ko je bila ukinjena totalitarna država in vzpostavljena demokracija. Na naslovnicah le naslovi, ki so slavospevi ZZB NOB komunizmu in OF, tudi v Ribnici.
    Občina Ribnica oz. ribniški Demos (op., ki je pokrival sedanje občine Ribnica, Sodražica in Loški potok), predvsem pa ribniška SKD pa je največ prispevala, da se je tedanja občina izkazala z drugim najvišjim rezultatom na plebiscitu ZA osamosvojitev Slovenije in tako prispevala k nastanku demokratične države RS!
    Po 25. letih samostojne, demokratične Slovenije pa bralci lokalnih glasil beremo predvsem prispevke ZZB NOB, kar je sedaj v demokraciji sicer povsem legalno, saj je vsakomur dopuščeno imeti svoje mnenje. Beremo kako tudi v širši Ribnici ZZB NOB čisto nič obžaluje diktatorsko propadlo enoumno SFRJ, odobrava oz. taji revolucijo, še naprej zmerja med vojno drugače opredeljene z narodnimi izdajalcih, i.p., predvsem pa da ravno demokracija v Sloveniji omogoča, da se vse doseženo v SFRJ le ruši in uniči.?!
    In vse to se dogaja v najbolj desni in katoliški slovenski občini Ribnici, kjer so pomladne stranke vseskozi na oblasti, vodilna je pa SDS s županom na čelu!
    Imamo poslanko v DZ RS, Ljudmilo Novak, predsednico NSi!
    Imamo tudi dolgoletnega poslanca Jožeta Tanka, vodjo poslanske skupine SDS V DS RS!
    A le ZZB NOB v Ribnici glasno proslavlja 70 letnico osvoboditve, 25. obletnice osvoboditve RS pa kot da je skoraj v naših krajih ni bilo?!
    Kam je se je izgubo demokratični zanos in ponos, kdo ga je zatajil?
    Res je potrebno tudi moliti in predvsem pa pozvati k pravi pameti za utrjevanje demokracije!
    Franc Mihič
    Prvi predsednik SKD in podpredsednik DEMOSA občine Ribnica, vključno Sodražice in Loškega potoka

  6. A le ZZB NOB v Ribnici glasno proslavlja 70 letnico osvoboditve, a 25. obletnice osvoboditve RS pa kot da je skoraj v naših krajih ni bilo?!
    Kam se je izgubil demokratični zanos in ponos, kdo ga je zatajil?
    Res je potrebno tudi moliti in predvsem pa pozvati k pravi pameti za utrjevanje demokracije!

Comments are closed.